Uf, gape… si moram pa vzet prav čas, da ti odgovorim na vse tisto, o čemer si razmišljal v tistem delu, ki se nanaša na mene. Si ga bom tudi vzela, samo zdajle pač ne morem. Ti pa v tem trenutku brez kakršnekagoli razmišljanja lahko odgovorim na tole:

gape wrote on 30.07.2004 at 02:48:17:

Po mojem mnenju sem jaz izvorno DUŠA.

Ajd, se beremo!

a kdo pozna to :  življenje, ki nam ga je podarilo vesolje, ima dve sestavini: um in telo. Njun odnos lahko opišemo s trditvijo, da se telo giblje v skladu z umom, um pa se izraža prek telesa. Um in telo sta neločljiva. Nadaljevanje življenja brez enega od njiju ni mogoče, če pa sta poenotena, zmoremo razviti svoje največje zmožnosti in prirojene moči.

titud wrote on 30.07.2004 at 13:43:03:

hvala ti titud.

ti mi zmeri dost nazorno prikazes kaksno pocutje na konc prinese (oz. ze vmes prinasa) spekuliranje z inteligenco, ki je nenaklonjena Bogu.

s cim se ti lahko zahvalim, mas kaksno zeljo?

Hari bol.

titud wrote on 30.07.2004 at 14:28:13:

kadar si naklonjen Bogu, takrat se tvoje pocutje avtomatsko preseva tud na druge, in s tem lahko dobijo vero v koristnost take inteligence. zakaj me hoces prikrajsat tega?

aja, no s cim se ti lahko zahvalim, a mas kaksno zeljo?

Hari bol.

gape ... hej ... nisem jaz nič osebno vzela

in ravno to je point ... da čeprav smo se nekje tudi v teh naših fizičnih telesih srečali, se tu lahko pogovarjamo brezosebno

in spet, pa kaj bi jaz brez vere v boga? ... to je nek osnovni pogoj za it na pot

in vse kar se tuki "zapenjamo" se "zapenjamo" zaradi naših različnih opisov izkustev, ker neko izkustvo, ki ga jaz recimo doživim lahko do drugega do sedaj (razen če se mu ne pojavim v sanjah) prenesem z opisom, to pa so besede, ki so včasih pač premalo ali pa preveč

na neki ravni jaz popolnoma razumem mgd-ja

tisti zoprni občutek sem pa dobila zato, ker je na vsak poizkus, kako so drugi hotli prenest to svoje doživljanje (npr. Miška, pa tud delno na mojo omembo joge) nekako dal vedeti, da pač on ve za bolj natančne opise (ma živa štala sploh ne vem kako naj to povem)

se mi zdi pa cool, da si uletu na sceno s pogledom iz zraka, ker seveda, če sem v debati od začetka zraven sem tok zraven, da ne morem bit pol čist tko distancirana ...

moja pozicija do sedaj je pa še vedno ta: sem za človekovo celovitost

in to je tudi moje izkustvo tega kar sem

vsekakor tudi vztrajam na poti

za konec pa še tole, ravno berem Povesti o moči, in tam je Don Juan (str. 45) morda na najboljši način opisal tudi mojo situacijo (kontekst: ko je Castaneda smatral, da rabi pomoč): "Saj imaš vse, kar potrebuješ za svoje nenavadno potovanje, ki se mu pravi življenje. Že ves čas ti hočem dopovedati, da je edino pravo izkustvo biti človek in da je pomembno edino to, da si živ. Življenje je mali ovinek, po katerm zdajle stopava. Življenje je že samo po sebi zadostno, popolno in samoumevno."

Evo, gape, zdaj imam čas, pa tudi knjigo pred sabo, da ti pretipkam tudi kaj iz nje.

gape wrote on 30.07.2004 at 02:48:17:

Bi bilo treba dobit izvirnik (Donald Neal Walsh: Conversations with God). Obstajajo trije deli, ampak tole sem jaz našla v prvem delu. Book 1 torej. Bom tudi jaz kaj pogledala, če se bom kje v kakšni takšni knjižnici znašla.


gape wrote on 30.07.2004 at 02:48:17:

Po moje bi bilo najbolje tako, ja. Saj veš – karkoli ti jaz govorim iz knjige, ti že govorim obarvano po moje. Tako, kot sem jaz tisto doživela. In ti bi tisto lahko doživel čisto drugače, če bi ti bral knjigo. Če se boš odločil za to – še vedno jih lahko najdeš pri meni.


gape wrote on 30.07.2004 at 02:48:17:

Uf, tule si mi pa dal dela… predvsem za razmišljat, katere odlomke naj izbiram, da bi ti najbolj verodostojno prikazala tole. Nisem prepričana, da bom zadela, saj se vse to »vleče« skozi celo knjigo in v bistvu sem zdajle knjigico samo na-ključ-no odpirala in prepisovala tisto, kar je tale ključ pač prinesel. Bi ti pa glede prav na tale tvoja vprašanja zdaj res toplo priporočila branje knjige, če te to zanima. Tule so pa na-ključ-no izbrani odlomki:

»Če verjameš, da je Bog nekakšno vsemogočno bitje, ki prisluhne vsem prošnjam, nato pa na nekatere odgovori »da«, na druge »ne« in na ostale »morda, ampak ne zdaj«, potem se motiš. Če verjameš, da je Bog stvarnik in tisti, ki odloča o vseh stvareh v tvojem življenju, se motiš. Bog je opazovalec, ne stvarnik. In Bog čaka v pripravljenosti, da ti bo pomagal živeti tvoje življenje, vendar ne na način, kakršnega bi ti morda pričakoval. Ni božja naloga, da ustvari ali izniči razmere ali pogoje tvojega življenja. Bog je ustvaril tebe, po božji podobi in liku te je ustvaril. Ti si ustvaril vse drugo, z močjo, ki ti jo je dal Bog. Bog je ustvaril življenjski proces in sámo življenje, kakršnega poznaš. Vendar ti je Bog dal svobodno voljo, da z življenjem ravnaš, kakor se ti zdi.«

»Prav zaradi dvoma o končnem izidu je nastal vaš najhujši sovražnik, ta pa je strah. Kajti, če dvomite o izidu, morate nujno dvomiti o stvarniku – dvomiti morate o Bogu. In če dvomite o Bogu, morate vse svoje življenje živeti v strahu in krivdi. Če dvomite o božjih namenih  - in zmožnosti Boga, da zagotovi končni izid – kako naj se kadarkoli sprostite? Kako naj kadarkoli resnično najdete mir?

Vendar ima Bog vso moč, da izide prilagodi svojim namenom. Ker tega ne morete in nočete verjeti (čeprav hkrati trdite, da je Bog vsemogočen), ste morali v svoji domišljiji ustvariti moč, ki je božji enaka, da bi iznašli način, ki omogoča, da se božja volja izjalovi. In tako ste v svoji mitologiji ustvarili bitje, ki mu pravite »hudič«. Za nameček ste si še izmislili, da se Bog vojskuje s tem bitjem (kajti menili ste, da Bog rešuje težave tako kakor vi). Nazadnje ste si čisto resno umislili, da bito vojno Bog utegnil izgubiti.

Vse našteto je sicer v nasprotju z vsem, kar veste o Bogu, vendar vam tega ni mar. Živite v svojih utvarah in zato občutite strah, in to vse samo zaradi svoje odločitve, da boste dvomili o Bogu.

Kaj pa, ko bi se odločili drugače? Kakšne bi bile posledice?

Povem ti: živel bi, kakor je živel Buda. Kakor je živel Jezus. Kakor so živeli vsi svetniki, kar ste jih kdaj poveličevali.«

»Bog Oče je spoznanje – je oče vsega razumevanja, spočetnik vsega izkustva, saj ne moreš izkusiti tistega, česar ne veš.

Bog Sin je izkustvo – utelešenje, udejanjanje vsega tistega, kar Oče ve o sebi, saj ne moreš biti tisto, česar nisi izkusil.

Bog Sveti duh je bivanje – breztelesnost tistega, kar je Sin izkusil o sebi; preprosta, najvišja bit, ki je mogoča samo skozi spomin na spoznanje in izkustvo.  To preprosto bivanje je blaženost. To je stanje Boga potem, ko se je spoznal in izkusil. To je tisto, po čemer je Bog hrepenel na začetku.«

»Ti si trojno bitje. Sestavljen si iz telesa, razuma in duha. To troje bi lahko poimenoval tudi fizično, nefizično in metafizično. To je sveta trojica, ki ste ji ljudje nadeli različna imena.

To, kar si ti, sem tudi jaz. Razodevam se kot troje v enem. Nekateri od vaših teologov so to trojnost imenovali Oče, Sin in Sveti duh.

Vaši psihiatri so prepoznali to trivladje in ga poimenovali zavest, podzavest in nadzavest.

Vaši filozofi so ga imenovali id, ego in superego.

Znanost ga imenuje energija, materija in antimaterija.

Pesniki govorijo o razumu, srcu in duši.

Pripadniki gibanja New Age omenjajo telo, razum in duh.

Vaš čas je razdeljen na preteklost, sedanjost in prihodnost. Mar to ne bi moglo biti isto kot podzavest, zavest in nadzavest?

Tudi prostor je razdeljen na troje: na tisto, kar je tukaj, na tisto, kar je tam, in na prostor vmes. Najteže in najmanj oprijemljivo se da opredeliti in opisati prav »prostor vmes«. V trenutku, ko ga začneš opredeljevati ali opisovati, ta prostor postane »tisto, kar je tukaj« ali »tisto, kar je tam«. Vendar vemo, da »prostor vmes« je. Zaradi njega »tukaj« in »tam« ostajata na svojem mesti – kakor zaradi večnosti tudi prej« in Pozneje ostajata na svojem mestu.

Ti trije tvoji vidiki so pravzaprav energija treh vrst. Lahko bi jih imenoval misel, beseda in dejanje. Vsi trije skupaj pravzaprav ustvarjajo določen učinek – ki ga ti v svojem jeziku in pojmovanju imenuješ občutje ali izkustvo.

Tvoja duša (podzavest, id, duh, preteklost itd.) je skupni seštevek vseh občutij, kar si jih kdaj imel (kar si jih kdaj ustvaril). Svoje zavedanje nekaterih od njih imenuješ spomin. Kadar se spominjaš, ponovno sestavljaš in združuješ v celoto posamezne dele.

Ko boš spet zbral vse svoje dele, se boš spomnil, kdo si v resnici«


gape wrote on 30.07.2004 at 02:48:17:

Hmm… izvorno sem duša, torej ja, imam dušo. Poleg duše imam vsekakor res tale presneti ego, ki mi vseskozi nagaja in hoče nekam po svoje vlečt. Samo ne tja, kamor moja duša hoče. Potem se pa kregata. Ego je seveda bolj glasen, bolj tečen, bolj siten, duša govori tiho, tako da jo komaj slišim. No ja – se mi zdi, da je začela postajat vse bolj glasna, od takrat, ko se jo učim slišati. Ali pa je začel tale ego obupavat, kaj pa vem. Pa mi je vseeno, kaj se z njim dogaja – če še vedno je, pa ga jaz pač samo sprejemam kot nek moj del (pa morda zato ni več tako glasen), ali pa sem ga razbila, pa zdaj še košček po koščkom razbijam (pa ga je na ta način vedno manj) – mi je pomembno, da svojo dušo vse bolj slišim. No, potem imam razum, ki razume tako ego in dušo, sledi pa tistemu, ki je v boju med njima bolj glasen, ki zmaga. In ja – potem imam še telo, ki udejani tisto, kar razum ukaže. Ali je to glas ega ali pa glas duše. In potem se zgodba odvija naprej… odvisno prav od tega, kdo je v boju zmagal, oz. kateremu glasu je sledil moj razum. Ampak tudi zato: jaz sem TUDI to telo…

Nekako tako, malo bolj po otroško napisano. Pa je tudi otrok del mene – ampak to je pa že transakcijska analiza… na toliko različnih načinov se da razmišljat o tem…

P.S: kaj imaš pa ti z mojimi vejicami neke probleme? Če te motijo – saj veš, kje se nahaja problem, če me želiš pa na konzultacije k Mateji poslat – pa prav. Jaz se vedno rada učim, če imam dobrega učitelja. Tako ali drugače…

*
me zanima ... kater od teh petih ki sm jih naštel si izvorno po tvojem mnenju TI
*
v ta stavek sm mislu da bi vejice nametala ... k sm jest probu pa sm obupu in sm kr vse vn pobrisu rajši




drgač pa


Ti si trojno bitje. Sestavljen si iz

telesa, razuma in duha
fizično, nefizično in metafizično
Oče, Sin in Sveti duh.
zavest, podzavest in nadzavest.
id, ego in superego.
energija, materija in antimaterija.
razumu, srcu in duši.
telo, razum in duh.

preteklost, sedanjost in prihodnost = podzavest, zavest in nadzavest?

energija treh vrst

misel, beseda in dejanje - teli bi moral bit kr okol obrnjeni - imho

Tvoja duša (podzavest, id, duh, preteklost itd.)


........

ja
morm ugotovit podobno kot je ugotovila indigo
model je al mal zmešan, al so prevajalci zamešal vrstne rede besed, al pa jih je že on zamešu zanalašč, da bi se človk ja mal sprašvat začel, namest da bi lahko kr vedu

zgori sm pustu troedinosti na kupu, pa so vrstni redi pomešani ... se reče ... za učbenik se ta text ne more uporabit, ker tko kot črke stojijo tko Resničnost ne stoji.
sm poboldu tisto kar mi ne gre skupi ...

zdele jih glih ne bom šu obraačt, ker mi niti ni bil v tem point, mam jih pa zdej zbrane dodatne ...
sm jih mel že velik, zdej jih mam še več



dočim ... odgovor se mi ni prov dost razjasnu, zato te bom prašu direkt, a je Bog v bistvu višji jaz?

duša ma dodatna pojasnila, ki pa mi spet ne pomagajo prov dost, sej samo govorijo da vem prov, ne pa tko kt se je dal razbrat iz prejšnjega texta (kjer sm zajokcu), da mogoče je pa kle neki novga za nas ... da smo pripravljeni pogledat eno stopnjo višje ...

'tvoj duh' ostaja brez razjasnitve ... je on tud višji jaz?
zakaj sta v enem odstavku oba omenjena, če pa sta eno in isto?
če nista eno in isto, kdo je kaj?

Glede vprašanja "Kdo sem" mi je še zmeraj najbližje ta misel od Chopre:


"I'm nothing but a still point at the center of my awareness."


Zavedanje razumem kot konstantno zavedanje v smislu nisem to, nisem to, nisem to..., karkoli že gledam, vidim, tudi osebno, čustveno, fizično. Ampak ne tisti "ne to" v upiranju, pač pa v vedenju, da je minljivo. Upiranje namreč privede do dejstva, da je nekaj zanikano, torej shranjeno, potlačeno in kot tako ne omogoča voljnosti. Torej dopuščanje, dovoljevanje, da JE, četudi moj um opredeljuje in ne more sprejeti kot to dojema. V tej dopustitvi iracionalnih čustev vidim največjo moč očiščenja. Ob zavedanju vzporednega "sveta".