Quote:



Dobr povedan. Ko se tolk trudmo bit pameten, s tem izkazujemo drugim ne tolk, kar vemo, ampak predvsem to, kar ne vemo. Seveda se trudmo to ne vedenje pred drugimi zakamuflirat s kao vedenjem , ampak pametni  drugi bodo že vedl, zakaj se  gre, saj so sami na istem.  

Quote:


Jest v krščanskem (pa tud kakršnem koli drugmu religioznemu)  misticizmu  ne vidim nevarnosti tolk zase, kot za konkretnega drugega. Tle notr so močne energije pa avtentične izkušnje,  od katerih se ego ne more distancirat in ko jih odkrije, se jih blazno želi prilastit pa z njimi v lastnem interesu manipulirat.

Avtentičnost religiozno/mistične  izkušnje je v njeni celosti, okrog te izkušnje se ti centrira svetovni nazor, ki je zlo sugestivna zadeva tud za druge (prosto po po trstenjaku). Okrog takih iduvidulanih mistično/religioznih izkušenj se oblikujejo med sabo izključujoče ideologije, sodobni svet pa razen ideje tolerance, ki deluje znotraj zlo omejenega civilizacijskega kroga in ki se vzdržuje pri življenju le s  kastriranjem potrebe po induvidualnem religizno mističnem izkustvu,  ne  najde kulturnega obrazca za sožitje subjektivnih resnic.

Humanizem je zame ene vrte vera, da te mistično izkustvo, skoz katerga se dotakneš božanskega,  preobrazi v človeka. Krščasnstvo pa tud druge religije majo to humanistično poanto zihr v seb in vsake tolk časa se artikulira tud na zavestni ravni. Takrat  postane egoizem nemoreln kulturni obrazec, induvidulano religiozno/mistično izkustvo pa avtentična  povezovalna sila med ljudmi, ne pa sredstvo za duhovni elitizem in eksluzivizem posameznika ali posamezne ideloško religiozne skupnosti.

Quote:


Bogu podobna ziher ne v tem smislu, da je bog tak pa tak ideal, ki se mu morala ta oseba skoz spoštovanje  etično-moralnih norm šele približat. To idealiziranje odpade skupaj z mistično izkušnjo, če naj bi bla ta kaj vredna. Mistična preozbrazba te mora pustit nagega pa bosega pa brez idealov, čist samega soočenega s svojim zametkom človečnosti. Božji si lahko samo v svoji totalni humanosti, ki je čist konkretna in spontana tako v odnosu do sebe kot do drugih. Jebeno je, da je taka preobrzaba posmeznika sploh potrebna, da mu ni taka totalna humanost že v naprej dana. Ker jo pogreša,  jo je projeciral v boga in si jo skoznjo slika kot nekaj nedosegljivga, čeprav jo ma v seb, samo kulturni vzorci so jo mu čist zakamufliral, da ga je laže vodit k določenim kolektivnim  ciljem, ki s človečnostjo posameznika nimajo nobene veze.

Tutud, meni se zdi, da pri tvoji razlagi "približevanja k Bogu" oz. "mistične preobrazbe" , pozabljaš na moč (večne)ljubezni, s pomocjo katere pomoje ne moreš biti bos in nag še manj pa osamljen.  




LP

titud wrote on 29.05.2003 at 12:56:09:

torej ti bi razpustil vsa pravila ki si jih lahko kdorkoli spomni. kaj bi bil pa pol motiv zivljenja, ce ne nek interes? kaj bi pol obracal vse skupi? sej spontan nagon ki ga prakticirajo zivali (al pa zgleda po tvoje idealn "clovk") je tud ene vrste interes, le da se ga ne tist ne zaveda  cist dobr.

Quote:

se prav nase kulturno okolje je tisto ki je krivo za vsa nasa nelagodja in trpljenje? a pol po tvoje ni se nbenmu uspel nelagodja "odpravt", ampak le odpravljat?

Quote:

to pa nism ciz dojel kaj si hotu povedat?

Quote:


Jest ne bi nč razpuščal. Razpustitu se oprav kar sama skoz avtentično mistično/reigioznega izkustvo. Jest tud ne pravim, da je treba štartat iz nagonov, ker ti zihr niso osnova, na kateri bi človk gradi svojo človečnost, ker človk je tud biološko  produkt  socianih interakcij. Jest nism noben rusojevski romantik, ki bi iskal  ideal človeka v njegovi živalski naravi. Jest nimam nobenga ideala človeka sploh, ker glih v tem je finta, da bi se vsak človk moral skreirat sprot kot čisti in z nikomer primerljiv  unikat, a se hkrat takega nardit v  totalno odprti interekciji z drugimi unikati.    
,  

Nardit vsaj pred sabo vero za legitmno zadevo, ne da bi s tem vzel versko  legitmnost drugmu. Tud teb, npr.

Zahodna kultura se je sožitja  ver lotila reševet logično s toleranco,  kar pa je  načel vero samo. Drugje so versko sožitje  vzpostavljal na skupnih religioznih temeljih,   pa zato ne zmorjo vzpostavt sožitja z nevero. Problem je po moje mogoče rešt samo v totalu, ne pa z vsiljevanjem rešitu z ene al pa z druge strani. Pa tle ne gre samo za reševanje problema vere v družbenem smislu z nekim dogovorom,  ta paradoks se mora razrešit intimno v sodobnem  posamezniku .

vceri sm vidu na televiziji na slo 1 dva drzavna prvaka v freestyle "rapanju". tekmovanje poteka tko, da nekdo potegne iz vrecke nek predmet in o njem zacne spontano iz glave "rapat", brez predhodnega napisanega besedila. tist k se bolj odreze zmaga. more pa met besedilo sporocilo in tud rimo in ritem in vse. vse to se ocenjuje. vcasih pa se jim tud izpise na ekranu neka nakljucna beseda in se "rapa" o njej.

no in men se zdi da na podobn nacin, titud, pises ti tele svoje poste. neko besedo si izberes in iz svojga uma ven meces vse kar ti pride na misel (neglede ce ima smisel ali pa ne) sam da lahko spekuliras. k da bi bil zasvojen s tem. mi pa ti samo znova in znova ponujamo to moznost z nasimi posti.

a res tok uzivas v tem spekuliranju, al si sam zasvojen s tem, al bi se rad tega nekak resu, sam se ne upas, ker se ti zdi da pol bos ratu pa navadn "sentimentalist", emocionalc (katerga ti intelekt zaenkrat lahko uspesno zakriva)?