ob branju topica o 'sindromu pijanca'
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

mi je že večkrat šla skozi glavo ta misel, "kar vidiš v svetu, je tvoje"

da ne bom tam še bolj ognja podpihovala, vas vabim da tu poveste, kako gledate na to?

Quote:


S senco ni da bi se ukvarjal kot da je moja, ker ni del mene. Po njej lahko samo sklepam  o seb, se orinetiram po njej,  senca sama pa del mene ni. Če sem samega sebe sposben osvetlit iz zenita, te sence tud dejansko ni  si z njo nimam pri orentaciji kaj za pomagat, ker takrat jo tud ne rabm. Dejstvo njene odostnosti   mi kaže mojo pravo pot.

huh... dobro da si omenila senco, sem se spomnila 'Sence':
http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20020830145042459&quer...

Quote:

m:
Quote:


a lahko recemo, da je drevo ki ga vidimo "naše" ?

kaj lahko rečemo da je sonce naše, da je naš cel svet, itd.. in sebe tako povdignemo med bogove ?

lahko, ampak ob tem ima pomoje vsak iskren vsaj malo nepijeten priokus ko vidi, da smo na vsakem koraku pogojeni z nečim....nazadnje z časom.....in da vse kar si "kao" lastimo bo pod vplivom časa izpuhtelo.....tako denar, slava, filozofski intelekt, popolno (materialno) znanje kot tudi čustva, materialno ljubezen in umetni ponos....in zato se jaz sprasujem, kako to, da bom moral vse, kar pridobim (materialnega) nazadnje izgubiti, če pa je "tukaj in zdaj" kao vse to moje ?



če bom bolan bom šel k zdravniku, če mi bo vroče bom hotel hlad, če sem utrujen bom počival, ce bom lačen bom jedel, ....povsod gre za iskanje zadovoljstva (oz. odpravo trpljenja)

v življenju ima vsako živo bitje smisel (zadovoljstvo), problem je ker isčemo izključno pri sebi (jaz sem Bog) , namesto da bi iskreno priznali, da obstaja nekdo, ki je "višje" od nas, ki nas lahko odreši trpljenja (smrti, bolezni, trenutke sreče, rojevanja in umiranja) in nam torej (po Njegovi) volji omogoči izpolnitev naše (večne) želje

jaz verjamem, da obstaja nekdo "Višji" od mene, in posledično vidim tudi to, da moje zadovoljstvo ni izključno v mojih rokah, ampak je "nad" mano, zato dopuščam in po svojih zmožnosti poskušam slediti procesu, ki te v končni pripelje do (večne) ljubezni z Abslolutom (Najvišjim, Bogom..), saj sem iz (tudi) iz lastnih izkušenj in opažanj ugotovil, da je ljubezen tista, ki te lahko najbolj izpopolni in zato sledim procesu "služenja" (ljubezni, zadovoljevanja drugega, žrtvovanje lastnih-ego-lastninskih interesov za dosego zadovoljstva drugemu ), in čeprav trenutno tega nisem sposoben in nisem dovolj iskren v svojem srcu, da bi kar tako lahko "dal" oz. prepustil sebe nekomu "višjemu" poslušam tiste, ki so to ljubezen do Njega že realizirali in z svojim zgledom učijo druge kako to dosečt

zarad svobodne volje se lahko odločimo ali bomo služili sebi (materialnemu telesu, materiji) in vedno zraven trpeli, ali pa da ponižno priznamo nekoga Višjega in mu poskusimo ustrečt,služit, Ga zadovoljit

bolj kot bo On zadovoljen z nami, bolj bomo mi zadovoljni...takšna podrejeno/nadrejeno, sluga/gospodar, odvisen/neodvisen vloga večno obstaja, in bolj se je zavedamo (in seveda delujemo na takšen način) bolj smo v končni fazi izpolnjeni in mirni
 
to, da je Absolut oseba (ki prav tako ima (absolutno) svobodno voljo in je torej "višje" od nas ) smo že večkrat razpravljali zato naj na koncu samo še enkrat povdarim, da mi pripadamo Njemu, ne On nam, zato si ne moremo ničesar lastit, On pa si lahko lasti vse

ok, zdaj ne vem al niste brali topica o pijancih, al sem res tako nejasno napisala, da samo jaz razumem kaj sem hotla vprašat?

mislila pa sem na to: če v svetu, v drugih, vidimo, recimo, moraliziranje, dvojno moralo, pokvarjenost... je to zato, ker je to v nas samih

in obratno, če je v nas ljubezen, tudi svet, druge ljudi dojemamo ljubeče


tole bi nekako blo v smeri mojega razmišljanja:
Devi wrote on 31.12.2003 at 15:20:21:

Gotovo obstaja razlog, zakaj smo v življenju pozorni na določene stvari, na druge pa ne. Obstaja več možnosti - zdaj bom govorila o negativnih stvareh:
- mogoče je to v nas samih, pa tega ne maramo in projiciramo na zunanji svet (arhetip sence)
- mogoče je to izven nas, pa smo na to pozorni, ker smo bili v preteklosti od tega že večkrat ranjeni (arhetip ranjenega zdravilca)
- mogoče je to izven nas, pa nismo imeli ful izkušenj s tem, a  to opazimo, ker je tako zelo v nebo vpijoče
- mogoče obstaja še kakšna možnost, pa se je ta hip ne spomnim

nisem brala vsega
sodba o tem, kaj je in kaj ni senca, nastane na podlagi prepričanj - podedovanih, prevzetih... gre za isti princip, kot: ni dobro/slabo, prav/narobe
bojimo se imeti v sebi, kar nas moti zunaj nas; bojimo se zato, ker na podlagi prepričanj sodimo, da je slabo, narobe, senca...

sprejemanje, sočutje!

Tko da, tud če res mislimo, da sploh nimamo nečesa, kar sicer vidimo zunaj sebe,
je še vedno bolje poskusit razumet, začutit, sprejet...kot pa pustit bojazni - strahu, da nas razjeda

sprejemanje je   d best.

Quote:

Tole se mi zdi ful dobro povedano. Velik del sence, ki jo ljudje imamo, je po moje povezan z vzorci socializacije. Ti vzorci so vsesplošni, pa niti ne tolk senčno boleči, sam so pa zahrbtni, ker se jih težko prepozna in celo, ko se jih, imajo vgrajenih vase en kup raznoraznih zaščit pa opravičil, zakaj nekej mora tako bit in kak je to za vse dobro. Mehanizem družbe je zbirka pravil, ki iztiskajo iz sebe ljubezen in sočutje, ker človeku ne pomagajo k ozaveščanju, pač pa le k prilagoditvi.
To je prva kontaminacija našega pogleda na svet.
Sledijo pa še osebne pa družinske zbrke in raznorazna prepričanja o življenju in njegovem smislu in čez vse to... je pravi čudež, če sploh še kej vidmo, tako kot zares je

In če se ne zavedaš, da je to, kar gledaš zunaj sebe, zbrka v tebi, pol nikol ne moreš niti začet odmotavat pa razstrupljat svojega bitja.