Quote:

Zavest je zame obstoj. Zavest daje zavedanje o obstoju.

Vendar bi jaz namesto pojma neodvisnoti, kot ga omenja Poet, uporabil pojem soodvisnost.
Namreč zavest je soodvisna od samega obstoja.
In ravno zavedanje soodvisnosti človeku omogoča, da je samo-zavedno inteligentno bitje.
Zavest je neodvisna le v tem smislu, da le odraža neko stanje in kar človeka loči od živali je to, da lahko s svojim umom vpliva na zavest. Zato pravim, da je zavest soodvisna.
Na primer, če mačko boli glava, mačka uporabi le svoj prvotni spomin, ki je v DNK. Ne pozna drugih opcij, ampka le to, da počiva..Na primer človek pa ima še sekundarni spomin, katerega uporabi um in vzame tableto, kot opcijo v spominu.
Tako s pomočjo svojega uma vplivamo na zavest, kar nam potem omogoča, da smo samo-zavedna bitja, saj lahko vplivamo na zavest.
Vso naše življenje se dogaja okrog tega, kako bomo najbolje zmanipulirali svojo zavest. Da se bomo zavedali le lepih stvari...in tistega, kar želimo...
Naš um je res orodje..orodje za manipuliranje z zavestjo...Bolj kot je um sebičen, manj mu je mar za sredstva s katerimi dosega cilje, da bi se zavedal sreče...zadovoljstva...pa še marsičesa....

titud wrote on 12.05.2010 at 17:14:47:

Kot te razumem, ti govoriš o oddnosih, odnosu. Ta prazen prostor zapolni odnos, ki pa je zaveden ali nezaveden. Seveda zavest sestavlja tudi odnos.

Lp,Igor

Quote:


Obstaja ena teza, da bitje  v homeostazi ne potrebuje zavesti. Zavest vznikne iz  motnje v tej homesotazi, kot posledica zunanjega  vpliva, ki poruši to notranje ravnovesje. V tem smsilu je odnos neke vrste napetost, ki ustvrja motnjo, ta pa zvest. Zavest v tem smilslu ni narejena za srečo/uživanje, ampak vznikne iz trpljenja. Tipično človeška lastnost zavesti pa je v tem, da je sposobna iz trpljenja narediti vrlino, celo najvišjo vrlino, saj  na njej/iz nje pravzaprav izvira, je zato na nek sprevrnjen (celo na de sadovski način) tudi vir užitka (in ga zato tudi proizvaja)...    

Robi wrote on 13.05.2010 at 08:55:51:

Um deluje po 'načelu ugodja', je orodje avtoregulacije organizma, po katerem bolečina in ugodje nista sama po sebi cilja aktivnosti, ampak signala tega, da je homeostaza organizma ogrožena ali ohranjena. Iz tega vidika je 'ne-umno', če se bolečina in ugodje odmakneta od svoje intrumentalne funkcije signaliziranja in se spremenita v samosmoter. Vloga bolečine je tu elementranejša od vloge udobja: elementarna formula osamosvojitve bolečine je odkritje ugodja v sami bolečini. Namesto da bi reagiral na bolečino na standraden (umen) preživetveni način (z izogibanjem), se je držim in v njej dosežem zadovoljitev (dezinstrumentaliziram čustvo). Organizem na tak način ni več popolnoma določen z okoljem, ampak 'ekplodira/implodira' v cikel avtonomnega vedenja. Tu leži ključna vrzel: med utilitarizmom kot radikalnim zanikanjem svobode (tisti, ki nadzirajo pogoje, ki determinirajo moje vedenje, nadzirajo mene) in zatrditvijo brezpogojne avtonomije. Človekova bit je v korenu razdvojitev iz potopitve v okolje in sledenje določenemu avtonomizmu, ki  zanemarja zahteve adaptacije. 'Gon smrti' kot struktura, ki sabotira samo sebe, podaja minimum svobode, vedenja, razdvojenega od utilitaristično-preživetnega odnosa. Zavest je tem smsilu na najelementranejši ravni zavedanje motenja homeostaze organizma in  je sama aktivnost spoprijemanja z motnjami, ki se osamosvoji v avtomno kaprico uživanja....      

Quote:


Proces vzdrževanja notranjih organov v homeostazi vključuje tudi avtomatizem reagiranja na zunanjost kot dela te notranjosti z namenom vplivanja na  zunanjost na način, da se odpravi kot motnja (se podredi notranjosti) ali notranjosti, da se adaptira na zunanjo motnjo.  Za vzdrževanje take homeostaze ni potrebna intervencija zavesti, zavest vznikne iz trajne/noedpravljive razpoke, kot nadomesetk ob prikrajšanju užitka homesotaze, kot (od)rešitev na nančin, da iz trpljenja naredi  užitek (iz  trpljenja naredi lastno avtonomno/osamosvojeno bitnost ). Misel ni nujno (po descartesovsko) vezana na subjekt/jaz (mislim, torej sem), lahko je (po kantovsko)  popolnoma avtonomno pojmovomana pojavnost, v nobenem od teh mejnih pomenov pa v celoti ne zajame pojma zavesti, ki je totalna čutna/očutenjska bitnost, ki pri človeku zaponjujeje/nadomešča celostno občutje ugodja homeostaze, ki je prav pri človeku trajno razrušeno (zaradi že omenjene trajnega razkoraka   med notranjim in simbolnim redom, značilnim samo za človeka kot simbolno bitje)...    

Dante,

ne povzroča motenj v notranji homeostazi zavedanje kot tako (ali pa mogoče 'le' napačno zavedanje, pod/nad katerim je pravo zvedanje), ampak je zavedanje samo posledica motnje homesotaze.  Homeostaze tako ni mogoče vpozastviti nazaj s 'pravim/višjim' zavedanjem (ali celo ukinitvijo zavesti), ker to zeva/razcepa samega ne odpravlja. Različna stanja zavesti so le različne oblike občtenja tragične  bitnosti tega razcepa. ki se kot vsaka občutja pač stopnjujejo od malodušja tja do čiste ekstaze. Homestaze nobeno od teh zavedanj ne more več 'restavrirati', z ozaveščenjem  tega spoznanja lahko k večjemu definiramo neko vsakokratno (nehomeostatično) realnost na presečišču  naše biloško determenirane realnosti  in simbolno determinirane realnosti človeka kot družbenego/kulturno pogojenega bitja....            

Dante wrote on 13.05.2010 at 13:34:57:

Praviš, da je višje zavedanje, brez čutil. Torej se ne zavedaš, kaj se dogaja okrog tebe in to naj bi bilo višje stanje zavedanja. Imaš omejeno pozornost (le na sebe) in se boolj bzavedaš resnice, ki se v tistem trenutku dogaja. To je navadno osredotočenje, koncentracija, samodisciplina, ki te res umiri, le, da zaradi tega, da se ohrani tvoj jaz in/ali se spočije.

Lp,Igor

Naša Zavest je življenjski soproces,ki je vezan na eni strani na živo telo in sočasno  na zunanjo celotno galaktično-(vesoljno) samopojavnost.

Zavest je ravno tako kot je živo telo samo  vesoljni življenjski samoproces, ki na eni strani ozavešča samo elementarno živo telo in na drugi strani ozavešča preko živega telesa s svojo nevtronsko-elektromagnetno vezjo celotno zunanjo  izven telesno vesoljno samopojavnost,ki jo veže na funkcije živega telesa.

Zavest nikoli ni mogoče opredeliti kot samostojen pojav- ampak je vedno soizraz živega telesa-pojavnosti.

Zavest je sočasno individualno gensko pogojena in hkrati je v svojem izrazu energetsko vesoljno neodvisna od živega telesa,ker s svojo zunanjo elektromagnetno vezjo vpliva na živo telo.

Proces ozaveščanja-zavedanja-zavesti-- se da najlažje razumeti kot vegetativno fotosintezo.

Zunanje elektromagnetno valovanje pliva na živo telo flore-da to miruje,ali vrši fotosintezo.

Isto je z našim telesom-od  ugodnega časa em frekvenc  (za fotosintezo) je soodvisna naša življenjska zavest.

Kdor sedaj ne razume mu jaz pač ne morem več pomagati.

Prosim tudi,da se zadeve razlagajo,če se že res kaj razume-razumljivo.In mene osebno nobeden filozof in razumnik ne prepriča,da nekaj razume.

Preveč se zapleta -zapleta se pa zato,ker se ni samo vesoljno bistvo življenjsko samodejno kot živ samodejni vesoljno-življenjski samoproces  samoozavestilo v nas samih!!!
CELOTNO SPOROČANJE P:D: JE ENOTNA NARAVNA VESOLJNA SAMOZAKONITOST-ENOTNA--ČLOVEK NI IZUZET IZ TEGA VESOLJNEGA VEČNO_SEDANJEGA SAMOOBSTOJA IN SAMODELOVANJA -AMPAK JE EDINI VESOLJNI ŽIVLJENJSKI SAMOPOJAV-KI JE SPOSOBEN OZAVESTI IN SPOZNATI SKRIVNOST VSEH SKRIVNOSTI bistvo-VESOLJA (BOGA)SAMEGA.