Miska wrote on 02.11.2004 at 10:05:30:



Te točke ne razumem. Kaj naj odpustim sebi, če me je napr. nekdo posilil???

japka wrote on 02.11.2004 at 11:04:22:


No, tukaj jaz namenoma izbiram posilstvo, ker se mi zdi, da je najtežje minimalizirati ga, ker je težko pogledati proč in se pretvarjati, da je storilec ena uboga ovčica, ki se ji je v življenju tako hudo godilo, da mora zdaj posiljevati.


Quote:


To sem hotela slišati, ja.  In veš kaj je pri vsem tem najbolj zanimivo?  To, da bi se meni zelo hitro tovrstni občutki krivde vsiljevali, če bi živela v okolju, ki bi mi ves čas pralo možgane s karmo oz. s tem, da sem za vse, kar se mi zgodi sama odgovorna (zaradi grehov preteklosti).  Ali pa če bi me kdo ves čas prepariral, da so storilci "pač samo ljudje", ki jih je treba sprejeti in odpustiti jim.

Ja, v takem primeru bi si hitro tovrstne občutke krivde naložila. Nekaj v smislu - ah, saj sem vedela, da me lahko bilo kdo posili, ko pa smo vendar vsi kakšne travme dajali skozi.  Zakaj sem potem sploh stopila na ulico?  

japka wrote on 02.11.2004 at 11:04:22:



to čemur ti praviš krivda v tem primeru ni "objektivna krivda", ampak subjektivni občutek krivde, ki je bil nekomu vcepljen z napačno vzgojo. Kot na primer, da je treba vse slabo sprejeti, ker je pač tako namenjeno.

Slika take žrtve je popačena in svojim dejanjem pripisuje pomen, ki ga dejansko na končno polsedico niso imela.

Tukaj je poterbno žrtvi zgolj pomagati, da sprevidi, da s svojim ravnanjem ni doprinesla h končnemu rezultat baš nič.

Odpuščanje je zame nekaj drugega. Glede na to, da nismo popolni od časa do časa tudi hote ali nehote prizadanemo nekoga. Priznati svoj polom v takih situacijah in prositi prizadeto osebo za odpuščanje je ODPUŠČANJE in ne obratno.

Posilstvo je še posebej delikatno tudi zaradi ostankov patriarhalne mislenosti, da je ženska z jezikanjem (ne zadosti dobrim kuhanjem, zaradi nesreče s sekiro....) prispevala svoj delež, da jo je zvečer mož/oče posilil.

Problem ni samo v miselnosti nekaterih moških, ampak tudi nekaterih žensk(običajno tistih, ki so bile same žrtve), da je to pravilno.

japka wrote on 02.11.2004 at 11:41:25:


a ni zanimivo, da se ob kakšnem prometnem prekršku manjše vrednosti noben pristaš karme ne spomni na svojo zlo usodo - karmo ... ampak zmeraj pizdi na skorumpirane policaje      

japka wrote on 02.11.2004 at 11:53:17:


Saj ni, samo argument karme se uporablja samo pri deviancah. Ko se zgodi kaj pozitivnega ljudje pripišejo zasluge raje sebi kot pa karmi.


Če zakon karme velja ... velaj od posiljevalcev do prekrškarjev... celo to, da je bila očitno tvoja karma, da se tu in zdaj bockaš z mano

sinjeoka wrote on 02.11.2004 at 11:57:02:



Pojav karme je zame nek duhovni koncept, ki skuša razložiti krivičnost, zakaj je toliko slabega na svetu, in da boš kaznovan, če boš sam hudoben, kar pa se dejansko sploh ne udejanja v realnosti. Po domače povedano velja "negirana karma", da večji barabin si, bolje prideš skozi življenje, čeprav morda taki ljudje res niso srečni, ampak morda niti ne toliko manj kot ti, ki živijo še v večji "bedi", sploh pa ne ti, ki so žrtve takšnega ali drugačnega nasilja.

sinjeoka wrote on 02.11.2004 at 11:44:05:



Bravo, bravo, bravo. To sem hotela tudi jaz povedati.
DA je tovrstno odpuščanje čisto nepotrebno, če živimo v dovolj zdravem okolju, ki krivdo za zločin pripisuje zločincu in ne žrtvi.

V teh mutnih karmično sprejemajočih skupnostih pa je zelo verjetno, da si bo žrtev kup nepotrebne navlake v obliki občutkov krivde obesila.

Od-puščanje je koristno predvsem zaradi sebe, da določenih stvari po nepotrebnem ne vlačiš s sabo, ker te samo obremenjujejo.

To pa seveda ne pomeni, da storilca zlih dejanj ni treba primerno odstraniti ali kako drugače onemogočiti. Veliko lažje je namreč odpustiti (in se ga losati, kar je tudi glavni namen odpuščanja) nekomu, ki sedi v zaporu, kot nekomu, ki te s svojimi zlodeli še naprej gnjavi (ali onegavi).

Beseda karma se dobesedno prevaja kot akcija.
V originalnem kontekstu je bilo to verjetno mišljeno kot akcija, ki sproža ali je rezultat drugih akcij. Dejansko se ne more ničesar narediti ali zgoditi in da to hkrati ne bi imelo posedic še kje drugje in sprožilo nove akcije.
Kako si to razlagamo v duhovnem ali moralnem smislu, je sicer že druga zgodba, vsekakor pa drži, da če seješ krompir, ne moreš pričakovati, da bo zrasla koruza.