Poet wrote on 14.03.2011 at 11:36:35:Igor, odvisno od tega kako pojmuješ zavest. Krišnamurti jo je pojmoval kot celoto človekovega mišljenja, čustvovanja, izkušanja, itd. In potem je imel za Zavest z veliko začetnico besedo Um (Mind), in je rekel če se prav spomnim: ko so možgani tihi, lahko pridejo v stik z Umom (Mindom).
In bi zato jaz rekel: ko tvoja zavest utihne, torej ne dela več problemov in hrupa, se ne ukvarja več sama s sabo in s svojimi problemi katere vedno znova producira, lahko pride v stik z Umom, ki je brezmejen (tudi po Krišnamurtiju).
Tako da je samo stvar besede, ker Alojz tudi uporablja besedo zavest v tem smislu kot jo ima Krišnamurti, torej nekaj osebnega, ki je del telesa in mišljenja, itd.
Samo vem pa tudi, da se beseda "zavest" lahko uporabi v drugem kontekstu, bolj v kontekstu Krišnamurtijevega Uma, kot tisto onkraj kar sploh omogoča zavedanje življenja in ne sodeluje pri nobenem procesu, temveč vse procese sploh omogoča, ampak mi smo vse preveč zapičeni v dogajanje, da bi sploh registrirali to večno polje zavedanja v ozadju.
Lp
Sam si pojmujem zavest kot celoto. Zavest je kot popoln zakon, ki omogoča obliko in je univerzalna. Ti jo s svojo mislijo pač omejiš in jo lahko imenuješ lastno Zavest.
Če prevedeš mind kot um (se mi dozdeva, da nas ta izraz omeji), lahko prideš do teh predstav. Sam se bolj nagibam k prevodu kot psiha celotnega sveta, katere del si tudi ti, kot delček, dokler se tako dojemaš z neko identifikacijo.
Zavest tako lahko dojemaš tudi (po Jiddu) kot Um (osebni), dokler je v delovanju (življenje). Zavest (z malo) obsega tudi nedelovanje in tisto onkraj se dosežez Umom v nedelovanju, kar bi rekli, da se transformira v um (z malo). Ali ko se Jaz preoblikuje v individualnost (pojmujem jo kot širitev, pridobivanje znanja in je v delovanju), kar ti omogoča zaznavanje zavesti, ki združi delovanje in nedelovanje. Oba principa.
Lp,igor