Robi wrote on 17.01.2010 at 10:08:08: Quote:Saj ne moreš z umom vplivati na čustva. Um ni zmožen prekiniti čustvenih reakcij, le misel v srcu lahko v trenutku spremeni čustveno razpoloženje. Z umom se lahko zelo trudiš in ne moreš prikriti in ustaviti nekaterih globokih čustev.
Že na prejšnjih straneh sem omenjal to dejstvo, da z mislimi ne moremo spremeniti čustvenih reakcij, še posebej tistih, katere nosimo v sebi že od otroštva.
Ne razumem tega kaj misliš s tem "misel v srcu" ?
Kako pri sebi doseči, da spremenim neke pridobljene čustvene reakcije ?
Kako sprmeniti tisto, kar nas določa ?
Le s ponovnim zavestnim učenjem..ali kako drugače...
Misel v srcu je obogatena z ljubeznijo, ko pa pride v možgane jo materialni um lahko spremeni v sovražno ali pa obdrži ljubezen v njej. Če materialni um ni povezan s srcem in ne pozna izvora misli, takrat po navadi um korist , ki je v misli, naravna sebi v prid. Če pa se ljubezen in korist v misli že nanaša nanj, je ne bo spreminjal, če se pa ta ljubezen in korist v misli nanaša na koga drugega, bo pa um ljubezen v misli zamenjal z sovraštvom in tako posledično pridobil to korist v misli le zase.
Takšen človek je sebičen, egoističen, častihlepen, nevoščljiv, pohlepen, skratka ima vse lastnosti hudiča. Neredko kdaj takšnemu človeku rečemo, da nima srca. Takšen človek z viška premaguje vse čustvene težave in daje vedeti, da je trden kakor hrast, svoje ljubeče brate pa ima za mevže.
Takšen človek ima v sebi potlačena čustva, zato lahko z umom dela kar hoče, ne da bi mu nasprotovalo srce.V resnici ima pa največjo krvavečo rano od vseh, ki jih še tako silno ponižuje. In ko pride tudi njegova nedvomna ura spoznanja, je pa bolj nebogljen kakor pravkar rojeni dojenček. Ponavadi si popolnoma uniči življenje tostran in onstran.
Ravno tako je z potlačenimi čustvi iz otroštva. Zardi potlačenih čustev ne moremo drugače vplivati na misli, kakor z umom, ki ni vezan na čustva. Tukaj je srce mrtvo, ker je iz njega izgnana ljubezen, kjer pa ni ljubezni pa ne moremo izražati čustva v mislih in potem v dejanjih.
Zopet smo pri ljubezni, ki je najpomembnejša in njen tempelj je srce v človeku. V Svetem pismu je lepa prispodoba, kako Jezus očisti tempelj gnoja, živali, trgovcev, menjalcev denarja in mešetarjev z golobi. S tem očiščenjem templja pa zopet naredi prostor najčistejšemu, kar ljubezen nedvomno je.
Enako kot je Jezus očistil tempelj v Jeruzalemu, mora človek očistiti svoje srce, da bo naredil prostor in naselil najčistejše v svoj tempelj, to je ljubezen, kajti človeško srce je tempelj ljubezni in ne posvetne nesnage. Kako bi lahko nekaj najčistejšega prebivalo skupaj z gnusno nesnago na smetišču? To je lahko razumljivo vsakomur.
Ko naposled človek zmore odpustiti vse stare zamere, pregnati sovraštvo, pohlep, nevoščljivost, napuh samovšečnost in velike materialne koristi, takrat se bodo njegova potlačena čustva dvignila in objela jih bo ljubezen v samem središču človekovega srca. Takrat bo tudi začutil oplojeno misel v srcu in v posredovanju misli umu bo srce nedvomni gospodar misli, vse do tlej, dokler ne bo um misel najprej ubesedil in potem še udejanil v tem materialnem svetu.
Vse težave iz otroštva in potem naprej spremljajoče težave v odraščajoči in zreli dobi, lahko rešimo le z ljubeznijo, kot sem opisal. Seveda je pa potrebno najprej ljubezen spoznati, in dokler ne bomo očistili svojega templja in dali možnost ljubezni, da se naseli v njega, tako dolgo tudi ne moremo spoznati ljubezni.
Mnogi zmotno ljubezen razumejo v materialnem smislu, telesnem smislu, ampak to ni prava ljubezen, ljubezen je duhovne narave in jo lahko čutimo in dojemamo le duhovno z čustvi v srcu. Ljubezen je v namenu dejanja in ne v narejenem delu ali darilu dotičnemu. Opravljeno delo ali darilo bližnjemu je brez vrednosti, če v njem ni resnična ljubezen, ki jo bližnji začuti, le ljubezen v dejanju ali darilu ima neprecenljivo vrednost.
Kot sem že rekel; prikrivanje naših slabosti (težav) sebi in drugim, pa nam preprečuje stik z ljubeznijo in tlači nam čustva v srcu, zato tudi ne moremo več spoznati porojene misli v srcu, ampak zaznamo samo sebično misel v možganih, kjer se zelo gospodovalno razkazuje naš um. In, da bo ostal gospodar, bo storil vse, da bo potlačena čustva še bolj potlačil, s tem pa še dalj odrinil pravo ljubezen. Um si bo tudi naredil svojo navidezno ljubezen s katero zna mojstrsko zavajati samega sebe. Ta ljubezen pa temelji na ljubezni do sveta, ljubezni do vseh telesnih užitkov, s tem pa posveča vso ljubezen le samemu sebi, njegovi bližnji bratje so pa za njega navadni prašni črvički, ki jih izkoristi dokler mu lahko koristijo, potem jih pa zavrže in mu ni več mar za njih.
Ampak nikoli ni prepozno, če se hočemo spremeniti, le odprimo vrata pravi ljubezni in zagospodarimo z srcem nad umom.
No pa lep pozdrav.