Quote:Saj v bistvu mislim, da to na nek drugačen način že tako skoz "vemo", le da je to vedenje nemogoče preslikati v besede.
Po moje ne gre več tolk za besede, kakor za dojetjje teh besed. Sem čez praznike naredu en ekzkurz čez filozijo od vedske indije prek konfucijkse in daostične kitajske do pozne antike. Se mi zdi, da je blo že tam več al manj se povedano, že tedanji misleci več al manj reciklirali iste ideje. Najbolj pa mi je bla všeč tista, da je 'vsa zahodna filozofija ena sama opomba k platonu'.
Kdo sem ?
V upanišadah se ti vprašanje kdo si razkreši z najvišjim intuitivnim uvidom v pravzrok vsega bivajočega (brahman). Vedeti za brahmna pomeni biti brahman. Kakor reka brzimno brezoblično izgine v morju, tako se razstopi induvidaulan bit modrega v neskončnem brahmanu.
V budizmu trajnega odgovora kdo si ni možno najt, ker ne obtsaja nobena trajna materialne substanca, vse so le neobstojne lastnosti in stanja. Trajno je le izginotje (nirvana), stanje popolno uglasnitve življenjskega nagona in vnovičnih rojstev.
Konfucijanstvo si ti le v odnosu do drugega, skoz svojo krepostno moralno držo. Neonkofucionisti so človeka določili po dveh v naravi vpeljanih principih: si 'li' kot v vseh ljudeh indentična bit in 'qi' kot individulana določenost in si po svoji naravi v sposeben spoznavanaj vseh stvari.
Daoizem je princip, ki človeka določa po smernicah: Smerniica človeka je zemlja, zemljina smernica je nebo, smernica neba je dao, smernica daa pa je on sam.
Zgodnjeantični demokrit se ima za materialno bitje, svojo razumsko dejavnost za materialen proces na ravni atomov, ki jih stvari puščajo iztekati iz sebe.
Antični sofisti so relativisti, ki so v središče filozofskega prizadevanja postvalli človeka. Moralne vrednote ne izhajajo iz narave, ampak so dogovori, religija pa je človekova iznajdba.
Sokrata je je vodil napis na orakaklju v delfih 'spoznaj samega sebe'. Razlaga ga kot poziv k preiskušanju človeške vednosti in določitvi pripadajočega dobrega. Pri človeku se nahaja v božanskem in umnem delu njega samega: v duši. Spoznati in duseči dušo je najbolj bistvena od vseh človekovih nalog.
Platon je v soji spoznavni teoriji čustveno-izkustveni svet kot vir spoznanja popolnoma zapustil. Zanj je duša božanskega izvora, in se uteleša zaradi čutnega poželenja in je podobno kot bolezen zaprta v telesu: telo je grob duše. Po duši smo tisto , kar je božansko (um), in tisto, kar spad k zaznavnemu svetu (pogum, poželenje). Ker je človek po svojem izvoru in svojem bistvu določen za življenje uvidevanja, ne more biti zanj po platonu nobenega boljšega življenja kot je življenje, ki ga usmerja spoznanje. K tem spada zrenje idej, prav tako pa tudi stremljenje po dobrem.
Po aristotel človeka detreminira duša, ki je razdeljena na sprejemajoči duh in dejavni duh. Dejavni duh ni vezan na telo in je tako neumrljiv, ker pa mišljenje v nastaja le v povezavi s čutenjem, duh po smrti v nasprotju s platoniom ni individualni duh. Človekovo dobro je je umu ustrezna dejavnost duše, zanačiilno za aristotela pa je, da dobra nravstvena drža ne izvira že iz uvida, temveč je pridobljena s prakso: vajo, navado, učenjem.
Stoiki (senka) so človeku prostor našli v popolnoma urejenem svetu, ki se vri okrog logosa, usvarjalne prasile. Človekova vloga je v sodelovanju s tokom zunajega sveta, v človekovi moči je edino njegova notranja drža, kar seneka razlaga: 'Kdor sam hoče, tega usoda vodi, kdor ne, tega potegne s seboj." Ćlovekov cilj je ta, da živi v soglasju z naravo. Tako dosega harmonijo, ki vodi k dobremu toku življenja in k srečnosti. Srečo je mogoče doseči, ko dušnega miru ne kali noben afekt (pretirani nagon). Soiški idela je apatija, osvobojenostr od takih afektov.
Jedro epikurejevaga etičnega nauka je doseči ugodje, ki je doseženo, ko sta odstranjeni telesna bolečina (zaradi pomanjkanja) in miselna bolečina (zaradi strahov). Uvid na podlag računice u pretehtavakorist in škodo ter se izogibaugodju, ki lahko s telesno bolečino in duševnim nemirom povzroči večje neugodje.
Prionski skeptiki so tudi človeka obranavali z zadržaqno sodbo, ker po njihovem mnenju verovanje v naravno dobro ali zlo spravlja ljudi v zmedo in strah. Skeptiki se vzdržujejo sodbe in dosegajo ravnodušnost, ki je sledi dušni mir. Ob vsaki izjavi je po njihovem moč misliti enakovrednonasprotno izjavo. Da se skeptiki zaradi takih predbostavk ne bi bili prisljeni vzdražati tudi delovanja, se ravnajo po vsakdnji (nedogmatični) življenski izkušnji, običajih okoljah in priučenih veščinah.
Novoplatonski človek naj se utemeljuje na svojem umu in ravnodušno zre v oči (spreminjajočim se) zunanjim stvarem. (Navidez) zla usoda potem služi le za vajo in poboljšanje ali kot kazen. Novoplatonistom bog zagotavlja stanovitnost predvidnosti, usoda in v nej delujoče zlo pa je le oblika človekovega oddaljevanja od božje bližine....
Evo, sem natresu en kup tez, kdo bi lahko človek bil, ki so stare od 1500 do 3000 let in ki jih še vedno bolj ali manj nevede verbalno recikliramo, a redkokdaj zares dojemamo...
Home
Pages: 
