ana
5 p
Offline
Posts: 1223
Kranj
Gender:
|
DON MIGUEL RUIZ
ZADIMLJENO ZRCALO
Pred tri tisoč leti je v mestu, obdanem z gorami, živel človek, prav tak, kakršen si ti ali jaz. Učil se je za zdravilca, se poglabljal v znanje svojih prednikov, vendar se ni povsem strinjal z vsem, kar je zvedel. V srcu je čutil, da je še nekaj več od tega.
Nekega dne, ko je spal v svoji votlini, je v sanjah videl samega sebe spati. Na večer mlade lune je stopil iz votline: nebo je bilo jasno, in videl je na milijone zvezd. Tedajci se je v njegovi notranjosti zgodilo nekaj, kar je za vekomaj spremenilo njegovo življenje. Ozrl se je v svoje dlani, začutil je svoje telo in slišal je samega sebe reči:
»Iz svetlobe sem narejen; iz zvezd sem narejen.«
Znova se je zastrmel v zvezde, in mahoma mu je postalo jasno, da niso one tiste, ki ustvarjajo svetlobo, temveč ta ustvarja nje.
»Vse je narejeno iz svetlobe,« si je rekel, »vmesni prostor pa ni prazen.«
In zavedel se je, da je vse, kar obstaja, eno samo živo bitje in da je svetloba del življenja, saj je živa in vsebuje vse, kar je.
In čeravno je narejen iz zvezd, mu je postalo jasno malo za tem, ni isto kakor zvezde. Sem tisto vmes, kar je med zvezdami, je pomislil. Zatorej je zvezde imenoval tonal, svetlobo med zvezdami nahual, tisto pa, kar ustvarja sozvočje med tem dvojim v vesolju, pa je prepoznal kot Življenje oziroma Namen. Brez Življenja ne bi obstajala ne tonal in ne nahual. Življenje je sila absolutnega, najvišje, Stvarnik, ki ustvarja vse.
In je spoznal: vse, kar je, je razodevanje enega bitja, ki ga imenujemo Bog. Vse je Bog. In prišel je do sklepa, da je človekova zaznava zgolj svetloba, ki zaznava svetlobo. Videl je tudi, da je snov zrcalo – da je vsaka stvar zrcalo, ki zrcali svetlobo in ustvarja podobo le-te – prividni svet, sanje, pa kakor dim, ki nam ne pusti, da bi videli, kaj v resnici smo.
»Resnični mi smo čista ljubezen, čista svetloba,« je rekel.
To spoznanje mu je spremenilo življenje. Zdaj, ko je vedel, kaj v resnici je, se je ozrl okrog sebe, v druge ljudi in v preostalo naravo, in ob tem, kar je videl, bil ves iz sebe. Videl se je v vsem – v slehernem človeku, v sleherni živali, v slehernem drevesu, v vodi, v dežju, v oblakih, v zemlji. In videl je, da je Življenje na vse mogoče načine pomešalo tonal in nahual ter tako ustvarilo neštete odraze samega sebe.
V teh nekaj trenutkih je doumel vse. Bil je vznesen in srce se mu je napolnilo s spokojnostjo. Komaj je čakal, da pove svojemu ljudstvu, kaj je odkril. Toda za to, kar je odkril, ni bilo ustreznih besed. Razkladal je in razkladal, pa ga nihče ni razumel. Pač pa so opazili, da se je spremenil, da mu iz oči sije in mu v glasu zveni nekaj prelepega. Opazili so, da o ničemer in nikomer ne razsoja več. Zdaj ni bil več kakor drugi. Vsakogar je prav dobro razumel, a njega ni razumel nihče. Menili so, da je utelešeni Bog, on pa se je ob tem le nasmehnil in rekel: »Res je. Bog sem. Toda Bog ste tudi vi. Vsi smo eno in isto, vi in jaz. Vsi smo podobe svetlobe. Vsi smo Bog.«
Ljudje pa ga še vedno niso razumeli.
Odkril je, da je postal ogledalo za druge, ogledalo, v katerem je lahko videl sebe.
»Vsakdo je ogledalo,« je rekel.
Videl se je v vsakomer, a drugi se niso videli v njem. In spoznal je, da vsakdo sanja, le da se tega nihče ne zaveda in nihče v resnici ne ve, kaj je. V njem pa se niso mogli ugledati zato, ker je bila med ogledali stena megle in dima. In ta meglena stena je nastala z razlagami podob svetlobe – s sanjami ljudi.
Tedaj se je zavedel, da bo prav kmalu pozabil vse, kar je zvedel. Hotel si je zapomniti vsaj videnja, ki so se mu razodela, zato je sklenil, da se bo odslej imenoval Zadimljeno zrcalo, tako da bi si za vselej zapomnil, da je snov zrcalo, dim, ki ga obdaja, pa tisto, kar nam brani, da bi spoznali, kaj v resnici smo. Rekel je:
»Zadimljeno zrcalo sem, kajti v vseh vas uziram samega sebe, a se drug drugega ne prepoznamo, saj je med nami dim. Ta dim so sanje, zrcalo pa si ti, sanjavec.«
|