v TOPICU; Cerkev slaba ali ne, sem naletala na tole temico, rada bi jo delila z vami, in seveda želim si vaše mnenje, kaj vi mislite o tem...

ŽE dolgo me mučijo MOČI molitve, tisto, kar BEREMO, kar je molitev in je pred nami BRALO na miljone ljudi.
Pa vendar te MOLITVE so USTVARILi ljudje, nekje so dobili VIR, ga zapisali in TO je ostalo.... ZA NAS -  NJIH, da BOMO lahko IMELI UPANJE in VERO, da je v njih MOČ, ko bomo iskali uteho, ali podporo, sezimo po njih in NAM bodo v danem trenutku pomagale...
Ali pa vsaj namenimo jo DRUGIM...

In potem se sprašujem...
Katero molitev naj IZBEREM, da bo PRAVA...
Moje Srce pa mi VEDNO pravi -  NAMENI jim nekaj svojega, seveda to vsebuje vse kar je povezano z vero -MOČ vere in BESED, in namen sam je, da JO PREDAM osebi iz MOJEGA Srca in Duše...
Vedno je tako, da molimo, molimo... ponovitve... standard...

Če želim, molim tako kot SO NAS UČILI, a pri tem slej ko prej ostanem prazna, pa ne vem zakaj...
Pustim pot sebi, da lahko molim iz SEBE...

In se potem še vedno sprašujem;
Toliko VERSTEV, molitev ....
Katero naj izberem da bo prava... USLIŠANA...mogoče pa je res moja ENA IN EDNINA...

Kako vi gledate na to...
Kako molite in katere molitve so vam najbolj pri srcu...

ixtlan wrote on 25.12.2002 at 16:18:52:



No, pa saj; glava je prazna, če NE uporabljamo pri tem SRCA in DUŠE, mar ne....

Ja, Srce je važno in Duša obenem....

Molitev dobi moč, ko je povedana iz njunih GLOBIN...

najprej se mormo zavedat kaj molitev sploh pomeni.

molitev pomeni "prosnja" v nasprotju z zahtevo.

prosimo zmeraj za nekaj kar nimamo mi sami in hocemo dobiti od nekoga drugega ali necesa drugega. ce pa prosimo za nekaj, kar pomen da tistega nimamo, pol mormo obvezno postaviti nekoga nad nas in to pa je vcasih za EGO zelo tezko. zarad tega molitev ali neko sanjanje ali umetnisko komponiranje ali sentimentalno vzdihovanje nista ena in ista stvar.

molitev pomeni prosnja. molitev pomeni poniznost. molitev pomeni zrtvovanje. podlaga za ljubezen pa je ravno zrtvovanje. zrtvovanje svojega interesa za dosego skupnega.

Mislim, da je celo problem, ker si predstavljamo, da je molitev rezervirana za manj obdarjene: tiste, ki jih je enostavno voditi (za nos), tiste ki so že zboleli na telesu in je to še edino, kar jim ostane, tistim ki umirajo..

Tudi mi smo z njimi na poti?
Iz Indije je prišel k nam diamant (prvi kelihi ga tudi imajo), v citirani knjigi zgoraj sem prebrala molitev šestnajstletne indijke, molitev prisotnosti, biti zraven, buden, razpoložljiv.


Moj Bog prosim,
da danes ne bom sama
da ne bom potovala sama
da Bova skupaj na poti skozi dolino ponoči.

In molim,
da me slišiš,
ker samo Ti veš,
kaj je v mojem srcu.

Nagovarjam Te da me dvigneš iz doline teme
in da greva potem skupaj na pot skozi dolino upa.
In ne zapuščaj Naju na poti obupa.

Kot si jo pripravil za Naju Te prosim, da Naju zdaj sprejmeš.
Kot si pripravljal Najini duši, da jo sprejemata.

O Bog prosim Te, nameni za Naju to svobodo, da
Skupaj postaneva neločljiv del Tvojega telesa.
Zavedno. Za vedno.


Karmen

Jaz vedno molim iz sebe. Vsaka molitev mora priti iz človeka. Molitev je v bistvu prošnja. Naučena molitev mi ne sede.

LP Harry

Hmm, kaj pa takole: molitev razdelimo na molitev v skupini in individualno molitev.

Molitev v skupini (cerkvi recimo) po mojem mnenju že mora biti enaka za vse, nekje zapisana in tako tudi uporabljana. Saj je molitev tudi v cerkvi priprošnja Bogu, samo na točno določen način. In to je po mojem mnenju tudi smiselno. Le kako pa bi izgledalo, da bi namesto »Oče naš, ki si v nebesih…« vsak začel na glas s svojo molitvijo? In – ali nima prošnja večih naenkrat tudi večje moči, kot prošnja posameznika? Molitev v skupini je tudi bolj neosebna. Molitev ali prošnja posameznika je zelo zelo osebna in po mojem mnenju nam ne bi bilo ravno povšeči, če bi tiste svoje želje (namere) in prošnje Bogu, ki so tako zelo skrite v nas povedali na glas prav vsem, ki nas čisto slučajno v tistem trenutku obkrožajo? Ne glede na to, ali ga poznamo ali ne, ali nam je blizu ali pa ga poznamo samo na videz?

Molitev posameznika pa po mojem mnenju izhaja iz srca vsakega posameznika. In je zato tudi zelo osebna, vanjo vnašamo naše najbolj skrite misli in želje. Zato jo tudi povemo iz srca in zelo osebno.

Tudi moja molitev Očetu izhaja iz mene in je zelo osebna. In se mi tudi zdi prav tako…


gape wrote on 28.12.2002 at 11:01:26:

Gape, se strinjam s tistim, da um ne pozna besedice ne. Ampak po mojem mnenju to velja za sugestije in avtosugestije, ko želimo mi sami preprogramirati svoj um. Molitev pa je po mojem mnenju nekaj drugega. Je prošnja Bogu/Očetu/Vesolju ali komurkoli v karkoli kdorkoli pač verjame, naj nam pomaga uresničiti nekaj, za kar nam trenutno manjka moči. Naj nam da On to moč, da bomo zmogli narediti nekaj, kar si tako močno želimo. Naj da njemu/njej On to moč, da bo zmogel narediti nekaj, kar si on/a tako močno želi.

In se mi zdi, da sem nekje brala, v povezavi z mantrami sicer (ali ni tudi mantra neke vrste molitev?), da ni toliko pomembno, kako izgovarjaš besede, bolj pomembno je, da besede so in da pridejo iz srca. Tisti, kateremu so namenjene, jih bo že razumel. In po mojem mnenju je pri molitvi isto. Tisti, ki ga prosimo za nekaj, bo našo prošnjo že razumel. Ne glede na to, ali je vmes kakšna nikalnica. Samo, da je povedano iz srca…

Se motim?

m.

gape wrote on 29.12.2002 at 11:55:58:

Razmišljam…

Ali Bogu lahko sugeriraš? Če je Bog ljubezen in konec koncev mu verjetno lahko rečem tudi Resnica? Ker, če je to res, potem mu ni treba nič sugerirati. Ker On ve… Kvečjemu prosim ga lahko…

Sugestija sebi pa je z namenom, da spremenim svoj um. Ker vem, da tisto ni dobro, da želim (nameravam) drugače… Zato želim spremeniti/preprogramirati svoj um in eden izmed pripomočkov je sugestija. To meni diši celo bolj na ukaz, kot na prošnjo. Ukaz svojemu umu…

Da je pa Njemu lažje, če ga prosimo ne v obliki negacij - to je pa možno... Ampak še vedno bi rekla, da nas sliši tudi, če nam kdaj uide kakšna nikalnica... Če je le prošnja zares iz srca...

m.

na zacetku ni vazn kako molit ampak je sam vazn da molis. molitev ali prosnja sama po seb nakazuje poniznost, odvisnost, majhnost... oz. nase najbolj notranje in izvorne lastnosti ki so predpogoj za kakrsnokol ljubezen, ki pa je hkrati tud koncni cilj vseh molitev, ce jih pozorno raziscemo.

ljubezen ma svojo podlago v zrtvovanju in sluzenju, v nasprotju s sebicnosto, ki je podlaga sovrastvu.

iz tega izhodisca mormo zacet razvijat naso molitev ali pa sledit molitvam tistih velikih oseb, katerim podlaga je zrtvovanje, cilj pa mir in ljubezen.