|
Miska
|
V razmišljanje, kdor si tega pač želi… tule je 12 korakov do odpuščanja, kot jih opisuje Jean Monborquette, 66-letni duhovnik in psiholog, profesor na pastoralnem inštitutu Univerze Saint-Paul v Ottawi, Kanada. Kot teolog, filozof, vzgojitelj, psiholog ter klinični psiholog po izobrazbi veliko predava in vodi skupine za odpuščanje. Jean Monborquette razločuje dvanajst korakov v psihičnem in duhovnem procesu odpuščanja, ki je božji dar in človeško dejanje obenem. Ti, kot pravi, niso čudežen recept, ampak napotki za notranje romanje. Lahko nam pomagajo preseči zamero, ozdraviti rano, moliti in ljubiti tistega, ki nas je prizadel:
1. Odločim se, da se ne bom maščeval. Neham z dejanji, ki žalijo.
Želja po maščevanju poživlja rano in ji preprečuje, da bi se zacelila. Odpuščanje ni mogoče, dokler nadaljujem z dejanji, ki žalijo.
2. Priznam, da sem ranjen in notranje osiromašen.
Ne morem odpustiti, če še naprej zanikam, da sem bil prizadet ali užaljen in notranje razgaljen. Žalitev vzbudi čustvo ponižanja in sramu. Eden izmed prvih korakov je ta, da podoživim dogodek, ko me je nekdo ranil, ter da sprejmem to rano in osramočenost. S tem je podobno kot s trnkom: ne morem ga odstraniti tako, da ga iztrgam, ampak ga moram potisniti še bolj v meso, da potem lahko izvlečem ost.
3. Z nekom se pogovorim o svoji rani.
Prizadetost zapira vase. To, da jo z nekom delim, mi pomaga podoživeti dogodek bolj mirno, a le, če me drugi zna poslušati, ne da bi sodil, moraliziral, dajal kup nasvetov in celo, ne da bi poskušal ublažiti bolečino. Njegovo brezpogojno sprejemanje bo prizadeti osebi pomagalo, da se bo sprejela z večjo prizanesljivostjo.
4. Opredelim, kaj sem »izgubil«, nato lahko »žalujem« za tem.
Ko me nekdo prizadene, moram žalovati za tem, kar sem od te osebe pričakoval. S tem, da to pustim, je povezano čustvo žalosti. Natančno moram pregledati, kako je žalitev negativno vplivala name, na odnos do sebe, uspeh, lepoto, zdravje, družbeno podobo, občudovanje ljubljenega bitja, poštenost,… Zavedati se moram, da ni prizadeto vse bitje, ampak le del mene. Včasih me bolj rani razlaga neprijetnega dogodka kot dogodek sam.
5. Sprejmem svojo jezo in željo po maščevanju.
Zaradi pomanjkljivega razumevanja ljubezni se mi pogosto zdi, da moram potlačiti vsakršno agresivnost. Toda potlačeno čustvo se bo prej ali slej pojavilo kot takšna ali drugačna napaka: neupravičena kritika, cinizem, sovražnost, obtoževanje, kuhanje jeze,… Čustvo ni negativno samo na sebi. Če ne priznam svoje jeze in želje po maščevanju, češ da hočem odpustiti, pomeni, da lažem sebi in spreminjam odpuščanje v hinavščino. Najti moram takšen izraz ali izhod, ki bo razbremenil mojo čustveno napetost.
6. Odpustim sebi.
To je eden izmed odločilnih korakov pri odpuščanju. Ne morem namreč odpustiti drugemu, dokler nisem odpustil sebi. Ločimo tri vire nespoštovanja sebe: razočaranje, da nisem bil takšen, kot bi moral biti po idealu, ki sem si ga izdelal; besedna ali nebesedna negativna sporočila staršev in ljubljenih, spoštovanih ljudi: ko jih je več, to lahko vodi v manjvrednostni kompleks; pa tudi napadi »osebne sence«; to sestavljajo vsi vidiki osebnosti, ki sem jih potlačil, ker so se mi zdele nesprejemljive za družbeno okolje.
7. Začnem razumeti tistega, ki me je ranil.
Odpustiti je treba z odprtimi očmi: razumeti ne pomeni nekoga opravičevati ali mu odvzeti krivdo, ampak gledati nanj bistrovidno, tako, da lahko razumem vse razsežnosti te osebe in razloge za napako. Odpuščanje potem ne bo kot nepremišljeno ali slepo dejanje, saj bomo našli razloge. Boljše razumevanje stanja pred tem in odvisnosti neke osebe nam pomaga odpustiti. Ta korak vsebuje odločitev, da neham drugemu očitati ali ga soditi. Ko obsodim tistega, ki me je prizadel, navsezadnje obsodim samega sebe. Velik del tega, kar v drugem odklanjam, je pogosto del mene, ki ga nočem prepoznati v sebi.
8. Odkrijem smisel rane za svoje življenje.
Kakšni so možno pozitivni učinki, ki jih je rana povzročila v življenju? Ni napake, neuspeha ali rane, ki ne bi skrivala prvin rasti. Nasprotnik me je morda opozoril na šibke točke mojega (samovšečnega, samovoljnega ali koristoljubnega) jaza. »Pomembno je upoštevati najvišji človekov potencial, ta, ki zmore preoblikovati osebno tragedijo v zmago, trpljenje v človeško uresničenje« (Viktor Frankl).
9. Imam se vrednega odpuščanja.
Doživeti moram, da mi je drugi odpustil, da bom tudi sam lahko odpustil drugemu. Kdor ni zmožen pustiti ljubiti ali pa se ne zaveda, da je ljubljen, ne more dajati ljubezni. Prikličem si v spomin, kako sem sam doživel, da mi je kdo odpustil, oziroma kako sem doživel Božje odpuščanje. Ni stvar volje, čutiti se ljubljen vse do odpuščanja. To je milost, podobna spreobrnjenju.
10. Neham si prizadevati, da bom odpustil za vsako ceno.
Odločim se, da ne bom edini tvorec odpuščanja, odpovem se osebni moči, ki bi mi jo odpuščanje lahko dalo. Osvobodim se tudi subtilnega napuha in nagona po obvladovanju. Odločim se za sodelovanje z Božjim delom, to pa je mogoče le po molitvi.
11. Odprem se milosti odpuščanja.
Vedno je pobudnik odpuščanja Bog; odpuščanje ni dejanje volje, ki bi bilo odvisno zgolj od nas, ampak je predvsem sad spreobrnjenja srca. To pa, četudi je v nekaterih primerih nenadno in spontano, se ponavadi rodi, zori in se razvija v krajšem ali daljšem časovnem obdobju. Za to milost je včasih potrebno tudi dalj časa moliti. Med molitvijo se zdravijo čustvene rane, ki so nastale v človeku, kateremu je bila storjena krivica. Z molitvijo ozdravlja tudi spomin na dogodek ali osebo, ki je človeku storila krivico in ga ranila. Molitev za milost odpuščanja je dejanje in izraz človekove volje, da se resnično želi spreobrniti. To pomeni, da se je odločil, da se nikakor ne bo maščeval.
12. Odločim se, da bom napravil konec odnosu ali pa ga bom obnovil.
Običajno in zaželeno nadaljevanje odpuščanja je sprava. Toda ta včasih ni možna, pa tudi zaželena ne. Tisti, ki nas je prizadel, mora priznati svoj del odgovornosti pri krivdi. Spremembe v njegovem ravnanju so najboljše poroštvo za uspeh sprave. Prizadeti mora skušati odkriti resnico o sebi in žalostno izkustvo izkoristiti tudi za to, da premisli o nekaterih svojih držah.
|
Home
Pages: 
