Quote:He,he, jaz bi pa rekel ravno nasprotno, da je absolut tisti produkt razuma, ki se je zmožen v svoji enoumni strukturi tako močno razrasti, da z lahkoto zatre sicer običajno zmerno delovanje ostalih zdravih delov in ki tako spominja na rakavo bulo, ki ravno tako raste do končne zadušitve celotnega organizma (če se je prej ne izreže).
Bitja, ki znotraj evoloucijske verige ne operirajo z razumom, temveč le senzorično/instinktivno, ne rabjo boga, ki bi jih ohranjla na področju dobrega za njihovo ekistenco. Potreba po bogu se je pojavla v komplesno organizirano družbo, v kateri je posmeznik moral očutek za lastno dobro uskladit z dobrim tud za drugega, če si je hotu znotraj te komplesno organizirane družbe zagotovit ekistenco. Dobro za vse je moral iz svojih neposrednih čutov nekak abstrahirat in transcedentirat in ga od tam nazaj intuitivno prisvajat.
Batrdo, tebe skrbi, da bi te 'dobro za vse' razrastlo v posmezniku v rakavo bulo, ki bi ga zadušilo kot posmeznika. Ja, je možno, ampak tisto pol ni več dobro za vse, ker ni več dobro tud za vsakega posmeznika. Je dobro samo za nekatere, ki so si 'absolutno dobro' prisvojli za svoje interese in so zato pripravljen izkoristit/požrtvovat naivnega posmeznika.
Ta problem so skušal rešit postrenesančni humanisti, ki so spregledali srednjeveško zlorabo boga za posamične interese vladarjev in duhovščine. Humanisti so se zgledobvali po antični humanosti , ki je povezana z moralno državo z vrlinami mere, pravičnosti, občutka za estetiko, harmonije z naravo in civilne kreposti. Človeka so zato postavili v središče sveta in ga naredili za družbeno bitje, osredotočeno na praktične vidike življenja. Prišli so celo do tega, da je um nor, če lahko verjame, da lahko dojame nespremenljivega, večnega. Ker se tud življenje kaže v svoji nezanesljivosti, negotovosti in stalni ogroženosti, je bila zanje skeptična drža edina obramba pred resignacijo. Človeka osvobaja od pretvarjanja in vzgaja k neodvisnemu presojanju. Lastna izkušnja je bila za humaniste najboljši vir spoznanja, v samoopazovanju svoje notranjosti najde človek sebi lastno naravo ter obenem odkriva skupno obliko človeškega nasploh.
Zahodna misel je imela po svoje srečo, da je razsvetljenstvo/rascionalizem prišel na vrsto za humanizmom in zato po moje ne delamo prav, ko se v postmoderni dobi v strahu pred rakavo razraščenostjo nehumanega racionalizma zatekamo v predhumanistične predstave o absoltnem dobrem izven človeka, saj se prenešeno v vanj danes res lahko nenadzorovano razraste v novo rakovo tkivo, na kar opozarjaš ti, bardo.
Ni naključje, da nas je kar nekaj tle gor na forumu, ki iščemo ravnotežje med absoltnim dobrim in razumnim v humanističnem izročilu heremtizma, na poznavanju katerga so svojo filozofijo gradil tud postrenesančni humanisti in za njimi razsvetljestvo, ki se je šele kasneje deformiralao do svojega z razumom obsedenega modrenega obdobja.
P.s.: Razmerje med mstiko in logiko je po moje krasno razložu jst tle
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=vera;action=display;num=103856440... v postu #85
Home
Pages: 
