gape wrote on 04.09.2002 at 10:33:50:

Gape… Tale beseda »obsojati« tudi meni ne sede najbolj, ampak vseeno – kje jaz čutim razliko…

Obsodiš torej lahko samo dejanje. Ampak dejanje kot tako. Dejanje, ki ni v povezavi s konkretnim človekom. Obsodiš lahko samo dejanje pedofila, posilstvo ali spolno nadlegovanje otroka torej, ne pa človeka, ki ga zanese v to dejanje. Ker nikoli ne veš, kakšne travme so pripeljale človeka do tega. Ker nikoli ne veš, kaj se skriva v ozadju. Sicer je pa Amstel to lepo opisala:

Amstel wrote on 02.09.2002 at 22:25:05:

In seveda tudi zato, ker - kdo pa si ti (ali jaz) in kdo ti (mi) daje pravico, da sodiš/m in obsojaš/m druge?

In, kakor že rečeno, tudi v meni beseda »obsojati« negativno zazveni. In se je najraje izognem, če je to le mogoče. In namesto nje raje uporabljam: se ne strinjam, mi ni blizu, ni v skladu z mojimi moralnimi vrednotami ipd.

m.

da ne znamo sprejemati življenja takega kot je, se ne kaže samo v boleznih fizičnega in psihičnega značaja, temveč tudi v (ne)zmožnostih ustvariti si materialno blaginjo, obdržati partnerja, imeti zadovoljujoče odnose s starši, sodelavci itd.

Kot pravi Littlestar, ZAVEDANJE, edino to je pot k ozdravljenju, na vseh področjih. Zmožnost preseči tisto, kar te obremenjuje, zadržuje, tvori v tebi negativna čustva. Iti dalje brez občutkov krivde ali sovraštva ali jeze. Pač dozoreti na tem področju.
Zanimivo, da se na ta način, z ozaveščanjem, pretrgajo tudi dedne bolezni, ki gredo iz roda v rod. Ne samo, da si zase nekaj naredil z ozaveščenostjo, temveč to predaš tudi dalje potomcem. A bi kdo reku, da si DNK popraviš ali kaj, ne vem.  A tako pač je.

A kar se pedofilstva tiče, se strinjam z Amstel: značaj pedofilske osebe je tak, da je zmožen spolnih odnosov samo z osebo, ki je šibkejša od njega, ki jo fizično in psihično obvladuje in si jo podredi. Torej zelo verjetno otrok, ki mu je zaupan na tak ali drugačen način v varstvo ali oskrbo. Zmožen je imeti odnose toliko časa, dokler se mu žrtev ne upre. Nato si mora poiskati novo žrtev. A z osebami nasprotnega spola, ki bi mu kot partnerji po naši normah ustrezali, ne more speljati zadovoljivih odnosov.

pot ozaveščanja mogoče tale zgodbica dobro ilustrira

TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA  (Sogyal Rinpoche)


Avtobiografija v petih poglavjih

1
Hodim zdolž ulice.
In padem v globoko luknjo,
ki zija v pločniku.
Zgubljen sem … brez upanja.
Saj nisem sam kriv.
In celo večnost traja, preden najdem pot ven.

2
Spet grem po isti ulici.
V pločniku zija globoka luknja.
Delam se, da je ne vidim.
In spet padem vanjo.
Ne morem verjeti, da sem spet tam.
Ampak saj nisem sam kriv.
In zopet traja celo večnost, preden pridem ven.

3
Spet grem po isti ulici.
V pločniku zija globoka luknja,
vidim jo.
In spet padem vanjo … kar iz navade.
Tokrat imam oči odprte,
vem, kje sem,
zdaj vem, da sem sam kriv.
Nemudoma pridem iz nje.

4
Spet grem po isti ulici.  
V pločniku zija globoka luknja
in jaz se ji izognem.

5
Zdaj hodim po drugi ulici.

Jaz pa ne razumem stopnje zavedanja pod št. 5. Zakaj bi hodil po drugi ulici? Saj, če se namreč spremeniš sam, tudi globoka luknja ne predstavlja več tega, kar je včasih. Al kako? Al to potem avtomatsko pride ? Nova ulica, mislim.

Quote:


Morda pa jo imaš danes ti (izostreno pozornost) .

vida wrote on 05.09.2002 at 12:59:38:


Zakaj? Zaradi pomanjkanja izkušenj!
Zato ker še nimaš dovolj izkušenj, jih moraš nabirati še v drugih ulicah.
Ko veš, je vseeno, v kateri ulici si.

Meni bistvo zgodbe predstavlja - za vse si sam kriv, sam si kreator svojega življenja, svoje poti, ki jo izbiraš.
Ko spoznaš da sam kreiraš svojo pot, se lahko in precej lažje odločiš kam in kako boš šel.