Devi wrote on 15.10.2008 at 19:41:15:


Zgodba o avtentičnosti in maskah je zame trenutno zelo aktualna, ampak v drugi smeri, kot jo predstavljaš ti. V adolescenci sem gojil hud odpor in upor proti maskam in igranju. Kar je bilo normalno, živel sem namreč v okolju, ki je bilo v duhovnem smislu šibko in je potrebovalo maske in izgovore za svoj ne preveč pameten način življenja, ki je bil v zaostanku z razvojem širše družbe. Hkrati pa širša družba zelo rada goji svoje maske, svoja pravila, svojo moralo, kjer je še več rigidnosti. Ker je to pri meni onemogočalo zdrav razvoj v smeri zdrave pameti in modrosti, se je v meni pojavil silovit odpor. Kasneje sem se do neke mere prilagodil, da sem sploh lahko živel, tu sem pač tudi sam delal veliko napako. V odnosu z mojo partnerko pa se je problem avtentičnost-maska pokazal tudi v drugi luči. Skozi delo na sebi sem namreč ugotovil, da ima maska tudi svoje pozitivne funkcije, brez katerih človek zelo težko živi. Celo ugotovil sem, da imam tudi sam kar dobro izdelano masko . Kaj je pozitivna funkcija maske? Maska je potrebna za obrambo pred negativnimi vplivi okolja, ki jim človek še ni dorasel. Potrebna je nasplošno za funkcioniranje v družbi. Človek z neznancem, znancem ali profesionalnim kolegom ne more biti do kraja avtentičen. Po moje si vsak predstavlja, kako bi družba funkcionirala, če bi človek svoje strahove, strasti, prdenje, riganje, sranje, fantazije,....kazal pred vsakim človekom. Poleg tega so dobro izdelane maske pri človeku lahko simpatične, všečne in nasplošno pozitivne in bi jih pretirana avtentičnost pokvarila. Težko je najti pravo razmerje med masko in avtentičnostjo. Zato se pa ljudje celo življenje učimo in kdaj pa kdaj uspemo kaj zajeti iz izvira modrosti.
Bi bil zelo vesel, če bi na to temo še kdo drug kaj svojega rekel. To je tema, ki jo jaz še vedno močno obdelujem.
Predvsem ne vem, kako povezati čustvo groze z zunanjostjo. Dostikrat se mi namreč sanja, da mi izpadajo zobje, ali pa gledam svoje zobe v zelo slabem stanju in tega me je po navadi groza. Slutim pa, da imajo takšne sanje neko povezavo z masko. Zakaj bi drugače sanje uporabile simbol zob, ki so za človekov zunanji videz zelo pomembni? Tovrstne sanje so se mi začele ravno v obdobju adolescence, ko sem padel v depresijo zaradi odporov do okolja v katerem sem živel in zaradi nerealnega nezadovoljstva s svojim življenjem. Glede na sanje o očetu mesarju, bi lahko rekel, da je proces zavračanja realnosti počasi v zaključni fazi in se v meni pojavlja zdravo jedro avtentičnosti, ki življenje sprejema.
Ravno danes pa se mi je sanjalo, da gledam svoje zobe in jih vidim v podobi kot je bila na sliki v enem mejlu z grotesktnimi podobami. Zobje so bili deloma nagniti in čudil sem se, kako so lahko drugače lepi, ko se pa potegnejo dlesni dol, pa so tako grotesktni in v tako slabem stanju. Zobje so bili podobni zobem ene sodelavke, za katero sem ravno včeraj opazil, da veliko da na olikanost.

Po moje gre za problem poistovetenja z masko, natančenje povedano poistovetenja z igranjem družbene vloge.

Problem s positovetnjem se pojavi. če se ob tem igranju izgubi avtentičnost (se igra jaza ne napaja iz izovora/sebstva, ampak se jaz odtuji od tega izvora), kar je lahko patološko  tako za posameznika kot za družbo, če take odtujitve ne sankcionira ali jo celo podpira. Avtentičnost igranja družbene vloge pa po moje  ni nujno tudi družbeno inovativna, celo nasprotno, večkkrat se izkaže kot družbeno zgrešena, vendar je avtentičnost kljub temu edini predpogoj    inovativnosti, zato vsaka zdrava družba avtentičnost spodbuja ali pa jo vsaj tolerira.
Kot  avtentično razumem  tisto  kolektivno nezavedno, ki se je skozi človeško zgodovino izkazalo za  preverjeno uspešno in ki nam je kot skupnosti omogočilo preživetje in razvoj, zato je za kolektivno preživetje in razvoj nujno, da do njega ohranja vsak posameznik oseben dostop.  V osebnem razvoju so taki   dostopi posebno nujni v t.i. prehodih (v odraslost, starost, smrt...), hkarti pa tudi rizični, saj se lahko zgodi preplavljavnje osebnega jaza s sebstvom. No, človeška kultura je skozi zgodovino za varnost takih  prehodov na srečo oblikovala posebne obrede (iniciacije), ki omogočajo tako globinski 'potop' kot 'vrnitev', ki je uspešen le, če se junak, oplojen s kolketivno nezavedno izkušnjo, sposoben prevzet lastno odgovornost za igranje nove družbene vloge. Ni skratka namen iniciacije podreditev, ampak oploditev nezavedne kolektivne izkušnje z osebno, ki genereacijsko gledano skoraj vedno prinaša neke vrste družbeno/kulturno inovacijo in s tem razkrinkajnje neavtentičnosti (okostenelost) prejšnjih mask...

Quote:


Pojmi so zato, daslužijo orientaciji, ne nekim sodbam in moraliziranju.

murileon wrote on 16.10.2008 at 19:53:19:

Točno to je vzrok tem nejasnim občutkom, da je nekaj narobe. Preprosto ne opisujejo zadosti dobro mojega doživljanja sebe in sveta.

murileon wrote on 16.10.2008 at 20:12:16:



Tudi jaz sem dobila pri titudovem tekstu občutek, da nima veliko povezave z današnjo družbeno realnostjo. Ne dojemam pa čisto dobro te preokupacije s požrešnostjo.

Quote:

Če bi bile stvari jasne in preproste, bi morda stal na kakšnem cestnem vogalu in pridigal Resnico in grozil mimoidočim s pogubo če je ne bi razumeli. Če ne na cestnem vogalu, pa v veliki konferenčni dvorani (isto s. drugo p.)

Včasih me naprimer zmotijo lamentacije kakšnega župnika o ljubezni. Se strinjam, da je Jezus napravil marsikatero veliko gesto, vem, da je tudi kakšna velika gesta, žrtvovanje in še kaj lahko potrebno za ohranit ljubezenski odnos, ampak vseeno ga, če je le mogoče, ne nameravam ravno primerjati in oblikovati po trpljenju na mučilnem orodju.

Razmišljanje o naravi motivov ljudi okrog mene je še kako potrebno, velik kos naših možganov se uporablja prav v namen, da ugotovimo, ali nam je nekdo res naklonjen, ali nas namerava "vreči na finto".  In potem lahko govorimo o pretvarjanju in avtentičnosti. Jasno mi je tudi, da je potrebno v kompleksni socialni strukturi igrati določeno vlogo.

Mislim pa, da se nekdo, ki mu določena vloga ustreza, z njo čez čas poistoveti. Če hočeš: v svoji vlogi deluje avtentično. Četudi je bil morda na začetku pri tem nespreten, neroden in kaj vem kaj še.
Vloga pa mu lahko tudi ne ustreza, če je prisiljen nastopati v njej, to meni pomeni, da je nezadovoljen z odnosi, svojim položajem ali čem podobnim, v tej specifični vlogi.

V službi ravno te dni težim sodelavcem, da v njihovih modelih nočem na nobenem mestu videti kakšnih škatel, na katerih vsebina bi bila: razno, drugo, bla bla, itd., etc. in podobno. Če nečesa ne vemo, tega ne rišemo. Tako kot te modele pa tudi jezikovne kategorije sodim po tem, kako dobro mi opisujejo moj svet. Murileonova razglabljanja o avtentičnosti pa so zame precej tuj svet. Morda zaradi različnih izkušenj, morda pa tudi zato, ker preveč visijo v zraku.

Quote:

zadnjič sem se usedel za računalnik z že namontiranim merilnikom srčnega utripa odgovorit nekomu na temle forumu, preden sem se spravil ven lajhat. in mi je zadeva začela na vse pretege piskat, ker mi je utrip padel pod spodnjo mejo, nastavljeno tako, da mi sicer nikdar ne piska, tudi če sedim in gledam v zrak ne. Skratka, zgleda, da je tole boljša meditacija, kot pa opazovanje, kako raste trava  

Quote:

S tem se nisem ukvarjal. Kar me je zmotilo je tlačenje vsake mogočega, od najmanjše prijaznosti, do naklonjenosti do zaljubljenosti do ne vem česa vsega še pod pojem ljubezen, pri čemer je mogoče izpostavit prav posebej katoliško cerkev. Zaradi tega ta pojem ne more več, kot pravi murileon, služiti orientaciji, ampak prej zamegljevanju.

Sam sem skušal tvojo "abstraktno" avtentičnost videt kot metonimično razširitev nepotvorjenosti, nepretvarjanja v posameznih situacijah na celotno osebnost, delovanje. Pri tem razumem potrebo, da nekoga, ki se pogosto pretvarja in hinavi označimo, da je "fake",  kdo drug, ki ne, pa je avtentičen, ne razumem pa zgleda, kako je lahko avtentično recimo kolektivno nezavedno, ne pa tudi kolektivno zavedno. Sori, sem pač butast.