Sem tole spregledal:
Quote:ce zivis v skupnosti ki temelji na ljubezni, pol mors sam se prevert ali je trajna. ce ni, pol "ti" kot princip vecnosti ne bos dokoncno zadovoljen s trenutno skupnostjo.
To trajnost se da samo na ta način preverjet, da jo vsak trenutek doživljam kot večno. Jest kot princip večnosti sem lahko večno zadovoljen s to skupnostjo samo skoz zadovopljstvo s to skupnostjo v tem trenutku.
Quote:torej, ko se ti bo zaupanje v nekoga (aktivni agent, oseba) ali v nekaj (pasivni agent, nauk, ucenja, skripte) tolk vspostavlo, da bo preraslo tvoje dosedajsne zaupanje vase in svoje sposobnosti, bos samovoljno pristopu in zacel sprasvat relevanta vprasanja?
to se men zdi tud edini pravi nacin. a se tuki strinjava?
Samga sebe itak zmeraj presegaš z zaupanjem v nekaj al pa nekoga, to delaš že od rojstva naprej: najprej maš mamo, pol maš ata, pol take in drgačne vrstniške idole, učile, prjatle, ljubice, žene, lastne otroke... Maš tud pravljice pa pesmice pa knjige, pa tv risanke pa filme... Zaupanje, vezano na predmet al pa osebo se ne razlikuje kaj dost, je sugestivno al pa ni, ne glede na kaj se nanaša. Kjiga le zgleda pasivna, ker ponad ti moraš ponjo, ti redko sama v roke pride, čeprav res sugestivna vsaj pl poti prot teb ponavad
sama naredi.
Tako totalna zadeva, kot je svetononazorsko centriranje na nekaj/nekoga, pa ne podleže tako banalnim zadevam, kot je pravi človek na pravem mestu ali pravi tekst, podtaknjen nekomu ob pravem trenutku. Se dogaja in se kar ne zgodi, je produkt enih globokih notranjih uvidov, pa tud vrenj in pretresov, ki se jih z raznimi tehnikami da morda pospešit, ne da pa se jih kaj dost usmerjat, kaj šele ustvarjat.
To je tista mistična pasivnost, za katero jest mislim, da se željam in zahtevam ne pusti vplivat in ki ji samo čista ljubezen lahko pride do živga.
Je prav, da ostane ta alkimija brez kemične formule. Če bi jo kdo lahko posedoval, bi ziher od večnosti do danes in na veke ljudem vladal.