LittleStar
Ex Member
|
"Ko se človek začne učiti, si ni nikdar na jasnem glede ciljev. Njegov načrt je pomanjkljiv, namen šepav. Upa na nekakšne nagrade, ki jih nikoli od nikoder ne bo, saj o trdotah učenja ne ve ničesar. Počasi se začenja učiti - sprva po drobtinicah, nato po celih brtavsih. In kmalu se mu zaleti. To, česar se nauči, nikdar ni tisto, kar si je zamišljal in predstavljal, da bo, pa se ga poloti strah. Učenje nikdar ni tisto, kar pričakuješ. Vsak korak v učenju, je nova naloga, in strah, ki ga pri tem človek doživlja, neusmiljeno, nepopustljivo narašča. Njegov načrt postane bojišče. In tako torej trči ob prvega izmed svojih naravnih sovražnikov - ob strah! Strašen sovražnik, zahrbten in težko ga je premagati! Skriva se na slehernem ovinku, preži in čaka. In če se ga človek ustraši in pred njim pobegne, je njegovega iskanja konec.
"In kaj se zgodi človeku, če zbeži pred strahom?"
"Nič se mu ne zgodi - le da se nikdar ne bo naučil. Nikoli ne bo vedec. Mogoče bo nasilnež ali pa nebogljen, preplašen človek, v obeh primerih pa poraženec. Prvi sovražnik je zapečatil njegovo koprnenje."
"In kaj lahko stori, da bi premagal strah?"
Odgovor je preprost: ne sme zbežati. Strahu se mora upreti in njemu navkljub stopiti naslednji korak v učenju, in nato naslednje in tako naprej. Strah ga mora vsega prežemati, pa se vendar ne sme ustaviti. To je pravilo! In prej ali slej pride trenutek, ko se njegov prvi sovražnik umakne. Tedaj dobi človek zaupanje vase. Njegov namen se okrepi in učenje ni več nič strašnega. Ko pride ta radostni trenutek, lahko človek brez zadržka poreče, da je premagal prvega naravnega sovražnika."
"Se to zgodi naenkrat ali polagoma?"
"Vse skupaj se dogaja polagoma in po malem, sam strah pa je premagan naenkrat in nanaglo."
(Carlos C.)
Spregovoriti o strahovih, ali ne?
|