Quote:Tokrat namest pozdrava:
"Bit pameten pomen, da drugi ne vejo, da jest ne vem."
Jst
Dobr povedan. Ko se tolk trudmo bit pameten, s tem izkazujemo drugim ne tolk, kar vemo, ampak predvsem to, kar ne vemo. Seveda se trudmo to ne vedenje pred drugimi zakamuflirat s kao vedenjem , ampak pametni drugi bodo že vedl, zakaj se gre, saj so sami na istem.
Quote:Titud, kako bi prakticiral npr. tradicionalno krscanstvo kot humanist in zakaj bi si ga samo tako upal? Kje vidis nevarnost zase? Zdej, ce si ze povedal, me usmeri. Me resnicno zanima
Jest v krščanskem (pa tud kakršnem koli drugmu religioznemu) misticizmu ne vidim nevarnosti tolk zase, kot za konkretnega drugega. Tle notr so močne energije pa avtentične izkušnje, od katerih se ego ne more distancirat in ko jih odkrije, se jih blazno želi prilastit pa z njimi v lastnem interesu manipulirat.
Avtentičnost religiozno/mistične izkušnje je v njeni celosti, okrog te izkušnje se ti centrira svetovni nazor, ki je zlo sugestivna zadeva tud za druge (prosto po po trstenjaku). Okrog takih iduvidulanih mistično/religioznih izkušenj se oblikujejo med sabo izključujoče ideologije, sodobni svet pa razen ideje tolerance, ki deluje znotraj zlo omejenega civilizacijskega kroga in ki se vzdržuje pri življenju le s kastriranjem potrebe po induvidualnem religizno mističnem izkustvu, ne najde kulturnega obrazca za sožitje subjektivnih resnic.
Humanizem je zame ene vrte vera, da te mistično izkustvo, skoz katerga se dotakneš božanskega, preobrazi v človeka. Krščasnstvo pa tud druge religije majo to humanistično poanto zihr v seb in vsake tolk časa se artikulira tud na zavestni ravni. Takrat postane egoizem nemoreln kulturni obrazec, induvidulano religiozno/mistično izkustvo pa avtentična povezovalna sila med ljudmi, ne pa sredstvo za duhovni elitizem in eksluzivizem posameznika ali posamezne ideloško religiozne skupnosti.