Quote:Vsako članstvo v kakšnem klubu, organizaciji te omejuje. V omejitvi pa ni svobode saj razmišljaš znotraj teh mej.
Človek si postavlja meje zaradi privzgojenega strahu. Nekaj česar ne poznaš, ti je popolnoma neznano, se ne moreš bati, ker sploh ne veš kaj je. Z vzgojo človeku vcepijo meje in ga prepričajo, da je zunaj teh meja kaos in s tem trpljenje. Svobode človek sploh ne pozna a se je boji. Tako kot se boji hudiča ali smrti, ne pozna ju a se ju boji, ker misli, da ju pozna, zaradi vcepljanja predstave o njih. Predaja je prav zaradi tega strahu pred neznanim, o katerem so mu z vzgojo vcepili, da neznano pomeni neko trpljenje.
človeško zavest večinoma sestavlja misel z njo se identificira. Svoboda pomeni onkraj identifikacije z mislijo zato mu je neznana. Umiranje ti omogoča pogled onkraj, ne sprejemanje in življenjem v nameri, temveč transformacija, opustitev in s tem poznavanje samega sebe. Determinizem je nadgrajevanje, ko se smatraš kot delček in potem pogojuješ svojo rast v celoto. Vendar kot delček nikdar ne moreš videti celote, ki nima meja, le kot celota lahko vidiš delček. In transformacija želje v voljo ti nudi izkustvo širine življenja, ki ni omejeno s pogoji.
Lp,igor
O zvesti sva že govorila na topiku atlantida, kjer sem po (žižku oz. lakanu) vznik zavesti opisal takole:
titud wrote on 12.05.2010 at 16:27:06:J Meni je blizu lakanovska teza, da zavest vznikne iz praznine/razpoke med telesnim (notranje/subjektivno biloško/telesno pogojenim nagonskim) in simbolnim (zunajim/objektivno jezikovno pogojenim) redom. Zavest je tako brez subjekta (nosilca), ni niti zgolj telesna saj čeprav samo sebe 'čuti' in na tak način retrogardno potrjujje/vzpostvlja kot eksistenca, niti ni samo samorefleksija nekih preobstoječih abstraktnih idej, ki se zolj 'ozaveščajo'. Skratka, če predpostavljamo obstoj tako notranje/ telesno pogojenih občutij/čustev/misli in hkrati izvenetlesnih idej, potem zavest vznika iz razpoke oz. medprostora, iz praznine in ki izgine (oziroma se sploh ne vzpostavi), če je ta zapolnjena...
in naprej...
titud wrote on 12.05.2010 at 17:14:47:Quote:Titud, kako bo razpoka praznina, ko je praznina v zavesti. Ali misliš kot prazen prostor in potem vznikne, kot goba v gozdu. Zvečer je ni, opa, zjutraj pa je tam.
Lp,Igor
Na eni strani imamo svojo biološko/nagonsko opremo, na drugi strani so drugi s svojo opremo. Med sabo komuniciramo jezikovno/simbolno, s komunikacijo vzpostvljamo simbolni red, različen od nagonskega reda vsakega posameznika. Obstaja torej razlika med t.i. kolektivnim in individualnim, v to razpoko se umesti (iz nje izrašča) zavest, ki ni nič drugega kot dejstvo obstoja praznega prostora (razlike), katerega funkcija je vzdrževanje tega praznega prostora/razpoke (sicer izgine, saj je na njem vzpostaljena). Zavest torej vznikne povsod tam, kjer se zanjo vzpostavi prazen prostor oz. samo-zavedna zavest vzpostavlja te prazne prostore, da iz njih vznika.
tko da zavest, ki se je sama po sebi vzdržuje iz 'razpoke' in je sama po sebi zapolitev 'praznega prostora' in je torej poosebljenje tiste emergence (nove kvalitete), ki edina odraža totaliteto življenja. Dejstvo, da na nek način zavest v bistvu 'visi v praznem' (se je ne da reducirat niti na posameznika niti na socilano ozadje) , je za psomeznika čustveno strašljivo in bi se jo dalo odpravit samo z odstranitvijo zavesti same, kar pa je za zavest, ki se zaveda lastnega obstoja, sicer na nek nagonski način privlačno (freudov gon po smrti), a zaradi samozavedanja hkarti čustveno enako strašljivo. Misel, o kateri ti govoriš, skuša najt način, kako zapolnit manjko/praznino, na kateri je v bistvu sama vzpostvljena preko zavesti. Je mentalni (na logiki utemljeni) način premagovanja čustvenega strahu pred praznino, saj se na tako misel vežejo čustva, ta pa nas vežejo s telesnim. Ustvarjajo nekakšno bay-pas povezavo med našo biološko/nagonsko opremo na eni ter drugimi s svojo opremo na drugi strani.