|
Bamby
|
Devi wrote on 07.01.2010 at 16:18:44:
Hvala! za tole akcijo, bom sedaj imel priložnost v bližnji prihodnosti odgovoriti na nekatere poste, ker drugače se nisem več nameraval oglašati pod to temo (ki je zašla z osnovnega smisla), saj vsi vemo zakaj je nastala ta »specialna« rubrika o sanjah. Bom pa v zahvalo poskusil s kratko analizo enih tvojih sanj. Sanje me drugače ne zanimajo več kaj pretirano saj sem svoje že zdavnaj »dešifriral«, nekatere moje sanje so izrazito simbolične (vendar povezane z realnostjo mojega življenja) nekatere pa so tako povezane z realnostjo, da se celo v sanjah samih zavedam, da gre za sanje in da sanjam.
Devi wrote on 10.06.2009 at 15:47:24:
Mrtvo dekle
Sanjala sem da sem v nekem velikem javnem prostoru. Zabava bo. Sedim na nekem kavču ob robu avle, ko prideta oče in hčer z radiem. Dekle je staro kakih 12 let. Plesala bo, mela predstavo. Nekje ob kavču je tv in zgleda kamera, zato bo vadila svoj nastop tukaj. Njen oče gre. Ona pleše. Dobro ji gre, neka milina je v njej, tud disciplina, dost vaje v nastopu. lepo jo je gledat, čeprov je pravzaprav ne gledam. V nekem trenutku se zgrudi in jes jo položim na kavč. Vem da je mrtva. Neke krvavitve možganske ima, verjetno od kakega udarca prej. Ker nekako vem, da je umrla, ne naredim nič. Medtem ko leži ob meni, razmišljam o njej. Se je spominjam, potrjujem njeno življenje, mi je žal zaradi nje, čeprav je ne poznam in ne vem o njej nič. V nekem trenutku pride k meni nekdo, mogoče moja mama. Vpraša po dekletu. Povem, da je mrtva. In pol se začne cela štala. V meni pritisne dvom. Kako si pa vedla da je res mrtva. Mogoče je padla v komo in če bi poklicala rešilca bi se jo še dalo rešit. Odidem po njenega očeta. On je že na zabavi. Vaša hčer je mela nesrečo, mu rečem. Gleda me skoz očala, ki delajo njegove oči velike (za na blizu), komaj ga spravim od tam in prepričam da jo gre pogledat, ne verjame, da se ji je sploh lahko kaj zgodilo. Vsi so iz sebe zarad mrtvega dekleta in jes se počutim naenkrat krivo, ker je nisem poskušala reševat. Vem, da ko bodo gledali kamere, da bodo vidli, kako sem sedela ob njej kako uro čist u miru, ne da bi karkoli naredila. Sprašujem se, kakšen človek sem, da nisem naredila to, kar bi naredil kdo drug, če to pomeni da mi ni mar za druge.
Po drugi strani vem, da je to samo vtis. Dekle je blo mrtvo. Tle ni blo več kaj za nardit. In za to, da pokažeš, da ti je nekdo mar, ne rabiš naredit drame. Po moje bi jo naredila, če bi jo blo treba. Po drugi strani sem se vprašala, če sem sposobna razlikovat, kdaj jo je treba naredit, kdaj pa ne.
Pri meni se še kar umira, zgleda, zdej je to že trilogija. Možganske krvavitve pomenijo verjetno konec razmišljanja. In ko ni misli, ni ega in vzorca. Nekje v letih tega dekleta so se prekinli odnosi med nama z očetom. S tem, da to dekle in jest v tistih letih nisva niti mal podobne, prej lih kontra. Tud mi kaže razliko med lastnim občutenjem in obnašanjem, ki ga zahteva okolje.
Nimam občutka, da mi bodo te sanje kmal jasne.
Po mojem mnenju ne gre za kakšno fobijo v zvezi s smrtjo (čeprav se ta kar naprej ponavlja v tvojih sanjah) ampak gre za izrazito simboliko.
("Neke krvavitve možganske ima, verjetno od kakega udarca prej")
Smrt ima v tem primeru funkcijo, da pojača intenzivnost občutka krivde oz. občutka negotovostiin dvoma ali si ravnala prav.
Gre pri tebi, kot se mi zdi, da si včasih v kakšno stvar, ki si jo naredila zelo prepričana in tako tudi deluješ takrat ko si bila v situaciji izvajanja. Pozneje pa se ti dostikrat zgodi, da podvomiš v svoje prejšnje odločitve ali dejanja, posebno ko gre za tebi pomembne zadeve, …
(»Kako si pa vedla da je res mrtva.«)
… nakljub vsemu, da si bila takrat popolnoma prepričana, da ravnaš prav. Pri trem ti včasih »pomagajo« tudi drugi ljudje, …
(»Sprašujem se, kakšen človek sem, da nisem naredila to, kar bi naredil kdo drug«)
… zadostuje že en njihov pogled ali kratka pripomba in že se ti lahko zgodi, da začne črv dvoma o svojem prejšnjem ravnanju glodati v tebi. Kot, da bi se dala zelo lahko prepričati od strani drugih.
Naenkrat postaneš nezaupljiva do svojega prejšnjega ravnanja in sledi včasih dolgotrajno samospraševanje, ki načenja tvojo stabilnost in zaupanje v sebe. In zanimivo, ko se ponovno znajdeš v situaciji, da se je spet potrebno odločiti o nečem pomembnejšem ravnaš mnogo bolj odločno in samozavestno kot bi se dalo sklepati po tvojem dvomu in samospraševanju, ki potem pozneje sledi.
(»Dekle je blo mrtvo. Tle ni blo več kaj za nardit.«)
Kot bi želela še enkrat podoživeti situacijo, ki je ni več in se skozi vživljanje v njo še enkrat prepričati ali si ravnala prav ali ne.
Gre tudi za tvoje razočaranje nad drugimi. Če od njih pričakuješ kakšno pomoč se ti zdi, da te pustijo na cedilu oz. so nezainterisirani nad tvojimi problemi.
(»Gleda me skoz očala, ki delajo njegove oči velike (za na blizu), komaj ga spravim od tam in prepričam da jo gre pogledat«)
In gre tudi za tvoj prevelik poudarek temu kaj neki si bodo drugi mislili o tebi.
(»Vem, da ko bodo gledali kamere, da bodo vidli, kako sem sedela ob njej kako uro čist u miru, ne da bi karkoli naredila.«)
|
Home
Pages: 
