Quote:


prav to je moj namen  
Pa lep dan želim
Vida

Ideje pridejo in grejo, odvisno od danega trenutka in situacije, v kateri sem.
In spet odvisno od odločitve v danem trenutku ...  

Titud - tudi v novi dobi se nekateri rodijo kot kristjani - brez izbire in to ostavnejo.

Sicer pa je to o čemer govoriš del tradicije apofatične teologije, zato ti tule predstavim nekaj iz mojega seminarja o Dioniziju (5. st.), ki se uvršča med začetnike tega:

Doslej smo o Bogu in njegovem delovanju vselej nekaj zatrjevali, opisovali, ter ga skušali izoblikovati v neko nam vidno in razpoznavno podobo. Takšen način teologiziranja, ko o nečem božjem nekaj zatrjujemo, Dionizij uvrsti pod katafatično in simbolično bogoslovje (Simbolična teologija je celo naslov enega od neohranjenih Dionizijevih del, katere tematika je obravnavana tudi v obeh hierarhijah; le-te spadata pod simbolično bogoslovje). O Aeropagitovem zatrjujočem (katafatičnem) bogoslovju, nam govori spis O Božjih imenih (na srednjeveškem zahodu so ga uporabljali kot učbenik o analoškem pojmovanju Boga). V tej knjigi, ki obravnava to, kar lahko izrečemo o Bogu, se Dionizij loti predvsem razodevanja Boga v stvarstvu, katerega je On sam privedel v bivanje, da bi razodel svojo slavo. Prvi Božji naziv v Božjih imenih je Dobrota, potem sledijo Bivajoče, Življenje, Modrost in Moč. V nadaljevanju razprave pa Dionizij obravnava še mnoge druge Božje pridevke. Knjiga O Božjih imenih je torej razprava o katafatičnem bogoslovju, razglabljanje o zatrjevanjih, s katerimi lahko slavimo Boga.  
   
Ob katafatični in simbolični, pa Dionizij govori še o Bogu bolj pristoječi, apofatični (zanikujoči) teologiji. V pismu O mistični teologiji, nam Dionizij razlaga kako nepojmljiva in nespoznatna je Božja narava (tu je treba opomniti, da Bog ni samo onkraj naših spoznavnih moči, temveč je nespoznaten po sebi), ter “da je za Božje razodetje potreben čist (popolen, absoluten, brezodnosen) izstop iz sebe in iz vseh stvari, saj si šele po odvzemu vsega in osvobojen vsega lahko priveden k nadbistvenemu žarku božjega mraka” (MT I.). V drugem delu nam pove, da je edino resnično videnje in spoznanje tisto, ki prek nevidenja in nevedenja vidi in spozna Njega, ki je nad videnjem in spoznanjem - prav s tem, da Ga ne bi videlo ne spoznalo. V tretjem delu pa se soočimo z avtorjevim razumevanjem zatrjevalne teologije ter njenega odnosa do apofatičnega bogoslovja. Iz katafatične teologije je razvidno, da trditev o Božjem razodetju vodi k še bolj temeljnemu zanikanju in tudi v simbolični teologiji odkrijemo podobno pot. Ko je govor o Bogu, Dionizij jasno pove, da so mu bolj pri srcu nepodobni simboli (anomoia symbola), kajti če uporabljamo tovrstne simbole, ni nevarnosti, da bi mislili, da je Bog prav tak, kakršnega nam predstavljajo. (Če rečete, da je Bog ogenj, prav gotovo ne mislite, da je tudi v resnici ogenj: veste, da On ni ogenj. Če pa trdite, da je popolna Lepota, se vam lahko zazdi, da ste mislili prav to.)  Dionizij pravi, da moramo slavljenje začeti z najvišjimi pridevanji (pridevanja so tisto, kar se prikladno govori o Bogu, npr. da je Bivajoči, Življenje, Luč..., torej sredstvo zatrjujočega bogoslovja) in se spuščati preko srednjih do najnižjih. Pri odvzemih (ti pa so tisto, kar o Bogu zanikamo, ker mu je tuje, npr. Bog ni telo, ni duša, ni nič spoznatnega, ni dosegljiv za mišljenje...), pa se obratno, vzpenjamo od najnižjih do najvišjih. Torej: “vse odvzemamo, da bi nezakrito spoznali Njegovo nespoznanost, ki jo zakriva vse spoznatno med bivajočimi stvarmi. Vse odvzemamo, da bi videli tisti nadbistveni mrak, ki ga prikriva svetloba v vseh bivajočih stvareh”.

Tako počasi pridemo do spoznanja, da nas trditve (tisto kar izrekamo) o Bogu vodijo onkraj sebe na pot zanikanja. Razlog za to je bistveno teološkega značaja: Bog je po sebi nespoznaten in ni predmet spoznanja. S pomočjo našega umevanja lahko dojamemo Božjo samorazodevanje v stvarstvu, vendar pa v samem deju umevanja Božjega razodetja spoznavamo, da Tisti, ki se na ta način razodeva, presega svoje razodevanje. Kajti konec tako katafatične kot simbolične teologije je priličenje Bogu, zedinjenje z Bogom; bolj ko duša spoznava in ljubi Boga v njegovih razodetjih, bolj hrepeni po Bogu, kakršen je sam po sebi. Če si duša prizadeva slediti Božjim razodetjem, da bi prišla do Boga po sebi, lahko to doseže le z zanikanjem teh razodetij in s prehodom skozi stanje, v katerem se duša vedno bolj pomankljivo izraža, dokler na koncu “povsem ne obmolkne in se docela ne zedini z Neizrazljivim”.




pa

uživaj!

Aryan,


Če bi vse to znal povedati po Slovensko, bi ti mogoče še kaj verjel


Dokler, pa tega niti v svojem maternem jeziku ne znaš izraziti, nisi prišel nikamor (pač ne rezumeš niti teorije)  

V imenu Alaha, usmiljenega dobrotnika
reci: "Alah je edini.
Alah sam.
Ni spočel, niti ni bil spočet.
Njemu nihče ni enak."

112. sura


Precej apofatično  

Titud

novodobnega krščanskega boga ne boš našel, ker ga ni (konec koncev je cerkev le nekoliko preveč dogmatična), vidiš lahko samo različne teološko katehumske pristope - tu pa sledi koraku tudi RKC. Sicer nimam nobenih resnih podatkov, ampak po moje se Vesoljna cerkev še vedno drži pri vrhu (vsaj po številu duš).

Pa tudi političnega vpliva in ostalega ne moreš kar tako zanemariti. (želja po moči kot osnovno gonilo)

Quote:


Ker ti  pristopi ne artikulirajo  božjega v človeku, sodoben človek pa bolj kot v karkoli rabi vero v človeka v humanističnem smislu, RKC  danes ne more potešit religiozne potrebe novodobnega človeka. Za tradicinalno krščnastvo na splošno tega seveda ne morem trdit. Jst pravi, da lahko, jest bi pa dodal, da morda tud, ampak jest kot ateist  bi se ga upal  lotit prakticirat  le kot humansit.