Tomi, zelo pametno bi bilo, da si svojega srčka daš malo očistiti k kakšnemu bioenergetiku
in ja to si si pridobil, to izkušnjo, ki ti je pustila te posledice zaradi karme
in spet ne, to ti ni treba nositi celo življenje, si že naredil svoje.
Pomandri mogoče, odvisno od zakoreninjenosti bolečine.

tomi wrote on 14.04.2003 at 17:21:12:

Bojda se to zgodi takrat, ko je otroštvo zelo težko in kruto, ponavadi se to zgodi žrtvam nasilja, pa tudi zelo senzibilnim in občutljivim otrokom. S hipnozo se sicer da nekatere dele podzavesti in spomina izbrskati na površje, vendar so moje izkušnje tukaj žal bolj slabe – moja podzavest si je izmišljala vse mogoče finte, samo da ji ne bi bilo treba česa »povedati«.


tomi wrote on 14.04.2003 at 17:21:12:

Težko to ubesedim – nekako tako, kot je rekel Magla – treba je pustiti, da se čustva in občutki izrazijo – ne glede na to, kakšni so in ne glede na to, kaj s seboj prinašajo…

Ti bom poskusila razložiti na svojem primeru: jaz recimo nisem izražala žalosti. Nikoli jokala. Razen morda takrat, ko me ni mogel nihče videti. Pa še to zelo redko.

Zdaj bo kmalu minilo leto, odkar mi je umrl oče. Bolečina in tiščanje v prsih sta bili takrat neznosni. Po svoji stari navadi sem se umaknila pred svetom, zaprla v svoje stanovanje, nekaj dni ne jedla, skorajda pozabila piti, odklanjala vsak stik s katerimkoli človekom. Še posebej, če je le-ta vedel za smrt mojega očeta. Ker so tista njihova vprašanja in sožalja in tisti njihovi pogledi v meni samo povečevali bolečino. Vendar solza iz mojega očesa ni pritekla... Moje srce ni zmoglo izraziti žalosti... In kadarkoli sta se bolečina in tiščanje v prsih povečali do te mere, da sem mislila, da tega ne bom več zmogla prenesti, je razum, namesto, da bi dovolil srcu, da zajoče, zelo brihtno zakamufliral celo zadevo in preusmeril tok misli…

In ker učitelj pride, ko je učenec pripravljen, in ker sem bila takrat očitno pripravljena za novo lekcijo (drugače res ne vem, kam bi me to pripeljalo), sem takrat naletela na človeka, ki sem ga do takrat samo bežno poznala in ki mi je rekel: »m., žalovati je dovoljeno. Ne samo dovoljeno, ampak nujno potrebno. In prav je, da ti je hudo. Prav je, da si žalostna in prav bi bilo, da pustiš solzam, da najdejo svojo pot… Poskusi. In tvegaj. Prav nič se ti ne bo zgodilo, če boš zajokala. Nič se ti ne bo zgodilo, če boš pustila svoji bolečini, da pride ven iz tvojega srca. In da se izrazi. Preživela boš, boš videla. Poskusi. Poskusi iti vsakič dlje z bolečino. Samo poslušaj jo, opazuj jo. Ne poskušaj je zaustaviti. Pusti ji, naj pride in naj se razlije. Nič se ti ne bo zgodilo.«

Kolikokrat sem morala to poskusiti, se ne spomnim več. Velikokrat. Vsakič sem poskusila iti dlje. Vsakič sem se potrudila spustiti malce več bolečine iz srca. In vsakič ugotovila, da res preživim. In takrat, ko mi je uspelo spustiti prvo solzo in ko sem ugotovila, da sem kljub temu še živa in da se mi ni zgodilo nič hudega – takrat so se solze usule in začela sem jokati tako močno, kot da bi morala izjokati vse, česar nisem izjokala vse življenje in takrat se mi zdi, sem se šele sesula. Ampak po tistem joku, po tistih solzah, po tistih besedah žalosti, obupa, občutka osamljenosti, zapuščenosti, ker je odšel, mene pa pustil tu, po vseh tistih izrečenih prošnjah in željah, naj se vrne samo za en sam objem, za en sam poljub, za en sam stavek: »rada te imam«, namenjenih očetu, sem se začuda počutila nekako lažja... Bolj svobodna... Bolj mirna… In tista bolečina v prsih in tisto tiščanje v srcu sta na nek način popustili...

Seveda sta se tiščanje in bolečina v prsih še vračali... Se vrneta včasih še danes... In na začetku sem imela vsakič posebej težave s tem, da sem si dopovedovala: »Lahko si žalostna. Lahko jočeš. Prav je, da jočeš.« Na tistem začetku mi je pot tudi prekrižal nov prijatelj, ki mi je v tistih težkih trenutkih pomagal. Ga ni bilo v mojem življenju ne prej in je potem iz mojega življenja tudi odšel... Samo tisti najtežji čas... Včasih razmišljam, da mi ga je na mojo pot poslal moj oče… Ne samo njega – tudi tistega, ki me je naučil jokati… Dolgo časa sem potrebovala, da je izginila tista najhujša bolečina in tisto najhujše tiščanje v srcu... Ampak ugotovila sem, da smem biti žalostna, da sem lahko žalostna in da tudi jočem lahko... Da lahko izrazim in da znam izraziti te svoje občutke… Takrat seveda, ko jih začutim v srcu…

Tako, Tomi. Ne vem, če sem ti s to svojo zgodbo kakorkoli pomagala. Ampak tako nekako sem se jaz naučila izraziti žalost – čustvo, ki sem ga v svojem otroštvu zatrla…

m.

Jaz.

www.gape.org/sandi
jest sicer nism še bil na 'zdravljenju' pri njemu, je blo pa precej mojih 'bližnjih' ... noben ni nič zajamru (da bi blo kolkrkol slabo).
drgač je bil pa on en mojih prvih učiteljev.
in je dobr ... ma vpogled.

Test, ki vam pove katero čakro imate najbolj odprto

http://www.emode.com/tests/chakra/authorize/register.jsp

men pa pravi da mam najbolj odprto 7.  

btw, kaj pomeni če tekom dneva čutiš določeno čakro?
in zakaj zadnje čase čutim 6. čakro na sredini čela, ne pa med obrvmi?

Petra. wrote on 02.07.2003 at 14:04:23:

To se pa dogaja samo tistim, ki imajo čisto vse čakre zaprte

bp