Do protislovja prideš zaradi nasprotovanj in medsebojnega boja iz katerega vznikne harmonija med življenjem in zavestjo. Ritem harmonije ne vznikne iz naključja, njegovo globje načelo je enost. To je skrivnost vseh skrivnosti, princip enosti. Paradoks, da se enost pojavlja kot dvojnost, da je resnica nasprotna pojavu pa vendar sta neločljivo povezana.
Misterij, ki ga želijo razvozlati teoretiki, ki so izgubili čut za misterij in se pred tem paradoksom ustavijo, ker ne vidijo razmerja med dvojnostjo, ki se vidi v enosti.

Kakšna srednjs pot Titud, glede na kaj?

Lp,igor

Ko je človek na svoji evolucijski poti nekoč bil zmožen sprejeti svobodno voljo se je z njo ustvarila tudi zavest. Človek se je tako rekoč po svoji  svobodni volji z zavestjo lahko zavedal samega sebe ali svojega obstoja in svoje biti. Zato se je s svojo zavestjo zavedal svojega pravega resničnega življenja, katero pa še ni bilo samostojno in se je komaj začela njegova pot do samostojnosti v meseni preizkušnji svobodne volje. Torej sta zavetst in življenje še bila eno.

Zaradi padca, te samostojnosti življenja človek ni dosegel, je pa njegov padec povzročil ločenost zavesti od življenja. Postopno se je človek po svojem padcu oddaljeval od življenja, katerega se  posledično s časom ni več zavedal, ostala mu je še samo materialna zavest, katera pa o resničnem duhovno samostojnem življenju nima pojma. In tako je še danes, zavest obstaja ne pozna pa resničnega večno duhovnega življenja, katero je edino pravo življenje, ki vse oživlja, vse ostalo pa je neresničnost, smrt in časovno minljivo.

Da naravni človek danes vidi protislovja med zavestjo in življenjem, je povsem normalno, saj je že davno izgubil čut do pravega življenja, zato dojema življenje kot nekaj materialno čutnega, tako kot je pač zmožen. In potem res ni čudno, da vidi protislovja med zavestjo in življenjem, saj nekje globoko v sebi čuti, da sta oba eno, večna in neminljiva. Z materialnimi očmi pa gleda na zameljsko naravno življenje, kot minljivo, kar tudi je, zavest pa nekako čuti in spozava kot neminljivo in ločeno od življenja.

Tako s svojem minljivem materialnem umom ne more združiti zavesti z življenjem, zato se mu postavljajo protislovja med njima. Torej, dokler človek ne spozna resničnega življenja, tak dolgo bo tudi videl protislovja med zavestjo in življenjem. Če pa bo nekoč s svojo zavestjo spoznal pravo resnično življenje, katerega je zavedanje izgubil že po Adamu, bo svojo zavest zopet videl kot eno in neločljivo z življenjem.

Pa lep pozdrav.

Quote:

Se strinjam. Zavest je posledica tako materijalnega telesa, kot tudi misli. Oba dejavnika sta nujna.

M.L. wrote on 16.03.2011 at 10:45:43:


Zavest in življenje (v smislu zavedanja človekovekovega induvidulnega življenja)  nista bila (evolucijsko/antropološko gledano) nikoli eno, ker zavest vznikne šele iz razcepljenosti med življenjem posameznika in življenjem drugih oz. ta razcepljenost šele post festum ustvari mit o obstoju zavesti o induvidulnem (individue v smsilu celostnosti/nedeljivosti) življenju, ki kot tak vstopa v razmerja do  kolektivnega. Mit o adamu je posledica redukcionizma zavesti na posameznika, ustvarjen z namenom, da bi spomočjo vzostavitve tretjega (boga oz. njegove intervencije) pomagal razrešiti problem njegovega odnosa do drugega/drugih, torej problem, ki ga je mit sam ustvaril zato, ker je hkrati že ponujal njegovo razrešitev.

titud wrote on 16.03.2011 at 11:16:03:

Zelo si poenostavil trditve. Ne vznikne iz nasprotij, ker je njeno globje načelo enost. To je ta paradoks, ki ga determinističen um ne dojame. Načelo porajanja ni nasprotovanje ampak enost. Misterij, ki te vodi v protislovje in v katerem vidiš harmonijo kot vznik. Ne more imeti začetek (vznik) in neskončnost. Je luč v luči, tema v temi, enost, ki se kaže kot protislovje, obstoj dvojnosti (mnoštva), ki v nas dvigne vprašanje, kar je želja po samoizražanju. Z željo po samoizražanju se eno pojavlja kot dvoje, pojav, ki je nasproten resnici in vendar neločljivo povezan. Ožja je želja po samoizražanju, širša je zavest življenja, ko najdemo to razmerje v enosti , čutimo, da smo prišli do resnice.

Lp,igor

Quote:

Antroploško je nemogoče določit točko vznika zavesti, ker ne moremo trdit, da je bilo mitološko obdobje človeka obdobje brez zavesti, z določeno gostotovostjo lahko (po tomcu) trdimo le,  da igra pri razvoju človeka njegovo biološko ozadje manj pomembno vlogo kot pri drugih bitjih. A ne le to. Možno je, da se naše razmerje do socialnega ozadja s kulturnim razvojem ves čas spreminja. Izgleda, da je interakcija posameznik – ozadje, v kateri je posameznik semiavtonomna enota, le specifična zgodovinska situacija, ne pa univerzalna lastnost človeka kot vrste. S pospešenim kulturnim razvojem se je v zgodovini to razmerje verjetno  že  do  zdaj  ves  čas  spreminjalo:  od  bolj  določujoče  vloge  ozadja  na  račun avtonomije posameznika v plemenskih skupnostih; do tradicionalnih skupnosti, v katerih se je determinizem ozadja že začel rahljati; do sodobnih modernih skupnosti, v katerih je razmerje  v nekakšnem ravnovesju.

Ker se to ravnovesje 'podira' in ker kulturni razvoj daje  prednost rahljanju socialnega ozadja na račun večanje avtonomije posameznika, nastane problem, ker bo z (re)produkcijskega vidika takšna interakcija med posameznikom in ozadjem manj učinkovita, saj je naravna selekcija  spodbujala  kulturni  razvoj  prav  zaradi  večje  učinkovitosti  delovanja  na  ravni kolektivitet. Kulturni razvoj, ki ne bo več nedvoumno gnezdil v biologiji, bo začel vse bolj ogrožati sam obstoj vrste. Zavest o tem se održa v t.i. novi religiznosti, ki obuja/oživlja tako  obrazace prvotne religioznosti (religioznega transcedentnega občutja enosti), ki je vzniknila ob prehodu iz mitološke  plemenske v tradicionalne skupnosti, kot mistične preobrazbe, porajajče iz že oblikovanih tradicionalnih religij, ki so izgubile življenskost v izpraznjenih obredjih.  

Resnica je celostna ali pa to ni, torej zavest kot človeška oblika te celostnosti nujno vsebuje nekašno brezčasno dimenzijo v smislu  občutenja veljavnosti tukaj in zdaj kot za  za vse čase (ne glede na to ali se čas pojmuje linerano ali ciklično). Tudi ideologija kot oblika lažne zavesti (in ki ponuja svojo obliko razrešitve  razmeraja med zadovoljevanjem  potreb posameznika in socialno pogojeno obliko njihovega zadovoljevanja)   črpa svojo moč resničnosti  prav iz občutenja  svoje brezčasnosti, večne trajnosti.  Lažne v smislu, da je kljub temu očutju lahko pogubna ( deluje v nasprotju s potrebami ali ustvraja lažne potrebe) tako za posameznika kot za skupnost.

Mistične prakse pri odkrivanju 'resnične' zavesti prav zato večinoma prakticirajo osebno askezo (ali pa izhajajo iz splošnega pomanjkanja), da se izognejo t.i. lažnim (osebnim ali skupnostnim) potrebam in da izkristalizirajo etično/skupnostno komponeto zavesti, vsebovano v občutenju brezčasne enosti.  

 

titud wrote on 16.03.2011 at 15:43:05:

Noirmalno, da sociološki pogled vmešava življensko situacijo tako družbe kot posameznika v dojemanje zavesti in njeno zgradbo. Še več, celo pogojujejo jo s tem pogledom in jo omejujejo zgolj na delovanje jaza preko psiholoških pojmov. Zmotna predstava o tukaj in zdaj, kot neskončno, večno, se predstavlja kot nekakšno ravnovesje, ki pomeni napredek in nekakšno odrešitev. Vendar tukaj in zdaj pomeni nič drugega, kot točno to kar pove, da želja za iskustvom ni pogoj. Razodeva se ti tukaj in zdaj in le neznanje (maja) te onemogoča v sedanjosti ali v neki zgodovini, prihodnosti.
Ideologija je le misel v zavesti in t.i. kulturni razvoj, ki ne bo več gnezdil v biologiji in zaradi katerega se bo zmanjšala reprodukcija temelji na primerjavi živalsko/rastlinske zavesti, ko se z ogroženostjo vrste ta upre v pospešeni produkciji.

Z analizo takšnega pristopa se v njem vidi logičnost in povezava, vendar kot celota ne vzdrži prav zaradi vsiljevanja (želje) po ravnovesju. Ravnovesje je želja in množenjem želja se ti pogled na življenje oži. Nesprijaznjenje s tem kar je te meče v večjo razdvojenost in še večje deljenje.

Mistična praksa odkrivanja "resnične" zavesti z askezo ti ne nudi občutenja resnice, saj si se pred njo umaknil. V askezo te je vodila želja in ta ti bo onemogočalauvid. Sanjasin ni vsak asket, tako kot starec (po Tizianu) ni bil asket.

Lp,Igor

Želja se ne da očistit, ni potrebe, niso nekaj, kar odstraniš. Le poznaš jih. Psihološki čas ti to omogoča. Mogoče je ravo oblikovanje neke mistike okrog askeze to naredilo kot verodostojno za spoznanje resnice.

Psihosociani pristop k razlagi zavesti je intelektualna tehnika za vzpostavo ravnovesja za občutenje enosti. Pomiritev čustev preko intelektualne razlage. Determiniranost sama teži k ravnovesju, kar pa ni eno saj se eno pojavlja kot mnoštvo. Razmerje med njimi pa ne determinira v ravnovesje je tako kot je, nasprotno.

Zavest psihosociologi ločijo od porajanja življenja kot takega. Pa vendar je zavest tista, ki ga poraja. Npr.srce poganja zavest, sicer preko živčevja  in kemično bioloških spojin, pa vendarle je zavest tista, ki to omogoči. Če smatramo, da je DNK sprejemnik zakonov, ki jih ne določa gen ampak zavest.

Lp,Igor