titud wrote on 27.05.2003 at 14:56:49:ten-nej
ljudje v naši družbi se predvsem opredeljujejo za pripadnike takšne ali drugačne religije, ne pa za reliligioznost. Ko človeka vprašaš, če je veren, bo to vprašanje razumel, če veruje v boga. Če veruje v unega z veliko začetnico, se bo imel avtomatsko za religioznega, čeprav religioznosti v seb morda niti artikuliral in čeprav jo navzen celo prakticira. Če pa v unega z malo, pa se večinoma nima za vernika, čeprav je religioznost artikuliral, prakticira pa jo vsaj javno ne. Če že, pol je ziher zakumuflirana za kašno 'duhovnost '. Ne vem, jest bi na tej podlagi še zmeraj ocenjeval, da se vernost v smislu religioznosti ocenjuje prej za civilizacijsko hibo kot pa za vrlino in da se vernik bolj identificira s pripadnostjo religiji kot pa z lastno religioznostjo. Religioznost bušističnega tipa pa je itak samo dajanje enih mesijanskih razsežnosti čisto pridobitnim interesom, na kar se je orientirala reformacijska veja krščanstva, da jo sploh še kdo šmigrla.
titud,
vsak vernik, je vernik neke religije - in ravno pripadnost neki religiji, združena s tvojim sprejetjem (in verjetjem) določenih dogem, bo iz tebe naredila vernika. To in nič drugega - ne obstaja nikakršno religiozno občutje in podobni psihologistični konstrukti. Bistvo je vera. Pa tudi religioznost ni nič drugega kot vera - ko ti nekdo reče verjamem v to in to, je vernik.
In ko pove, kaj je to in to, v kar verjame (da je bog samo Alah in je Mohamed njegov prerok) se je opredelil tudi za neko verovanje.
Ko se opredelim za kristjana sem kristjan, če imam tudi vse potrebne zakramente, ki jih od mene zahteva RKC sem katoličan, če pa dosledno spoštujem še 6 cerkvenih zapovedi, sem takorekoč idealen kristjan. Ostale religije zahtevajo svoje druge pogoje (za jude in muslimane obreza, za druge pač drugo). To je vsa ta artikulacija - vera, v to in izvajanje tega, kar ti tvoja veroizpoved narekuje.
Svoboda izbire pa je zame svoboda izbire za vse (tudi, če je nekateri, ki verujejo, po tvoje ne potrebujejo) - dejstvo, na katerega ti pristajaš je popolno enoumje vere, kar se mi zdi precej neumno. Namreč, pri svobodi ne gre samo za možnost izbire - gre tudi za svobodo izražanja in svobodo delovanja. Praviš, da verujoče ogrožamo (jaz jih ne) s tem, ker jim ponujamo svobodo izbire, ki so se ji s svojo vero odrekli - se pravi nekdo se je zaradi vere odrekel vožnji s kolesom in mi ga ogrožamo, ker se vozimo s kolesom.
Z višjo moralnostjo se pač odpovedujejo določenim prednostim, kar pa jim ne daje nobene moralne ali kakršne koli druge pravice, da se potem zgražajo nad tistimi, ki se svojim prebnostim niso odpovedali.
Po tvoje so se sami (čeprav le redko kdo od njih lahko svobodno izbere svojo vero) odpovedali svobodi izbire, sedaj pa jih moti to, ko to izbiro zagledajo pred seboj.
Posiljevanje ponavadi gre v obratni smeri - posiljevanje je siljenje v nekaj (je siljenje v samo eno varijanto) - zato svoboda izbire pomeni prej reševanje iz nekega vsiljenega stanja brez izbire in izhoda, ne pa posiljevanje v to, da nekaj izbereš.
Nekoga lahko posilim samo tako, da mu ne dam nobene možnosti izbiranja - ne pa s tem, da mu rečem, popolnoma svoboden si, zato izbiraj.
lp