RESNICE ŽIVLJENJA 2. izdaja

 

Izvlečki iz: Bono Baršek; RESNICE ŽIVLJENJA

O ZAVESTI
O STRAHU
O EGU
O NAVEZANOSTI
O POZABI
O LJUBOSUMJU
VSEENO ALI VSE JE ENO
O PORNOGRAFIJI
ZAZNAVA, DROGE, ALKOHOL

 

O ZAVESTI

Zavest je tesno povezana z načinom opažanja ali percepcijo. Pri čakrah smo omenili, da je center zavesti solarni pleksus. Če je ta močan in pravilno odprt, ima človek jasne predstave o sebi in svetu. Ima močno razvit razum, s katerim si lahko razlaga pojave. Če je pleksus močan, je poleg razuma veliko tudi znanje in vse to skupaj je zavest. In še več.

Človekova aura je precej velika in vsebuje nepregledno množico podatkov ali zapisov izkušenj in vzorcev. Samo naša aura ima na razpolago vse znanje tega sveta in spomin na vse pretekle čase. Recimo, da je aura nekakšen računalnik, katerega večji del je spominski del. Procesor je naš razum, ego pa je programer, ki skuša računalniku vsiliti svoje omejene programe. En del aure je osvetljen ali ozaveščen, to pa pomeni, da se človek zaveda le tistega, kar je v njegovi auri osvetljeno. To razume, to zna, zmore in to edinole tudi zaznava. Njegova zaznava sveta je odvisna od tega, koliko procentov aure ima osvetljene in ne od neke zunanje realnosti, ki je v resnici ni. Svet, v katerem živimo, je svet domišljije! Živi le v mislih človeka.

Povprečen človek ima osvetljenih največ 10 procentov aure, in to predstavlja njegovo zavest. Ostalih 90 procentov je neosvetljene, "temne mase" bi lahko tudi rekel, ki se je ljudje ne zavedajo, zato temu pravimo podzavest. V teh 90 procentih je ogromno znanja in sposobnosti, do katere pa ne moremo priti, dokler imamo ego.

Ker je vse znanje že zdavnaj v nas, nas nihče ne more v resnici nič novega naučiti, pač pa nam lahko le pomaga, da se spomnimo. In ker je v podzavesti ogromno vzorcev, ki se jih seveda ljudje ne zavedajo, lahko ti vzorci po mili volji upravljajo s človekovim življenjem. Ko določen del ali polje aure osvetlimo, nam postane jasno, zavemo se tistega, kar je tam zapisano in tako se nam zavest razširi za en delček, podzavest pa se seveda temu primerno zmanjša. Podzavest ni stalnica in tudi zavest to ni.

"Novi" izumi, najdbe in odkritja se zgodijo takrat, ko se v auri nekega človeka, ki se ukvarja z določenim problemom, osvetli polje, kjer se potrebna informacija nahaja. Če imaš namen - voljo - da nekaj storiš, boš to tudi zmogel. Dobil boš moč, da si osvetliš pravo polje in tako boš tudi dobil pravi odgovor na vprašanje.

Vse, kar ljudje vemo, se nahaja v rokah vsakega posameznika! Šola, kakršna je, je zato kvečjemu aparat za poneumljanje ljudi, ali bolje rečeno vcepljanje novih in novih vzorcev. Več jih imamo, manj vemo o resnični naravi človeka.

 

O STRAHU

Strah je prvinsko človekovo čustvo. Ker človek seveda ni nastal iz opice - temveč obratno: opice so le posledica genetskih poskusov v času Atlantide in še prej - tudi strah ni nastal kot posledica nerazumevanja naravnih procesov. Strah je posledica vcepitve. Po spuščanju iz duhovnih ravni v fizično, je strah prvi vzorec človeka. Nastal je zaradi upora do omejitev, kot upor do vsega, kar ga omejuje. Čemur se upiraš, to dobiš. Strahu ni na nivoju nad peto stopnjo zavesti ali nad peto čakro, to pa je prvi duhovni nivo. Že na četrtem nivoju se ta pojavi. Četrti nivo predstavlja prehod med fizičnim in duhovnim nivojem. Samo fizično bivanje je po sebi omejeno. Ko enkrat padeš pod ta nivo, pozabiš, kdo si v resnici, tvoja vibracija se zniža in nenadoma si omejen samo na zaznavanje fizične dimenzije, ki je najnižja ali bolje rečeno, najbolj zgoščena oblika energije. Tako je strah, ki ga občutijo vsi ljudje, posledica upora proti padcu ali pozabi samega sebe. To je hkrati tudi ego, samopomilovanje ali samopomebnost. Samopomilovanje izhaja iz strahu (ali jeze) zaradi pozabe. Samopomilovanje ali ego pa je hkrati tudi tista sila, ki nam ne dovoli, da bi se zopet povzpeli nazaj, odkoder smo prišli. V osnovi vseh zemeljskih problemov je torej strah. Če zboliš, je to zato, ker te je strah bolezni, če te partner vara, je to zato, ker je v tebi že dolgo strah, da te bo enkrat prevaral in tako naprej v nedogled. Zato pravimo, da je ljubezen, kot nasprotje strahu, edina sila, ki lahko strah premaga in nam tako omogoči razsvetljenje. Ko imaš zbirno točko zafiksirano na mestu strahu, je edina sila, ki jo lahko premaga ljubezen - torej nasprotna sila. Zato je treba resno kultivirati ljubezen v vseh primerih in do vsega, kar nam vzbuja odpor, strah, jezo, žalost, sovraštvo. Dokler imamo le še en sam strah ali odpor, še nismo rešeni.


 

 

O EGU

Ego predstavlja skupek vseh naših negativnih energij, ki so posledica upiranja slabim izkušnjam. Ego je v bistvu nasprotje Bogu, ki predstavlja univerzalno voljo, ego pa pomeni našo, osebno voljo. Ego je nižji jaz ali osebnost, Bog je višji jaz, duša ali dvojnik. Ego je sila, ki se neprestano upira. Dokler imamo ego, ne moremo spoznati resnice. Ego je pravzaprav naše čustveno ali emocionalno telo, pravzaprav gre za blokade čustvenega telesa. Čustveno telo nam omogoča doživeti ali zaznati čustva kot so strah, ljubezen, jeza, žalost in podobna. Toda, ta čustva ne povzroča čustveno telo samo, temveč blokade na tem telesu. Imenujemo jih aktivne blokade in gre za astralna bitja, ki se držijo našega čustvenega telesa kot klopi. Ko te blokade izginejo, to pa se da doseči le s sprejemanjem in ljubeznijo, ostane naše čustveno telo čisto, zato tedaj ne poznamo več strahu, žalosti, jeze in drugih negativnih emocij, pač pa zavlada le ena energija - to je čista, nepotvorjena ljubezen. To je stanje, ki je ljudem trenutno nedojemljivo. Ljubezen ni čustvo, temveč stanje.

Ego je sila, ki nam preprečuje spremeniti svoje navade, svoje vzorce razmišljanja, zato so tisti ljudje, ki se najbolj upirajo in hkrati silijo druge, najbolj trmasti, so v največjem egu. Ego je upornik proti človekovemu bistvu, to pa je Božansko. Dokler imaš ego, tega Božanskega ne moreš spoznati. Ego postavlja omejitve in ne Bog. On jih nima in Božanska bitja tudi ne. V okvirih ega pa je omejitev ogromno - to so naši vzorci.

Ego je najbolj črna stran človeka in deluje na principu obsodb ali bolje rečeno samoobsodb. Bog je čista ljubezen in ne pozna obsodb, samo ego jih pozna. Na strani ega so črni magi, ki poskušajo vse, da bi ljudem preprečili spoznati Resnico.


 

O NAVEZANOSTI

V vesolju sta v bistvu dve osnovni energiji - ljubezen in strah. Energija nastane v tistem trenutku, ko vzpostavimo z drugim posameznikom odnos. Prej energije ni, tako kot ni drugega posa­meznika. Ko ga zaznamo in stopimo v odnos z njim, začne teči energija. Te energije tečejo seveda na nezavednem, energetskem ali čustvenem nivoju. Kvaliteto odnosa odreja energija, ki teče med dvema posameznikoma. Dobra energija napravi dober odnos, ki sloni na ljubezni, spoštovanju, toleranci in tako naprej. Slaba energija napravi slab odnos, ki ga karakterizira strah in njegove različne manifestacije kot so ljubosumje, posesivnost, sovraštvo, navezanost.

Kakšen bo odnos, odrejajo vzorci, ki jih ima vsak posameznik. Samo odnos brez vzorcev je odnos ljubezni, dokler pa imamo le še en vzorec, ta ljubezen ne more biti popolna. Seveda pa se z vsakim vzorcem manj energija ljubezni povišuje. Da imamo do različnih ljudi različne odnose, nam seveda odrejajo vzorci. Ti pa so karmičnega izvora, kar pomeni, da "vlečemo" vzorce iz prejšnjih življenj, ravno tako pa tudi energijo določenih ljudi, ki se nam pridružujejo v neki inkarnaciji samo zato, da bomo razrešili negativne odnose z njimi.

O navezanosti govorimo takrat, ko imamo nek negativen odnos med dvema posameznikoma. In ta dva posameznika se bosta toliko časa srečevala, dokler ne bosta izravnala energije in poravnala račune. Iz sovražnikov bosta postala prijatelja.

Navezanost je odnos strahu. Vidimo, da so vsi ljudje navezani na nekoga ali nekaj, kajne? To je normalno, saj sicer ne bi bili ljudje. Ko nisi več navezan na nikogar, nimaš več potrebe po fizični inkarnaciji, ampak si svobodno bitje.

Povejmo še, da je navezanost strah pred izgubo nekoga ali nečesa.

Ta strah izhaja iz številnih negativnih izkušenj iz preteklosti, torej tudi iz preteklih življenj. Ker vsi naši odnosi slonijo na strahu, o pravi ljubezni seveda ne moremo govoriti. To je domena mojstrov, oziroma tistih, ki so svoje čustveno telo popolnoma očistili. Na Zemlji je le nekaj parov, ki živijo v duhu ljubezni.


 

O POZABI

Tisto, čemur rečemo pozaba, je potiskanje dogodkov v podzavest. So stvari, ki jih hočemo potisniti tja, ker si želimo razbremeniti zavest; to je tudi logično, saj takrat, ko doživiš neko slabo izkušnje, ponavadi nimaš moči, da bi jo predelal in sprejel, zato jo je treba shraniti na varno, za čas, ko si nabereš več moči. To je tudi varovalka, da ne bi ljudje znoreli. Pomislite, kaj bi bilo, če bi se neprestano obremenjevali z negativnimi izkušnjami, tako tistih, ki so nam jih povzročili drugi, kot tistih, ki smo jih mi povzročili drugim. To je, med drugim, tudi razlog, da se velika večina ljudi ne spominja svojih prejšnjih življenj. To je torej zaščita pred njimi samimi. Že tako se dovolj obsojamo za vsako malenkost, kaj bi šele bilo, če bi se spominjali, koliko ljudi smo lastnoročno pobili, koliko žensk posilili, koliko ljudi dali obesiti in kolikokrat nas je naš lastni mož zaklal, kolikokrat smo prevarali ženo ali ona nas,...

 

O LJUBOSUMJU

Ljubosumje je seveda posledica strahu ali navezanosti - to lahko imenujemo tudi posesivnost. Ljubosumje je posledica negativnega odnosa med dvema posameznikoma. Gre za strah, in sicer gre ponavadi za strah pred ločitvijo ali izgubo partnerja. Če je v umu enega partnerja spomin na izgubo svojega dragega v nekem od prejšnjih življenj, se ta vzorec seveda pojavi tudi v tem življenju. In ponavadi res povzroči izgubo. Tisti, ki so noro ljubosumni na svojega partnerja, mu to tudi jasno kažejo. Njihovo obnašanje je neracionalno, nenormalno in odbijajoče. In največkrat je posledica tega ta, da ima partner tega dovolj in odide tja, kjer bo imel posle z normalnimi ljudmi, ki mu bojo lahko dali ljubezen in svobodo, ki jo potrebuje. Ljubosumje največkrat nima nobene prave osnove, temveč obstaja kot vzorec v umu. Šele kasneje ta vzorec povzroči dejanja, za katere bi lahko pogojno rekli, da so osnova za ljubosumje. Vedno je vzrok v tistem, ki je ljubosumen. Njegov strah se na vsak način skuša udejaniti. Vsi, ki so žrtve prevare s strani partnerja, bojo lahko potrdili, če si bojo upali, da so v resnici že daleč, predno jih je partner res prevaral, nosili v sebi strah pred prevaro.

 

VSEENO ALI VSE JE ENO

Da ljudi ne bi zmedel ta izraz, naj povem nekaj o tem. Ne gre za to, da si v apatiji in rečeš "vseeno mi je". Vsi ljudje kdaj pa kdaj tako pravijo, v resnici pa so do stanja "vse je eno" neznansko daleč. Ljudje bi radi, da jih stvari ne bi več motile, da ne bi bili v reakcijah, včasih bi tudi radi, da bi jim, kadar gre za druge, bilo vseeno. Ampak - reči, da ti je vseeno in biti v stanju, ko je vse eno, je ogromna razlika. Večinoma so ljudje, ki za neko stvar pravijo "vseeno mi je", krepko razburjeni zaradi te stvari - pa tega nočejo pokazati. To pomeni, da v resnici tlačijo stvari vase, skušajo se kontrolirati. To so v resnici silno občutljivi ljudje, ki jih lahko prizadene ena sama beseda o pravem (ali nepravem) času. Le njihov izgovor je, da jim je vseeno. To je kontrola, tlačenje, s tem pa ničesar ne rešijo, temveč odlagajo smeti tja, kjer ne bi smele biti. Ko ti je res vseeno, tudi veš, da je VSE ENO. VSE JE ENO! To pomeni to: enost, povezanost, ljubezen. Da bi ti bilo zares vseeno, moraš biti čist, brez ega, brez čustvenih blokad.

Ko razbijemo ego, to še ne pomeni, da smo se očistili. Ko razbi-jemo vazo, ni več cela, ko razbijemo ego, ni več cel, ostanejo pa koščki, zato so tudi vse blokade šibkejše, niso več povezane. Potem jih je lažje odstraniti, a še vedno nagajajo. Ko odstranimo iz čustvenega telesa vse blokade, zaživimo v enosti, zavestno. Takrat nam je vseeno. Takrat namreč sprejemamo ljudi takšne kot so, brez obsodb. In v nas ni več kančka strahu - zato nam je vseeno. Dokler pa nas je strah, da ne bomo mogli preživeti sami ali pa ne vemo, kam bi s svojimi silnimi strastmi, smo še daleč od čistosti. Drugače rečeno, dokler potrebujemo drugo bitje, nismo svobodni. Ravno to pa je cilj.

 

O PORNOGRAFIJI

V današnjem času smo priča velikim spremembam na področju seksualnosti. Večina ljudi ima na seks zelo omejene poglede, zelo jih je strah seksa. Strah jih je nasprotnega spola, istočasno pa jih ta drugi spol zelo vzburja in privlači. Tako so se znašli nekateri, ki so to dejstvo izkoristili v svoje namene. In tako je nastala pornografija. Omogoča nam gledati seksualni odnos na vse mogoče in nemogoče načine, istočasno pa mi sami nismo udeleženci tega odnosa. Lahko smo sami, nihče nas ne moti in uživamo. Ker pa je bistvo našega življenja iskanje ljubezni, smo na ta način še vedno neizpolnjeni. S pornografijo se zadovoljujejo seksualno zavrti ljudje, ki so nesposobni dajati pravo ljubezen resnični osebi. Pornografija je umik, beg iz realnosti. Če si nesrečen, ženske te ne marajo (isto velja obratno), si najdeš tako zamenjavo. Pobegnil si od žensk, pobegnil od svojega yina. Ne sprejemaš ga, nočeš biti z njim v odnosu. Rajši se greš ljubit z revijo ali filmom. Takšen način zadovoljevanja lahko komplekse še poglobi in kako šele vpliva na energijo!

Ko se zopet znajdeš s pravo žensko, ji nisi sposoben dati tistega, kar si oba želita. Živiš v domišljiji, ki je polna seksualnih scen in to isto pričakuješ tudi od žive ženske. Če ne izpolni tvojih pričakovanj (in nikoli jih ne more), si razočaran in se zopet umikaš. Če tvoji ženski ni do kakšnega položaja, kot ga izvaja tista na sliki ali če morda nima take postave ali ni tako strastna, misliš da je zanič in takoj iščeš drugo. Tako pornografija ustvarja čustvene kretene.

V vsaki stvari, tudi črni pa je nekaj dobrega. Prvič, pornografija je le posledica naših lastnih čustvenih blokad iz prejšnjih življenj in ni vzrok zanje. Če bi ne imeli čustvene blokade, bi pornografije ne potrebovali, saj bi bili srečni v ljubezni z nasprotnim spolom. Tako pa je pornografija, enako kot prostitutke, odvodnik ogromnih napetosti, ki se pojavljajo v človeku zaradi neizživetosti svojih strasti. Strasti pa nastajajo takrat, ko svojo ljubezen do nekoga zablokiramo. Se pravi, takrat, ko se nekoga ustrašimo. Za veliko večino ljudi je pornografija odvodnik napetosti, kar omogoča, da svoje delo še naprej opravljajo kolikor toliko zanesljivo.

Na ta način spolna čakra vsaj deloma še diha. Če pa je čisto zaprta, je človek nesposoben delati, saj nima več življenjske energije.

Samo v skrajnih primerih pa je pornografija lahko vzrok za nasilje, vendar zopet ne smemo reči, da je pornografija kriva, pač pa človek sam. In to človek, ki bi uporabljal druge, še bolj krute načine za zadovoljevanje svojih strasti.

Pornografija je izraz strahu in sovraštva do nasprotnega, v glavnem ženskega spola. To je ponižanje žensk (včasih tudi otrok in tudi moških) kot mislečih in čutečih bitij na nivo seksualnega stroja.

Spet pa velja, da je vse odvisno od vaše namere. Če delate te stvari s črnim namenom, ki je ravnokar opisan, potem vam to ne bo pomagalo. Lahko pa kdaj pa kdaj uporabite erotiko, vendar z belim namenom. To pa pomeni, da niste navezani nanjo, da vas to ne moti pri normalnih odnosih s partnerjem in da se ob tem imate radi. Če pa ste z erotiko in pornografijo obsedeni, je zelo slabo.

Seks brez ljubezni je izkoriščanje, in skoraj celo človeštvo živi tako. Seks z ljubeznijo pa je Bog. Ni samo pot do njega, je Bog sam.

Izberite sami.

 

 

ZAZNAVA, DROGE, ALKOHOL

Zbirna točka se premakne tudi pod vplivom alkohola in drog. V pijanem stanju človek začasno izgubi kontrolo - to pa je del ega. Kontrola je sila, ki kontrolira nenadzorovane premike zbirne točke. V pijanosti izgubi svojo moč in tedaj človek zaznava stvari, ki niso iz tega sveta. Isto in še močneje se dogaja s pomočjo drog. Saj vsi vemo, da narkomani iščejo izhod iz svojih tukajšnjih težav v drogah, ki jim le odpirajo nove svetove, mnogokrat lepše od tega, a včasih še bolj grozne. Grozni so zato, ker človeka zasvojijo, njegova zavest je vedno bolj na drugem svetu in vedno manj na tem. Zato počasi propade. Seveda svoje naloge ta človek ni opravil. Naša naloga je v tem svetu rešiti svoje probleme in si ustvariti raj. Alkohol in droge pa so le beg iz ene realnosti v drugo, ali bolje rečeno iz ene iluzije v drugo. V tem seveda ni nič narobe, razen da se zavest razprši in je potrebno ogromno truda in veliko življenj, da se zopet zbere na eno mesto.

Droge in alkohol spreminjajo način zaznave, kar, z drugimi besedami, omogoča tem ljudem, da zaznajo še druge svetove ali dimenzije. Narobe pri tem je le to, da nimajo dovolj notranje moči, da bi se odvezali od teh svetov in se po volji vrnili nazaj v izhodiščni svet. In, poglejte ta paradoks: ogromno ljudi beži iz te realnosti skozi alkohol, država pa pobira ogromno denarja na račun njegove prodaje - ne glede na škodljivost. Toda, alkohol ne deluje tako močno kot droge, skozi alkohol ne moreš neposredno zaznavati drugih svetov, lahko si malce premakneš zbirno točko na položaj užitka in sprostitve blokiranih strasti. Država potrebuje ljudi, ki se ga včasih napijejo ter s tem osvobodijo svoje blokade. Nihče namreč ne more poslušno delati brez zabave, ker bo zelo kmalu pregorel.

Droge pa so druga pesem, s tem da mehke delujejo podobno kot alkohol in so ponekod tudi legalizirane. Trde droge pa so vrata v druge svetove. To pa črnim magom ni všeč. Njihova naloga je onemogočiti ljudem spoznati druge svetove in jih prepričati, da obstaja samo ta in noben drug. Tako jih lažje kontroliraš, saj živijo v neprestanem strahu pred smrtjo. Ko pa se enkrat zaveš, da smrti ni... Tu je torej vzrok, zakaj skoraj vse vlade tega sveta tako preganjajo trde droge. Toda, kot vemo, so hkrati tudi same uporabniki le teh in je ves boj proti drogam le mazanje oči ljudem. Saj veste - kar obsojaš, moraš sam doživeti. Državi gre za dobiček in oni se borijo le proti neodvisnim prekupčevalcem.

Droge imajo dvojno uporabo, tako kot katerakoli druga stvar - pozitivna možnost je ta, da razbije ego in s tem omogoči prost premik zbirne točke. Toda, če droga ni uporabljena pod nadzorom in skupaj s tehnikami meditacije (nabiranja moči in energije), človek nima dovolj moči, da bi se uprl tistemu, kar je zaznal, kar pomeni izgubo zavesti, moči in volje - temu sledi popolni razpad osebnosti in telesa.

Nekatere droge vodijo človeka v čudovite svetove, ki ponujajo marsikaj, česar si tu ne more privoščiti, a s tem ga zasužnjijo in mu izpijajo energijo.

Seveda pa je velika večina ljudi zasužnjena tudi v tem svetu in zato nesposobna zaznati druge svetove. Njihova energija je razpršena po različnih dimenzijah in ko je treba kaj storiti, nimajo moči. Niti na tem svetu ne. Ženske, na primer, nimajo moči reči "dovolj imam" agresivnemu možu. Ogromno energije imajo razpršene po različnih dimenzijah, največ na astralni - čustveni ravni. Če pa želimo v tej dimenziji rešiti probleme, moramo zbrati vso razpoložljivo energijo, tudi tisto iz drugih dimenzij. Pri tem pa je meditacija - ogromno različnih tehnik - edina, ki nam to omogoča. Ne obstaja klasična znanstvena metoda, ki bi to omogočala. Enostavno zato, ker je znanost na nivoju spolne čakre, da pa rešiš svoje probleme, se moraš dvigniti nad srčno čakro.