titud wrote on 27.08.2008 at 15:51:15:



Hmmm. Če je človek pod hudim stresom in je njegovo duševno stanje ogroženo, potem se pojavijo kake kompenzatorne sanje, ali pa sanje, ki v psiho pripeljejo kakšen arhetipski simbol oziroma pokažejo premike, spremembe v psihološki strukturi človeka.  Ko sanjaš bližnje je treba vzeti v uvid, da gre mogoče za sanje, ki objektivno prikazujejo nekaj, kar tvoja zavest ne opazi in pretehtati ali gre za objektivni ali subjektivni (simboli) prikaz. Mogoče so simboli, ki jih sanje uporabijo dejansko najbolj primerni za prikaz duševnega stanja in vsebine nezavednega niso nič strašnejše od teh simbolov. Zakaj tak strah pred nezavednim ? Aktivno stvarno in socialno življenje po navadi ozdravi pretiran vpliv nezavednega. Res je, da smo ljudje različni. Zase ti najbolje veš.

murileon wrote on 28.08.2008 at 08:29:34:


Aktivno stvarno in socilano življenje je ponavadi le sredstvo odpora in način obrambe pred kakršnimkoli vplivom nezavednega, saj se ta vpliv kaže kot potencilana grožnja z dekonstrukcijo tako kreiranega stvarnega socialnega življneja. Sam sem imel v svoji mladosti po moje drugačen problem: počutil dem se stvarno in socilano preslabo uposobljenga, da bi s svojo  aktivnostjo lahko 'spedenal' izlive nezavednega v  real lajf. Zato sem se v zrelih letih začel ukvarjat s t.i. duhovnostjo, po domače rečeno sem hotel prijeti bika za roge in ga ukrotiti/udomačiti   na njegovem lastnem terenu. Psihonaliza in znotraj njepredvsem sanje, simbolizem, mitologija in  ezoterika na splošno so me kljub prejšnjem zavetnem odporu in težnji po njihovi 'demistifikaciji' zato nekako potegnili 'noter', začel sem spoznavati, da delujejo po svoji lastni logiki, ki se ji je treba najkprej prepustit in jo sprejet ter ji brezpogojno zaupat, saj  šele tako   postanejo skrivnostni mehanizmi psihe dostopni zavesti in s tem nekako 'domači'. Udomačitev zato počasi ne jemljem več kot bikobosrko 'krotenje' ali 'dresiranje' nezavednega, ampak kot učenje  sprejamanja ob  hkratnem čudenju in učenju, hkrati s tem procesom pa tudi stavrno in socialno življenje postaja vse manj obremenjeno s strahovi in neprestanimi borbami z mlini na veter, v katere bi vzapletal v želji po ohranjanu svoje (priučene/prevzete?) identititete in umetnem  konsruiranju svoje  individualnsoti. Pri tem sem imel/imam srečo, da imam stvarnem in socialnem življneju blizu sebe t.i. vodnico, ki je s svetom duhovnosti zaradi sile življnejskih razmer dosti bolj familirana, kar ji sprva nisem verjel in ji nisem zaupal, dokler se v teku skupnih let ni izkazalo, da taka familiarnost dejansko usposablja čoveka za aktivno socialno življnje ob hkratnem ohranjanu lastne identete in spontane idividualizacije. Ta poteka seveda aktivno/borbeno ob številnih konfliktih z okoljem, a ti kokonflikti  usposabljajo za realno življnje brez tistega  stresa, ki je zančilen za tiste, ki mistificarjo/mo duhovnost in se zato ne čutijo/mo dovolj usposbljenje  za stvarno življenje ob stalnem stiku z nezavednim.

titud wrote on 28.08.2008 at 10:41:16:


Aktivno socialno in stvarno življenje, kakor tudi duhovnost in tudi sanje zaradi sanj in še kaj, so lahko seveda obramba ali mamilo ali slepilo pred psihološko realnostjo ali pred kako drugo realnostjo. Očitno je, da imaš neke izkušnje, zato te je zanimivo in poučno brati. Kako pa tvoja vodnica zaznava nezavedno ?

murileon wrote on 28.08.2008 at 11:10:44:


Glede na samorastniško izkušnjo, zaznamovano z odračšanjem na socialnem robu brez očeta, ki bi ji predstvaljal aktivnega agenta socializacije, zaznava nezavedno kot prvo izhodišče in zadnje zatošišče njene stvarne dejavnosti in socializacije. Neobremenjena  s pričakovanji pomemnih drugih  je bila tako prisiljena iznajti   model, kako izponjevati pričakovanja vseh in hkrati nobenga konkrentega posebej, zato ji konfliktnost vlog, ki jih je v socialnem svetu tako kot vsi 'normalni' prisiljena igrat,  ne pozvroča stresa, saj se sproti 'čisti' in uravnoveša (to seveda ne izključeje tega, da povzroča strese vsem, ki vanjo projeciramo svoja pričakovanja v naših umišljenih vlogah zanjo 'pomebnih drugih', ki si egostično/zaščitniško želimo zasest navidnezno  prazen prostor, ki je nastal s odsotnostjo 'konkretnega drugega). Zanimivo, da  v njenemu vodniškemu-žrtvovalno-odrešeniškemu sindromu (jest se ga včasih napačno  enačil z manjvrednostnim kompleksom, ki ga poznamo  tud pri kristusu, pri katerem je odstnost konkretnega očeta zapolnil z vsemogočnim  bogom-očetom in se s tem manjvrednostnega kompneziral z  večrednostim) praznega mesta ni zapolnil bog ampak bolj abstarkten panteziem, ki poleg vere v pravo vodstvo in pravičnost (duhovne in stvarne) narave vključuje tude vera človeka in skupnost od otrok in družine do prijateljev, sodelavcev, lokalnega okolja in človeštva sploh. V taki sitaciji si je izostrila  zaupanje v lastno intuiticijo z vsemi  možnimi  ezoteričnih pripomočki od ciganskih kart do tarota in astroloških kart, izostrila si je socilane komunikacijske veščine in predvsem  čut za družbene nezaščitene (predvsem za otroke in druge družbene marginalce, ki so jih trajno ranile  neugodne socialne okoliščine npr. ločitve, etnične/verske/narcioanlne delitve), do kterih pa v bistvu ni toliko milsotna kot je aktivna animatorkaza to, da si ne bi pustili vzet samodostojanstva in vere vase kljub trženji okolice, da bi jim ga vzeli in jih ponižali v vlogo žrtev...            

murileon wrote on 28.08.2008 at 08:29:34:


Po mojih izkušnjah s sanjami, sanjski simboli omogočajo globlji in večplastni vpogled v lastno realnost. Omogočajo uvid v bolj celostno sliko lastnega življenja, ki jo v stanju budnosti težje uzreš. Simbolni prikaz nečesa iz realnega življenja nosi v sebi zgodbo, sestavlja različne delce, ki ostajajo v budnosti razpršeni. Po mojih izkušnjah imajo orientacijsko in s tem terapevtsko vrednost.  
Skratka, sanjski simbol pove neprimerno več o dogajanju v "realnosti" (o tistem, kar v budnem stanju prezremo) kot bi neka konkretna, objektivna podoba. Naša komunikacijska sredstva v budnem stanju so mizerno revna v primerjavi s sanjskim jezikom.
Mimogrede, poimenovati zgolj budno stanje realno življenje, je po moje zmotno. Sanje so del naše realnosti.

Quote:


Na tem forumu je bil svoje čase aktivni sanjalec z nikom jst, ki je sanjam sicer priznaval terpavevtsko vrednost, vendar me je pri njegovem načinu dojemanja sanj (pravzaprav aktivnega sanjanja)
dost bolj privlačla tista dimezija, ki se je navezovala na sanjska  popotovanja po mitoloških duhovnih  pokrajinah (katerih fizični ekvivalent je srednjeveška in starocerkvena slovenska pokrajina) in ki so mu sama po seb seb prinašala nek duševni mir/red brez posiljnega iskanja terapevtskih pomenov zanj osebno.  


Quote:

To itak, še posebej se to nanaša na budno/lucidno sanjanje.

titud wrote on 28.08.2008 at 09:53:19:


Celostnost, ki jo nekateri res zveličujejo je naravno stanje. Človeška zavest si je ne more prilastiti, ker uporablja misel-spomin. Celostnost je zunaj misli. Ne veže se na čas.

Razložim lahko nekako takole; Nič v vesolju ne obstaja; nič, ne more obstajati, torej ko si nič- brezčasje, brez misli, popolnoma zaveden- si vse.

Lp, Igor