murileon wrote on 10.12.2008 at 11:51:29:

Še ene sanje v potrditev gornjih navedb, sanjane že nasalednjo noč po tistih mojih dvojnih družinskih sanjah:

S tedaj še partnerko sva brez avta, zato se odravljajava z vlakom k mojim domačim, da tam z njeno podporo (oz. na njeno zahtevo, da se postavim zase) razrešim en težak nesporazum, ki me močno obremenjuje.  Vlak pripelje na postajo prepozno, avtobus proti mojem domačem kraju ravno odpelje. V nemogočem položaju skočiva na v bližini stoječo trolo z upanjem, da bi avtobus mogoče dohitela na naslednji postaji. Trola je prazna, zdolgočaseni šofer pa se očitno nad najinim namenom tako navduši, da jo udari kar mimo vseh postaj direktno na hitro cesto. Nad nejgovim navdušenjem, da naju zapelje neposredno  v domači kraj kar s trolo,  se tudi sam tako navdušim, da splezam kar med vožnjo na vetrobransko steklo z zunanje strani, se držim za brisalce in uživam na vetru (kot prizor iz titamika). Ko se ozrem nazaj v bojazni, da motim razgled šoferju njega sploh ni za volanom. Avtobus drvi kar naprej po cesti, zato se hitro usedem za volan, vendar ne šoferja ne partnerice ni videt na troli. Zunaj se znoči, zato  lahko  kot optični odsev  na zunanji  strani vetrobranskega stekla opazim šoferja (kot da bi resnično sedel nekje v sicer praznem avtobusu), kjer se mi prizansljivo smeji in bodri, naj kar tako nadaljujem. Ker ne verjamem v njegovo dobronamernost (kot tudi  v njegov dejasnksi  obstoj, saj naj bi bil lociran dejasnko samo pred avtobusm, ker ga avtobusu ni bilo, da bi lahko odseval v steklu) se za njim v vetrobranskem steklu pojavi še prizanseljiv  odsev  partnerke, ki mi z eno rok daje  znak, da je vse o.k., z drugo pa bodri, naj kar nadaljujem z vožnjo. Dobim občutek, da se avtobus odlepi iz ceste in da nadaljujeje vožnjo kar po zraku, da vse skupaj postaja kot odsev, v katrem je vse varno in v katerem ni fizičnih ovir in v katerem se mi zvali z ramen  tudi breme  cilja/namena tega potovanja v domači kraj...          

titud wrote on 10.12.2008 at 15:26:48:

Iiiiihaaaaa

Quote:


Antidepresivi pri meni prav dobro zaležejo. Težave v adolescenci so bile predolge in so pustile kronične težave. Ko pa se pojavi padec imunske odpornosti zaradi kakih drugih problemov, antidepresivi ne pomagajo, ker je vzrok dotolčenosti nekje drugje. Je pa potrtost čas, ko se človek obrne k sebi in malo razmišlja o sebi, zato to ni nič slabega. Dotolčenost pa je po navadi posledica inferiornosti, ker moram pogosto delovati vsaj na 90%, da stvari tečejo. Pred dvema letoma je prišlo pri meni do večih večjih sprememb. Človek pa rabi vsaj dve leti, da se za silo navadi na večjo spremembo. Takšne so moje izkušnje. Več večjih sprememb pač naredi svoje (separacija, menjava službe, selitev, otrok, sobivanje z najstnikom, ki mu nisi foter, navajanje na skupno življenje s partnerko,  nezadovoljstvo s kvaliteto življenja v bloku....overdose). Brez pomoči neke terapije, kot je bila v mojem primeru psihoanaliza sanj po Jungovski metodi, obstaja še kup drugih, mi to ne bi zneslo. Potrebne so bile notranje spremembe, ki jih človek doseže z uvidi. Do tega prihaja tudi brez terapij, je pa to odvisno od sposobnosti posameznika. Terapija spremembe pri človeku pospeši. Življenje je nenehno spreminjanje in prilagajanje, zato je življenje brez razmišljanja o sebi in okolici, revno in nekvalitetno. Sanje so zame čudivit pripomoček narave, ki mi pomaga pri soočanju s spremembami. Valjda, pa vsak rabi kdaj mir ali daljše obdobje miru, da si napolni baterije in zadiha. Predolgi mir pa je že stagnacija, takrat te pa verjetno tudi sanje, realni življenski problemi, telesni simptomi začnejo opozarjati, da tako več ne bo šlo naprej.
Zakaj te muči nespečnost? Čemu? Mogoče te telo na nekaj opozarja ?

murileon wrote on 11.12.2008 at 11:57:58:



Čakjoči zdolgočaseni šofer trole se mi pokriva z nedavno izkušnjo navdušenja moje malomeščanske žlahte (podobna realna izkušnja kot tvoja sanjska  z neko tvojo žlahto)  nad nama, izobčencema, s katerimi niso imeli stika desetletja. Na neke vrste prostovoljno izobčenje sva pristala, da zaradi svojega življenskega stila ne bi ogrožola malomeščanskih odnosov širše žlahte z mojim očetom in njegovo ženo, mojo sestro in njeno družino (da jih ne bi bila prisiljena postavlajt v vlogo, iz katre bi se morali opredeljevat za naju in s tem proti njim, saj sva  midva zmogla  brez njih, oni pa so živeli v istem vrednostnem sitemu  in naj bi bili vsaj po najinem menju soodvisni). No, kot se je izkazalo nedavno, je ta žlahta z mojo izvorno družino imela zelo formalne stike ali pa sploh nobenih, tako da sva midva s svojo nedavno prisotnostjo  v njihove odnose šele vnesla neko živost/pristnost. Paradoks je v tem, da sva jih očarala  in potegnila za sabo popolnoma nenamerno  s pristnostjo (ki je za naju samoumevna in ki se nama je kot taka  izkazala šele v nepristnem žlahtovskem okolju) ravno v obdobju,  ko je nama je z leti začelo res dol viset kakršenkoli najin vpliv na žlahtovsek odnose (sanje so se dogajale v 'retro' času, ko sva se mukoma odpravljala k fotru tako v psihičnem kot tudi v fizično prometnem smislu, le v epilogu je slutit aktualno izkušnjo olajšanja)...


Glede komentarjev na pretirano navdušenje (Iiiiihaaaaa Grin). Dejasnko gre za nadvušenje nad odrešujočo izgubo vsakega smisla konkretnega potovanja, ki se iz resne/težke naloge razblini v brezciljno  igro  odsevov (kot v hessejevem magičnem gledališču)...

titud wrote on 11.12.2008 at 14:49:51:


V duhovnem razvoju si ti verjetno kako stoletje pred tvojo malomeščansko žlahtno . Smo pa vsi krvavi pod kožo. Glede na njihov duhovni razvoj stanje malomeščanstva oni verjetno rabijo, da lahko osmislijo svoje življenje, da imajo motor, avtobus, s katerim se lahko vozijo. Za prekinitev odnosov je bila verjetno vsaj malo kriva tudi vajina nadutost, ki jo je povzročila njihova agresivna nazadnjaškost. Je pa vprašanje, če oni vaju dva res pristno doživljajo. Trenutno je moderno vse kar je bio, eko, pristno, avtentično, izvorno, od naših prednikov, neokrnjeno, od civilizacije nedotaknjeno. Domnevam, da je štacuna tvoje partnerke polna izdelkov, ki se prodajajo ravno zaradi takšnih vrednot, ki so sedaj postale alternativa, ki pa je žal ali pa na srečo preveč inferiorna, da bi lahko resno konkurirala sedanji civilizaciji. Motor avtobusa trenutne mode je enak motorju avtobusa takratnih prepričanj, samo prtljaga se je zamenjala. Ti pa znaš razmišljati, zato si tako skeptičen glede sinovih raybank v sanjah in pištole tvojega "zeta". Po moje je ravno to, da znaš razmišljati tisto, kar ločuje tebe od malomeščanov in je znak avtentične duhovnosti. Ne pa takšne ali drugačne vrednote, ki so trenutno gonilo in smisel tistih, ki se ne znajo nižje potopiti v naše miselne svetove. Ni pa to opravičilo, da človek sam prekinja odnose, ker ima do nekoga predsodek, da je malomeščan. Razen, če so odnosi totalno butasti in nevzdržni in človeka ogrožajo. Pa tudi družinske vezi in korenine ni zdravo sekati, človek se hitro počuti krivega in dobi slabo vest, ker mu nekaj manjka, pa tudi neke dolgove do staršev skoraj vedno ima, razen, seveda, če ni nekih ekstremnih situacij.

Ene moje današnje sanje.

Sem v stanovanju pokojne babice. V njeni sobi so trije fantje, skoraj še otroci, za katere mi ni jasno, kaj tam počnejo. Poskušajo z mano govoriti v zelo slabi angleščini in nato nemščini, po naglasu ugotovim, da so slovanskega izvora. Odločim se, da je najboljše, da se pogovarjamo vsak v svojem jeziku, da bomo tako še največ razumeli. Zdi se, kot da potujejo in malce raziskujejo svet. Zdi se, da nimajo slabih namenov, čeprav nočejo izdati svojega izvora, predvidevam, da so Poljaki. Do njih sem gostoljubna, tako kot je bila moja babica gostoljubna do tujcev.

Nato sem v babičini kuhinji, kjer je na mizi veliko zmečkanih in razmetanih papirjev. Najprej mislim, da so smeti in jih nameravam vreči stran, nato opazim, da so vmes stare fotografije in teksti. Z zanimanjem začnem pregledovati material.

Nato se v isti kuhinji pojavita moja teta in sestrična (tetina hčerka), ki poskušata vso pozornost preusmeriti nase. Igrata pomembni poslovni ženski, rečeta, da trgujeta z Varšavo in pričakujeta od mene, da bom kupila njuno blago. Pogledam blago - vidim, da je popolnoma nekvalitetno in neuporabno, vmes so prosojni nedrčki in prosojne majčke iz nekega brezveznega umetnega materiala. Rečem, da nimam kaj početi s tem. Vem, da sta navadni akviziterki in da me poskušata samo prinesti okrog. Tudi njuno obnašanje in izgled sta izumetničena. Malo pa me daje občutek krivde, ker babica pričakuje, da bom prijazna z njima, počutim se nekoliko slabo, ker ju ne maram in ker ne sprejemam njune igre.

V naslednji sceni je še nekaj ljudi z mano in ogledujemo si okolico neke hiše, morda sosednje, ne vem. Okolica je izjemno lepo urejena, podobna urejenim angleškim vrtovom, ampak v bistvu si ogledujemo, kakšen prostor so ponudili kužku, ki ga imajo. In skupaj ugotavljamo oz. je tudi videti, da je kužek utesnjen. Vrt je zelo lep, ampak premalo prostoren za kužka. Ne zdi se mi primeren, sama bi naredila večji vrt.

V zadnji sceni sem v neki izobraževalni ustanovi, na mizi imam na kup nametane fascikle s tujimi imeni, ker nisem imela časa poiskati svoje. Predavateljica želi, da pogledamo material v svojih fasciklih. Zdaj se odločim in grem v arhiv, ki je za predavalnico, in najdem fascikel s svojim imenom, vem pa, da jih je še nekaj mojih. Predavateljica se mi pridruži v iskanju in skupaj gledava prvi fascikel.

titud wrote on 12.12.2008 at 10:43:36:

Jasno, olajšanje se pojavi, ko agiraš, ko stopiš v akcijo. In to ne glede na zamude in vse ne vedno naklonjene okoliščine. Pri tem je meni bolj kot zamude in blage spodbude odsevov, podob drugih, ostalo v spominu navdušenje tvoje daljne žlahte (še od prej), ki se je grozno razveselila in te s tem tudi presenetila, ko si naredil prvi korak.

Zgleda, da je zastavek zate hudo velik, da se tako pripravljaš in obotavljaš.

Gledam tudi pri sebi, v svoji komunikaciji, ko sem neobremenjen, se dosti lažje sprostim, pohecam, grem korak naprej, kot pa v primeru, da mi oseba na drugi strani veliko pomeni. V tem primeru tehtam, premišljujem, se odločam ali bi ali ne bi in tako na koncu celo marsikatero priložnost izpustim in zamudim. Se mi pa dogaja, da sem se nekje stisnil k tistemu robu, v katerem je bi ali ne bi čedalje bolj percipirano kot bi-ti ali ne bi-ti.