japka wrote on 02.11.2004 at 12:38:32:


Nisva se razumela.

Pravim, da v določenem okolju (ki ga jaz poimenujem "zdravo  okolje") sploh ne bo prišlo do tega, da bi žrtev doživljala občutke krivde.  Do tega pa ne bo prišlo, ker ji ni bilo z vzgojo vcepljeno, da je za vse sama odgovorna. In kjer ni občutkov krivde je tudi odpuščanje v tem smislu nepotrebno.

Če pa so, pa hvala bogu, da si odpustiš. Sem takoj za.

Prav imaš, bolj ali manj ne živimo v zdravem svetu. Do neke mere se to da regulirati na način, da si izbiramo v svoje življenje ljudi, ki nam ne vsiljujejo občutkov krivde.

Zdaj pa še nekaj o tem, zakaj toliko tega "karmičnega" in "sprejemajočega" zraven mešam.
Ker če se postavim v pozicijo, da se mi je nekaj hudega zgodilo - torej, da sem žrtev-  
potem se ob teh filozofijah slabo počutim, kajti vsiljujejo mi občutke krivde, češ da sem sama kriva- ker da je to moja karma... Mislim, kaj jaz vem, kaj sem v prejšnjih življenjih delala - in potem se mi to "obesi" okrog vratu kot mlinski kamen - češ saj si si zaslužila.  O zločincu pa toliko da se mu ne ploska, češ da je pomagal uresničit mojo karmo (ok, priznam, da tu zelo karikiram).

I can't help it, ampak jaz se počutim od vse3 te karme in sprejemanja POSILJENO, in kadar sem v vlogi žrtve - še  dodatno ranjeno.  To ziher ni pot k rehabilitaciji- vsaj zame ne. Zame bi bila pot k rehabilitaciji takšna- da se mi (tudi od zunaj) najprej prizna, da je to, kar se mi je zgodilo, nekaj slabega, za kar nisem jaz ne kriva ne odgovorna.

odpuščati sebi

to zame pomeni le to: da si odpustimo, v primeru, ko čutimo krivdo za nekaj

v primeru, če se ne čutimo krivde, si itak nimamo kaj odpuščat

Lilith, ti si navedla primer posilstva (lahko bi to temo poimenovala "veliki P"), glej, priznam nisem sledila točno tej debati na tem topiku, pa če sem iskrena se mi tud ne ljubi brat ...

v tistih časih, ko sem še dost žurala in potovala, sem doživela kar nekaj nasilnih "poiskusov" neke, kako naj se izrazim ... "spolne" nasilnosti s strani moških (itak hvala bogu moji borbeni naravi ni blo nič hujšega) ... in jaz se res nikoli, nikoli nisem počutila krivo, če je en tip tam mene nadlegoval

tko se spominjam scen iz diskotek ... recimo, sem žurala enkrat v K4 in plesala .... in en tip mene za rit ... sem pograbila njegov kozarec, ki ga je s tistm trapastim režanjem držal v roki in mu zlila vsebino tega kozarca direkt v faco ... in on, ne moreš verjet, kakšna predrznost! -- me je začel davit ... in tko, da so ga njegovi kolegi vlekl stran, valda jest obvladala ene par prijemov samoobrambe, tko da sem se zvila iz njegovega prijema ... ampak res, kaj si mislijo taki tipi?

in da bi se jaz počitila za to krivo? in mogla pol neki odpuščat sebi? no way.

sicer pa mislim, da kdaj odpuščat sebi, pač je koristno, še posebno, če nas občutek krivde tišči (ja in lahko je ta občutek povsem neracionalen, za nekoga celo smešen) in to odpuščanje je zelo pomembno. konec koncev za naše zdravje (življensko vitalno moč) ...

naša biografija je naša biologija, ...

še to: kakšni napotki in priporočila pač niso univerzalni za vse življenjske situacije in za vsakega ... men še tok lahko nekdo svetuje, pomaga ... ampak korake moram pa narediti sama, sama spoznat, sama naredit ... to pa seveda na podlagi lastnih izkušenj in ta moja življenjska pot, je moja, posebna, enkratna

in tko pri moji najboljši volji nekdo ne more meni dopovedat, da naj bi se počitila krivo, če se ne ... in po drugi plati, se bom morala sama rešit nekih občutkov krivde, ki bi me eventuelno prizadevali (vsak mora pač sam sebe vprašat)

človek bi rekel, da je vse precej odvisno od "kosmate vesti" posameznika(ce)

Angel, strinjam se s povedanim, dodala bi pa še to: V življenju ni naključij. Vse kar se nam zgodi, se nam zgodi z razlogom. In zame je najpomembneje, da se iz vsake življenjske situacije skušam nekaj naučiti. Težke situacije v življenju nas ojačajo in svet vidimo za izkušnjo bogatejši. Od nas pa je odvisno kako se bomo soočali s situacijo in kako dolgo se bomo vrteli v krogu in sebe in druge krivili za nekaj kar se nam je zgodilo.

Lep pozdrav vsem.

Lilith wrote on 03.11.2004 at 11:51:32:


A za  zmožnost žrtve, da odpusti  storilcu,  zadostuje že  dokaz  krivde oz. obsodba/kazen  za dejanje? Ali je  nujno prizananje krivde oz. prošnja za odpuščanje? Kaj pa če ni ne žrtve ne krivca, če gre samo za navskrižje interesov in kompromis ni možen zaradi občutja, da bi  pouščanjem zanikal lastno čustvovanje in s tem s sebe, ker se identificiraš s tem čustvovanjem?

Lilith wrote on 03.11.2004 at 13:06:00:

Zadnjič sem nekje bral, da je pravičnost simptom realnega. Realno je v lakanovski psihoanalizi (imaginarno, simbolno, realno) vse tisto, česar se ne da prav dosti razlagat in analizirat. Sem se nekaj časa praskal, kako je nekaj lahko simptom nečesa neopisljivega, dokler se nisem spomnil, da so simptomi navadno rezultat kakšne potlačitve ali česa podobnega. Tlačitev realnega, vseh tistih samo mojih impulzov in želja, naj bi privedla do tega, da postanem ogorčen, ko se nekomu dogajajo krivice. Občutki in želje, ki jih ne ne uspem izrazit, naj bi pripeljala do tega, da potrebujem pravičnost, ki je sprejemljiva zunanja potrditev mojih sicer potlačenih vzgibov in interesov in občutkov in skozi katero se lahko ti šele delno izrazijo. (npr. da s svojimi občutki nisem sam )

bp

Lilith wrote on 03.11.2004 at 13:06:00:


Kaj pa če ti veš sam zatrdno in brez dvoma, da je tvoje čustvovanje verodostojno oziroma če si razviješ sposbnost, da se razvežeš od svojih čustev na način, da se s tem ne izneveriš sebi? Pol bi bilo  odpuščanje lahko  hipen proces in tisto priznavanje krivde, kesanje in kazen samo tetaralika, ki se te v bistvu ne tiče in je to v bistvu čist interna zadeva storilca oz. njegove osebne
katarze in družbene higene, ki če  jo izoveš ali pa ne na tvojo osebno čustovanje v bistvu nič ne vpliva.

Jest verjamem v tako sposobnost posameznika, ki je v tem smsilu lahko izredno visoko razvit, samo se mi zdi problem v tem, da je tako vedenje precej egocentrično in nesocialno, ker storilca ne stimulira h katarzi. V bistvu izpade tko, kot da razsvetljenga človeka nobena stvar ne more prizadet, ker z nobeno stvarjo ni mogoče načet njegovga obrabnega  mehanizma odpuščanja, to pa naravnost iritira storlica, da mu ne more neha sprobavat trdnosti tega obrambenga mehanizma. Taka situacija je bla opisana v hessejevi sidarti, ko je razsvetljen starec po igri usode dobil v vzgojo sina, ki je rabu ustvarjalen konflikt s  tastarim in ne vseobsegajočega razumevanja, zato se je starec razpoznal za neprimernega vzogjitelja in se mu je moral v  otrokovo dobro odrečt.              


Quote:


To je spet tista socialna dimezija, ki ni nujno, da jo potrebuje vsak oz. ki jo je po moje možno presežt.