O EGU
Ego predstavlja skupek vseh naših negativnih energij, ki so posledica upiranja slabim izkušnjam. Ego je v bistvu nasprotje Bogu, ki predstavlja univerzalno voljo, ego pa pomeni našo, osebno voljo. Ego je nižji jaz ali osebnost, Bog je višji jaz, duša ali dvojnik. Ego je sila, ki se neprestano upira. Dokler imamo ego, ne moremo spoznati resnice. Ego je pravzaprav naše čustveno ali emocionalno telo, pravzaprav gre za blokade čustvenega telesa. Čustveno telo nam omogoča doživeti ali zaznati čustva kot so strah, ljubezen, jeza, žalost in podobna. Toda, ta čustva ne povzroča čustveno telo samo, temveč blokade na tem telesu. Imenujemo jih aktivne blokade in gre za astralna bitja, ki se držijo našega čustvenega telesa kot klopi. Ko te blokade izginejo, to pa se da doseči le s sprejemanjem in ljubeznijo, ostane naše čustveno telo čisto, zato tedaj ne poznamo več strahu, žalosti, jeze in drugih negativnih emocij, pač pa zavlada le ena energija - to je čista, nepotvorjena ljubezen. To je stanje, ki je ljudem trenutno nedojemljivo.
Ljubezen ni čustvo, temveč stanje.
-
Ego postavlja omejitve in ne Bog. On jih nima in Božanska bitja tudi ne. V okvirih ega pa je omejitev ogromno - to so naši vzorci.

Ego je najbolj črna stran človeka in deluje na principu obsodb ali bolje rečeno samoobsodb. Bog je čista ljubezen in ne pozna obsodb, samo ego jih pozna. Na strani ega so črni magi, ki poskušajo vse, da bi ljudem preprečili spoznati Resnico.

Ego - Nepravi center - Osho
Kaj je ego?
Rodi se otrok. Ob rojstvu je brez znanja, brez zavedanja samega sebe. Med prvimi stvarmi, ki se jih začne zavedati, ni on sam - najprej se začne zavedati drugih. To je razumljivo, saj so oči odprte navzven, roke se dotikajo drugih, ušesa slišijo druge. Vsa čutila so obrnjena navzven.

Tako je ob rojstvu. Otrok pride na svet in zaznava okolje. Odpre oči in vidi druge. Najprej se začne zavedati matere, sčasoma prepozna svoje telo, a tudi to je zunaj, je nekaj, kar pripada svetu.

Tako otrok raste in se počasi začne zavedati samega sebe. Toda to je zrcalno zavedanje. Ne ve, kdo je on sam. Ve samo, kaj mati misli o njem. Če se mu nasmehne, če ga spoštuje, če mu reče 'Lep si', če ga objame in poljubi, se otrok dobro počuti sam s sabo. Ego je rojen. Skozi spoštovanje, ljubezen, skrb čuti, da je dober, čuti, da je vreden, pomemben.

Center je rojen.

Ampak ta center, ego, je zrcalni center. Ni njegovo pravo bitje. Ne ve, kdo je; enostavno ve, kaj drugi mislijo o njem. In to je ego: zrcalna slika tistega, kar mislijo drugi. Če vsi mislijo, da ni otrok za nobeno rabo, če ga nihče ne spoštuje, se mu nihče ne nasmehne, potem je rojen tudi ego - bolni ego: žalosten, zavrnjen, z občutkom manjvrednosti.

JAZ (Self) – EGO IN VIŠJI JAZ (Higher Slef)
18. september 2001
Sporočilo Maitreye,
Nekoč je bil planet v oddaljeni galaksiji, ki je imel dve Sonci. To je bil planet velike lepote in veličine. Dve sonci sta ta planet oskrbovali z energijo in na njem je bila zelo razvita civilizacija. To je bil kraj sreče, zadovoljstva in vedrine. Duše so se v svojem razvoju skozi mnoga tisočletja tega, kar bi na Zemlji imenovali čas, razvila v raso bitij Višjega jaza. Imela so sposobnost zapustiti svoje telo in se dvigniti na še višjo vibracijo, če so želela. Ustvarila so čudovit kraj, ki ga številni imenujejo nebesa ali duhovni svet, kamor so lahko šla in si nabrala novih moči, ko so potrebovala počitek in sprostitev, ali preprosto kadar so potrebovala spremembo. Za ta kraj je skrbela skupina razvitih bitij, imenovana Bratstvo. Visoko razvita bitja s čudovito energijo. Med ostalimi člani so bili znani kot 'Mojstri'. Te duše so se odločile ostati v tem kraju in prisostvovale so pri organiziranju življenja in zabave na planetu z dvema Soncema.

Ime tega planeta ni važno, kot tudi ne, kje v galaksiji je bil, in na vprašanja v zvezi s tem ne bom odgovarjal. Namen tega kanaliziranja je razložiti Jaz.

Nekega dne so opazili, da obe sonci izgubljata energijo, z drugimi besedami umirata. Bratstvo je bilo zelo zaskrbljeno, saj so vedeli, da brez Sonc ne bodo mogli vzdrževati njihove energije na fizični ravni. Dali so navodila, naj se poišče nov dom. Bitjem planeta so sporočili, da bi lahko preprosto šli v kraj duha in ostali tam. Vendar so duše na planetu uživale biti v fizičnem, zato se je razširila novica, da je treba poiskati nov dom. Vesoljsko plovilo je šlo na pot, iskat ta dom, in po številnih iskanjih na številnih mestih je končno našlo Zemeljski nivo.

V tej točki razvoja je bila Zemlja na stopnji jamskega človeka. Človek se je ravnokar razvil v človeško obliko, vendar je imel majhno inteligenco. Bratstvo je bilo nad tem navdušeno. Odločili so se, da se bodo, da bi se povezali s to raso bitij, s to vrsto zlili s pomočjo zlitja DNK in kloniranja. To so storili in sčasoma je bil nov človek oblikovan in je začel rasti. Novo človeško bitje je bilo bolj razvito kot večina njegove vrste in z rastjo je kazal izredne sposobnosti, ki jih navadni jamski človek ni imel. Ta novi človek je poučil ostale o ognju in kmalu se je jamski človek razvijal z zelo hitrim tempom. Novi človek se je kmalu plodil s starim človekom in razvil se je človek, ki ga poznamo danes.

Bratstvo je pazilo na nova človeška bitja ter jih je redno obiskovalo, da bi videli, ali uspevajo v svojem razvoju. Ti zgodnji obiski so omenjeni v krščanski Stari zavezi in opisani kot Ezekielovo kolo in drugi dogodki. Znanstveniki so pogosto trdili, da ne morejo najti manjkajočega člena med jamskim človekom in modernim človekom, no, tukaj je! Bratstvo pa so je kmalu zavedlo, da je novo človeško bitje drugačno od tistih na planetu dveh Sonc. Zemlljani so se prepirali, borili ... postali so zelo negativni. Bratstvo je bilo vznemirjeno zaradi tega in naročeno jim je bilo, naj ugotovijo, zakaj se to dogaja. Kmalu so ugotovili, da je bila narejena napaka. Nova rasa bitij je imela Višji Jaz bitij Bratstva, AMPAK, ob ploditvi je prevzela tudi preživetvene nagone jamskega človeka. To osnovno nagonsko energijo dandanes imenujemo Jaz. Ta energija je bila samo v jamskem človeku. Šlo je za naravno energijo, ustvarjeno, da bi pomagala pri preživetju, vendar je bila ob gojenju skvarjena in je bila zdaj izven nadzora. Bratstvo se je zavedlo, da so naredili strašno stvar in pričeli so si prizadevati, da bi to popravili.

"Množica zunanjih sil te kontrolira v tem trenutku," je odvrnil don Juan. "Nadzor, o katerem govorim, je nekaj, kar se ne da ubesediti. To je tvoj nadzor, a hkrati tudi ni tvoj. Ne moremo ga opredeliti, vendar ga lahko na vsak način izkusimo. In predvsem lahko z njim tudi upravljamo. Zapomni si naslednje: seveda se da z njim upravljati v tvojo popolno korist, ki pa spet ni tvoja korist, temveč korist energetskega telesa. Vendar pa si energetsko telo ti sam, zato bi lahko s tem nadaljevala v nedogled, če bi želela to opisati. Jezik je pomanjkljiv. Vsa ta doživetja so izven obsega sintakse."

Čarovniki menijo, da so nam predatorji vsilili naše sisteme prepričanj, naše zamisli o dobrem in slabem ter naše socialne neumnosti. Oni so tisti, ki so nam zastavili upanja, pričakovanja ter sanje o uspehu in neuspehu. Dali so nam pohlepnost, požrešnost ter strahopetnost. Predatorji so tisti, ki so nas naredili samozadovoljne, rutinske ter egocentrične.

Dali so nam svoj um! Ali me slišiš? Predatorji so nam dali svoj um, ki postane naš um. Um predatorjev je temačen, protisloven, čemeren, v strahu, da ga ne bi kdaj odkrili.

Če do skrajnosti poenostavim to zadevo, lahko rečem, da čarovniki odrivajo predatorje stran dovolj dolgo, da se jim bleščeči plašč zavesti obnovi in jim zraste prek prstov na nogah. Ko zraste prek nivoja prstov na nogah, je zopet zrasel na svojo naravno velikost.

Revolucija čarovnikov," je nadaljeval, "je v tem, da ne spoštujejo dogovorov, v katerih niso sodelovali. Nihče me nikoli ni vprašal, če se strinjam, da me zaužijejo bitja z drugačnim tipom zavesti. Moja starša sta me pripeljala na ta svet le zato, da bi bil lahko hrana, kot sta bila tudi onadva, in to je konec zgodbe.

"Letalčev um te še ni zapustil," je rekel don Juan. "Je resno poškodovan. Po svojih najboljših močeh poskuša preurediti svoj odnos s tabo. Vendar se je nekaj v tebi razdelilo za vedno. Letalec to ve. Resnična nevarnost je, da bi te lahko letalčev um premagal s tem, da bi te utrudil, ter te prisilil v predajo s protislovji v zvezi s tem, kar ti govorim jaz in s tem, kar ti govori on.
Vidiš, letalčev um nima nobenih tekmecev," je nadaljeval don Juan. "Ko nekaj predlaga, se sam strinja s svojim predlogom in te prepriča, da si storil nekaj vrednega. Letalčev um ti bo govoril, da je, karkoli ti že govori Juan Matus, čisti nesmisel, nato pa se bo isti um strinjal s svojim predlogom; 'da, seveda, to je neumnost', si boš rekel. Na takšen način nas premagajo.

Zdravljenje, ego in senca
Zdravljenje pomeni narediti zopet celo (celjenje) in edino pravo zdravljenje je zdravljenje samega sebe. Ko zdravimo, sestavljamo samega sebe v celoto, kar pomeni, da smo trenutno razdrobljeni oz. v stanju ločenosti.
Razdeljeni smo v dve osnovni polovici, ena je "ti, ki misliš, da si ti" (tvoja ideja samega sebe) in drugi del, ki je tvoja senca (vse, za kar si prepričan, da nisi ti). Za večino nas si je težko predstavljati, da "smo" vse, kar mislimo, da nismo. Naše trenutno dobro ustaljeno prepričanje "kdo smo mi" nam seveda onemogoča, da bi o sebi mislili še kako drugače. Temu konceptu samega sebe, samo-indentiteti, mišljenju, ki ga imamo o sebi v normalnem stanju zavesti, rečemo ego. Višji Jaz oz. Pravi Jaz pa smo mi, ko smo ozdravljeni, združeni v celoto skupaj z našo senco.

pot ozaveščanja tale zgodbica dobro ilustrira

TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA  
(Sogyal Rinpoche)
 
Avtobiografija v petih poglavjih

1
Hodim zdolž ulice.
In padem v globoko luknjo,
ki zija v pločniku.
Zgubljen sem … brez upanja.
Saj nisem sam kriv.
In celo večnost traja, preden najdem pot ven.

2
Spet grem po isti ulici.
V pločniku zija globoka luknja.
Delam se, da je ne vidim.
In spet padem vanjo.
Ne morem verjeti, da sem spet tam.
Ampak saj nisem sam kriv.
In zopet traja celo večnost, preden pridem ven.

3
Spet grem po isti ulici.
V pločniku zija globoka luknja,
vidim jo.
In spet padem vanjo … kar iz navade.
Tokrat imam oči odprte,
vem, kje sem,
zdaj vem, da sem sam kriv.
Nemudoma pridem iz nje.

4
Spet grem po isti ulici.  
V pločniku zija globoka luknja
in jaz se ji izognem.

5
Zdaj hodim po drugi ulici.

Dr. Timothy Leary je naredu en lep model mozganov in zavesti, ki je analogen s chakra sistemom in drevesom zivljenja iz kabale... Mozgani naj bi bili razdeljeni na 8 delov. Prvi stirje deli se nahajajo na levi polovici mozganov, drugi stirje pa na desni...

DON MIGUEL RUIZ
ZADIMLJENO ZRCALO
Pred tri tisoč leti je v mestu, obdanem z gorami, živel človek, prav tak, kakršen si ti ali jaz. Učil se je za zdravilca, se poglabljal v znanje svojih prednikov, vendar se ni povsem strinjal z vsem, kar je zvedel. V srcu je čutil, da je še nekaj več od tega.

»Iz svetlobe sem narejen; iz zvezd sem narejen.«

»Vse je narejeno iz svetlobe,« si je rekel, »vmesni prostor pa ni prazen.«

»Resnični mi smo čista ljubezen, čista svetloba,« je rekel.

»Res je. Bog sem. Toda Bog ste tudi vi. Vsi smo eno in isto, vi in jaz. Vsi smo podobe svetlobe. Vsi smo Bog.«

Ljudje pa ga še vedno niso razumeli.

Odkril je, da je postal ogledalo za druge, ogledalo, v katerem je lahko videl sebe.

»Vsakdo je ogledalo,« je rekel.

Videl se je v vsakomer, a drugi se niso videli v njem.
Tedaj se je zavedel, da bo prav kmalu pozabil vse, kar je zvedel. Hotel si je zapomniti vsaj videnja, ki so se mu razodela, zato je sklenil, da se bo odslej imenoval Zadimljeno zrcalo, tako da bi si za vselej zapomnil, da je snov zrcalo, dim, ki ga obdaja, pa tisto, kar nam brani, da bi spoznali, kaj v resnici smo. Rekel je:

»Zadimljeno zrcalo sem, kajti v vseh vas uziram samega sebe, a se drug drugega ne prepoznamo, saj je med nami dim. Ta dim so sanje, zrcalo pa si ti, sanjavec.«