Vsako članstvo v kakšnem klubu, organizaciji te omejuje. V omejitvi pa ni svobode saj razmišljaš znotraj teh mej.

Človek si postavlja meje zaradi privzgojenega strahu. Nekaj česar ne poznaš, ti je popolnoma neznano, se ne moreš bati, ker sploh ne veš kaj je. Z vzgojo človeku vcepijo meje in ga prepričajo, da je zunaj teh meja kaos in s tem trpljenje. Svobode človek sploh ne pozna a se je boji. Tako kot se boji hudiča ali smrti, ne pozna ju a se ju boji, ker misli, da ju pozna, zaradi vcepljanja predstave o njih. Predaja je prav zaradi tega strahu pred neznanim, o katerem so mu z vzgojo vcepili, da neznano pomeni neko trpljenje.

človeško zavest večinoma sestavlja misel z njo se identificira. Svoboda pomeni onkraj identifikacije z mislijo zato mu je neznana. Umiranje ti omogoča pogled onkraj,  ne sprejemanje in življenjem v nameri, temveč transformacija, opustitev in s tem poznavanje samega sebe. Determinizem je nadgrajevanje, ko se smatraš kot delček in potem pogojuješ svojo rast v celoto. Vendar kot delček nikdar ne moreš videti celote, ki nima meja, le kot celota lahko vidiš delček. In transformacija želje v voljo ti nudi izkustvo širine življenja, ki ni omejeno s pogoji.

Lp,igor

J Meni je blizu lakanovska teza, da zavest vznikne iz praznine/razpoke  med telesnim (notranje/subjektivno biloško/telesno pogojenim nagonskim) in simbolnim (zunajim/objektivno jezikovno pogojenim) redom. Zavest je tako brez subjekta (nosilca), ni niti zgolj telesna saj čeprav samo sebe 'čuti' in na tak način retrogardno potrjujje/vzpostvlja kot eksistenca, niti ni samo samorefleksija  nekih preobstoječih abstraktnih idej, ki se zolj 'ozaveščajo'. Skratka, če predpostavljamo obstoj tako notranje/ telesno pogojenih občutij/čustev/misli in hkrati izvenetlesnih  idej, potem zavest vznika  iz razpoke oz. medprostora, iz praznine in  ki  izgine (oziroma se sploh  ne vzpostavi), če  je  ta zapolnjena...    

Quote:


Na eni strani imamo svojo biološko/nagonsko opremo,  na drugi strani so drugi s svojo opremo. Med sabo komuniciramo jezikovno/simbolno, s komunikacijo vzpostvljamo simbolni red, različen od nagonskega reda vsakega posameznika. Obstaja torej razlika med t.i. kolektivnim in individualnim, v to razpoko se umesti (iz nje izrašča) zavest, ki ni nič drugega kot  dejstvo obstoja praznega prostora (razlike), katerega funkcija  je vzdrževanje tega praznega prostora/razpoke (sicer izgine, saj je na njem vzpostaljena). Zavest torej vznikne povsod tam, kjer se zanjo vzpostavi prazen prostor oz. samo-zavedna zavest vzpostavlja  te prazne prostore, da iz njih vznika.    

Titud

Ne govorim o praznini. O kakšni razpoki praznine govoriš. Mogoče o tem, ko se tvoj pričujoči jaz, umika tvojemu prihodnjemu jazu, ki je onkraj pričujoče zavesti? Umiranje sem omenil iz tega vidika, ne pa neki gon po smrti.

Širše življenje pomeni pogled v dobro kar pomeni spoznati življenje v večnem. Takšno življenje v popolnem dobrem ni vezano na jaz. Prostor ki ga izpraznimo našega jaza postane kraj radosti (brez razmerja). Tako vodilo tvoje zavesti ni v željah ampak v lastni radosti, ki izvira iz ljubezni.

Lp,Igor

Robi wrote on 14.05.2010 at 18:36:16:

Enačanje zavesti z jazem je precejšen redukcionizem. Zrelativizira se že v primeru disocirane osebnosti, ki ima več jazev: ali ima v primeru, da se jih ne zaveda, poten tudi več zavesti  in ali ima  primeru če si jih zaveda,  še super zavest, ki se zaveda drugih zavesti? Redukcionizem  zavesti na jaz se v bistvu razkrije že samim dvomom o enotnosti zavesti in jaza: zakaj zavest sploh občutimo kot neko avtonomno entitieto izven časovnih in prostorskih omejitev, ki so sicer značilne za na telo vezan jaz. Po moje je edima možna razlaga ta, da je zavest pač avtorefernčni pojav in kot tak  neke vrste generator občutja aboslutne avtomnomnosti (ki ni pogojnena z ničemer drugim kot sama s sabo), ki ga potem s telesnostjo pogojenmu jazu lahko da tisto avtonomijo (svobodo), da se  vključuje v družbeni, simbolno urejen organizem (ali pa tufi ne!)  in ga na tak način tudi  (samo-odgovorno) sooblikuje.  

Quote:


Obstaja ena teza, da bitje  v homeostazi ne potrebuje zavesti. Zavest vznikne iz  motnje v tej homesotazi, kot posledica zunanjega  vpliva, ki poruši to notranje ravnovesje. V tem smsilu je odnos neke vrste napetost, ki ustvrja motnjo, ta pa zvest. Zavest v tem smilslu ni narejena za srečo/uživanje, ampak vznikne iz trpljenja. Tipično človeška lastnost zavesti pa je v tem, da je sposobna iz trpljenja narediti vrlino, celo najvišjo vrlino, saj  na njej/iz nje pravzaprav izvira, je zato na nek sprevrnjen (celo na de sadovski način) tudi vir užitka (in ga zato tudi proizvaja)...    

(Za)popadek tega (tudi to) je, da je vse (vkljucno z materijalnim svetom, pravtako  materijalno telo, mrtvo ali zivo, al pa smrdljivo) enost razen tega, kar si. Kajti, nisi svet (pa se marsikaj drugega), ker je to enost, nisi telo, ker je enost nisi misel, ker je enost ampak si. Si, in se istovetis z mislijo ali telesom ali z vsem po svobodni volji, ki je tudi enost in doloca mejo (ki je prav tako enost) v enosti, ter izraza dvojnost (z si). Torej si po svoji podobi (enost), enost si in si je enost.

Govoril sem o pričujoči zavesti. V tem trenutku. Zavest se ne organizira, ampak je sestavljena tudi iz tvojega jaza, katerega organizirajo tvoje misli.

Zavest ni neka entiteta odtujena od tebe. Odnos (povezava) je v pričujoči zavesti.

Lp,Igor

Verski sistemi so koncept človekove svobodne volje dovolj dobro razložili. Filozofske probleme ustvarjajo tisti, ki osebnostno niso zmožni tega učenja integrirati in ga živeti.