gape wrote on 01.08.2004 at 14:08:38:

V tisti tvoj stavek? Po moje sem sodita samo dve vejici – tako, da je meni razumljivo in smiselno:
kater od teh petih, ki sm jih naštel, si izvorno po tvojem mnenju TI


gape wrote on 01.08.2004 at 14:08:38:

Hm, daj mi nekaj povej. Zakaj je tebi vrstni red pomemben? In tudi – vrstni red glede na kaj? Glede na to, kaj je prej in kaj potem? Je sicer res, da tudi meni tale vrstni red ni ravno »štimal«, kadarkoli sem brala tole knjigo, ampak nisem se pa niti spraševala, zakaj je temu tako. Jaz sem vrstni red pač postavila tako, kot meni moja resnica to govori. Zakaj se je pa Walshu zapisalo tako, kot se mu je zapisalo, pa itak ve samo on. Kaj od tega:

gape wrote on 01.08.2004 at 14:08:38:

… je torej res. Ampak na to vprašanje bi ti znal odgovorit samo Walsh ali pa Bog, ki je pisal skozi njega (mu narekoval).


gape wrote on 01.08.2004 at 14:08:38:

Tale vrstni red (če ga iščeš v smislu kaj je prej in kaj potem), je pa po mojem mnenju čisto taprav. Najprej je misel, potem je beseda in potem je dejanje. Tudi Walsh tole (vsaj meni) čisto razumljivo razloži:

»Misel je prva raven ustvarjanja. Za njo pride beseda. Vse, kar izrečeš, je izražena misel. Je ustvarjalna in v vesoljstvo oddaja ustvarjalno energijo. Besede so bolj dinamične (zato nekateri trdijo, da so bolj ustvarjalne) od misli, ker predstavljajo drugačno raven vibracij kot misli. Vesoljstvo pretresajo (spreminjajo, preoblikujejo, vplivajo nanj) z večjim učinkom. Besede so druga raven ustvarjanja. Za njimi pride dejanje. Dejanja so besede v gibanju. Besede so izražene misli. Misli so ideje, ki dobivajo podobo. Ideje so energije, ki se združujejo. Energije so osvobojene sile. Sile so obstoječi elementi. Elementi so božji delci, deli vsega, snov, iz katere je vse, kar je. Bog je začetek. Dejanje je konec. Dejanje je Bog, ki ustvarja – ali izkustvo Boga.«

»Božja je vedno najvišja misel, najbolj jasna beseda, najbolj vzvišeno občutje. Karkoli manjšega prihaja iz drugega vira.«

»Misel botra je misel o ljubezni ali misel o strahu. To je prva misel. To je prvobitna sila. To je neizoblikovana energija, ki poganja motor človeškega izkustva«

»Najvišja misel je tista, ki v sebi nosi radost. Najbolj jasna beseda je tista, ki v sebi nosi resnico. Najbolj vzvišeno občutje je tisto, ki ga imenuješ ljubezen«

***

Tale resnica (ki sem jo boldala) je tule sicer zapisana z malo začetnico. Ne vem, ali Walsh pod to smatra tisto, kar mi imenujemo Resnica. Ker resnica zame še ni nujno tudi Resnica. Po moje je Walsh mislil Resnico ???

Tisto, kar pa meni v tej Walshevi razlagi manjka, je misel, ki se ne izrazi v besedi. Mislimo namreč tudi misli, ki jih ne izrečemo, pa se nam vseeno odrazijo v naši realnosti. Kam naj pa jaz stlačim tele misli?  


gape wrote on 01.08.2004 at 14:08:38:

Kakor sem jaz razumela Walsha, je tako, ja. Nekako tako, kot bi bili tudi mi Bog, le da smo to pozabili. In prav zato, da se spominjamo, kdo in kaj smo (in da se Bog skozi nas izkustveno spoznava), se inkarniramo in v telesih tega spominjamo.

Za boljše razumevanje dodajam tale dva odlomka:

»Božji namen moje razdelitve je bil ustvariti dovolj mojih delov, da bi se lahko izkustveno spoznal. Stvarnik se lahko izkustveno spozna kot stvarnik le tako, da ustvarja. In tako sem vsakemu od svojih neštetih delov (vsem svojim duhovnim otrokom) dal isto zmožnost ustvarjanja, kakor jo imam sam kot celota.

Prav to imajo v mislih vaše religije, ko pravijo, da ste bili ustvarjeno »v božjem liku in po božji podobi«. To ne pomeni, da so vaša fizična telesa podobna božjemu, kakor so nekateri domnevali (čeprav Bog lahko privzame katerokoli fizično obliko, ki si jo izbere za določen namen); pač pa to pomeni, da je naše bistvo isto. Iz iste snovi smo sestavljeni. Smo »ista snov«! Z istimi lastnostmi in sposobnostmi – vključno s sposobnostjo, da iz niča ustvarjamo fizično stvarnost.

Moj namen pri ustvarjanju tebe kot potomca, je bil prepoznati sebe kot Boga. Tega ne morem storiti drugače, kakor skozi tebe. Zato je bilo rečeno (in sicer mnogokrat), da je namen, ki sem ti ga določil, ta, da se ti prepoznaš v meni.

»Si, vedno si bil in vedno boš božanski del božje celote, ud telesa. Zato se dejanje ponovne spojitve s celoto, vrnitev k Bogu, imenuje spominjanje. Dejansko se s tem, ko se spominjaš, kdo si v resnici, spet združiš z drugimi svojimi udi, da bi izkusil sebe vsega – to se pravi, mene vsega.

Tvoja naloga na zemlji potemtakem ni učenje (saj vendar že veš), ampak spominjanje, kdo si. Zato pa je velik del te naloge opominjanje drugih, da bi se lahko tudi sami spominjali.

Vsi sijajni duhovni učitelji so počeli natanko to. To je tvoja edina naloga. To se pravi, to je naloga tvoje edine duše.«


gape wrote on 01.08.2004 at 14:08:38:

Se lahko potrudiš in tole malce bolj konkretiziraš? Ne razumem ravno dobro, kateri puzzli točno ti še manjkajo, da bi sestavil tole sestavljanko, o kateri govori Walsh. Če bom točno vedela, ti bom lažje poiskala odgovore v knjigi.


gape wrote on 01.08.2004 at 14:08:38:

Sem mislila, da je bilo tole jasno zapisano tukajle:

Miska wrote on 31.07.2004 at 04:00:12:

Kakor jaz razumem Walsha, sta duša in duh eno in isto. Le, da je duh pojmovanje, ki ga uporabljajo v New Age-u, duša pa je pesniška izbira. Različni izrazi za eno in isto »stvar«, duša in duh sta torej po moji razlagi Walsha eno in isto.

vsak izraz je res izraz uma ...tu se z besedami ne da kaj dosti povedati ...mogoče le nakazati
ko se objekt ZLIJE s subjektom  ...      kje je tukaj - kdo?
Enost...v njej ni ločevanja -

v bistvu je to paradoks...
ločenost tu ...je iluzija ..
v resnici je ni in če to ozavestimo , se tega spomnimo , potem ni ločevanja
kolikor prepoznamo SEBE v NJEM ...
toliko prepoznamo NJEGA  v SEBI
nič izven NJEGA ne obstaja...

igra BOGA je ples s samim seboj ...
ko si dovolimo izkušnjo , da to ozavestimo v srcu , ko v tej izkušnji odpremo srce ...potem  se plesalec združi s plesom -
pa saj v bistvu nikoli ni bilo ločitve...
in ko je Celota , Enost , Bog ...
kdo bo komu služil...
tu ni več jaz , mi , ti
tu samo JE ...
TO...

dolga je pot da ozavestimo kreatorja ...JAZ , čeprav se jo da prehoditi v sekundi
in na koncu ...predaja ...tega kreatorja - treba je predati ta JAZ ...IN KAJ OSTANE?
opisi ki jih uporabljamo , vse naše predstave ali mišljenje o tem , nikoli ne sežejo tja ...onkraj - tja kjer ni predstav , onkraj misli in prepričanj, onkraj besed...
edino izkušnja nam da vpogled , besede so kot prst , ki kaže na mesec...
niso besede prava pot ...OBČUTENJE tega je še najbližje...
žal se ne da to ubesediti ...
približno , kot ne govori o ljubezni ...občuti in doživi jo ...

Madan Gopal Das wrote on 03.08.2004 at 08:30:22:

Walsh pravi takole:

»Da bi se vsi moji duhovni otroci lahko prepoznali kot deli Boga, bi lahko dosegel na določen način – tako, da bi jim preprosto povedal. To sem storil. Vendar boš razumel, da za duha ni dovolj, če zase preprosto ve, da je Bog ali del Boga ali božji otrok ali dedič kraljestva (odvisno od tega, katero od mitologij pač želiš uporabiti).

Kakor sem že pojasnil, sta »nekaj vedeti« in tisto «izkusiti« različni stvari. Duh se je želel izkustveno spoznati (tako kakor sem se želel jaz sam!). Konceptualna zavest mu ni zadostovala. Zato sem si izmislil načrt. Bila je najbolj nenavadna zamisel v vsem vesoljstvu – in na njeni podlagi je nastalo najbolj nenavadno sodelovanje. Sodelovanje, pravim, saj ste skupaj z mano vsi vpleteni vanj.

Po mojem načrtu naj bi vi kot čisti duhovi vstopili v fizično vesoljstvo, ki sem ga bil pravkar ustvaril; in sicer zato, ker je telesnost edini način, da izkustveno spoznaš, kar konceptualno že veš.

V fizičnem vesoljstvu bi vi, moji duhovni otroci, lahko izkusili tisto, kar veste o sebi – ampak za to ste morali najprej spoznati nasprotje tega. Če naj to pojasnim na poenostavljen način: o sebi ne morete vedeti, da ste visoki, dokler se ne zavedate, kaj je nizko. Tistega svojega dela, ki mu pravite debelost, ne morete izkusiti, če ne veste, kaj je vitko.

Strogo logično vzeto torej sebe ne moreš spoznati takšnega, kakršen si, dokler se ne srečaš s tistim, kar nisi. To je namen relativnostne teorije in vsega fizičnega življenja. Sami sebe opredeljujete s tistim, kar niste.

In kar se tiče poslednjega spoznanja – prepoznanja sebe kot stvarnika: v svojem bistvu ne moreš izkusiti, da si stvarnik, če ne ustvarjaš in dokler ne ustvarjaš. Sebe pa ne moreš ustvariti, dokler se ne izničiš. Lahko bi rekel, da moraš najprej »ne biti«, da bi lahko bil.

Seveda ni načina, da ti ne bi bil, kdor si in kar si – to kratko in malo si (namreč čist, ustvarjalen duh), to si zmerom bil in to zmeraj boš. Zato pa si storil nekaj skoraj enako dobrega, kakor je izničenje. Samega sebe si pripravila do tega, da si pozabil, kdo si v resnici.

Ko si vstopil v fizično vesoljstvo, si zavrgel spomine na samega sebe. To ti omogoča, da lahko izbiraš, kdo si, namesto, da bi ti bilo vse prinešeno na pladnju, če naj se tako izrazim.

Prav dejanje odločitve, da boš – namesto, da bi ti preprosto povedal, da si – del Boga, ki ga izkušaš kot bitje z možnostjo popolne izbire, pa je tisto, kar je po definiciji Bog. Ampak kako se lahko odločaš o nečem, o čemer se ni mogoče odločati? Saj ne moreš ne biti moj otrok, ne glede na to, kako si za to prizadevaš – lahko pa pozabiš na to."

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=displ...

viš miška ... jest sm jih kr postavlju pa postavlju ...





**********************************************
telesa, razuma in duha
fizično, nefizično in metafizično
Sin, Oče in Sveti duh.
podzavest zavest in nadzavest.
id, ego in superego.
materija energija in antimaterija.
razumu, srcu in duši.
telo, razum in duh.

preteklost, sedanjost in prihodnost = podzavest, zavest in nadzavest?

dejanje, beseda in misel
**********************************************


tkole bi blo men blj logično, če bi bli zloženi strici ... recimo

jasno da je najprej misel ... no ja ... najprej od naštetih
ampak ... sej razumeš ... moja logika ... naštevanje primerov se je začelo z telesom in ne z duhom ...


ne vem kam boš dala tvoje misli miška (une neizrečene) ... verjetno v mir ... jest se z mislimi več ne ukvarjam tolk zlo ... rajši z mirom ...

reku bom tko miška ... k sm bral un prvi text od walsha, mi ni šu skupi, če sm ga bral dobesedno, tako kot ga bere skoraj vsakdo, tako da bedesam prilepi dogovorjene pomene.
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?action=display;board=izventelesneizkusn...
in to u bistvu samo zaključek:
Kadar telo, razum in duša ustvarjajo skupaj, v sozvočju in združeni, se Bog utelesi. Takrat se duša prepozna skozi lastno izkustvo.

se reče:
Kadar telo, razum in višji jaz ustvarjajo skupaj, v sozvočju in združeni, se Bog utelesi. Takrat se višji jaz prepozna skozi lastno izkustvo.

Kater Bog to zdej je?

Višji Jaz?




bom pol naprej ... al pa tud ne ... očitno ...