en_bk wrote on 14.10.2004 at 11:59:51:


Ne zamerim, ker si skeptičen,ker si občasno tudi mnenja, da besedičim - ti pa ne zamerit, ker se mi je zdelo, da se želiš dvigniti nad nekoga (v tem primeru mene)
Glede konkretnega nasveta pa: saj si ti objavil članek o svetovanju na pozitivkah....

en_bk wrote on 14.10.2004 at 13:05:17:


Po moje se poti odpuščanja, da jo prehodiš res iskreno in temljito, prvič ne da skrajšat. Pogosto ta prvič traja celo življenje. Ampak če ti jo enkart res upe prehodit, je vsaka naslednja skor zihr krajša in ne vidm razloga, zakaj ne bi bla enkrat lahko tkorekoč hipna.

Angelus wrote on 14.10.2004 at 13:29:46:

Saj...saj to te prosim.

Pokaži kako, opiši. Trdiš da znaš, ponujam ti konkreten primer. Ni dovolj, da napišeš, da kjer je volja je tudi pot in da se da...opiši tvojo inačico odpuščanja v petih minutah. Seveda je moja stvar potem, da jo sprejmem zdravo za gotovo ali pa ti podam svoje dvome o njej, svoje izkušnje o posameznih točkah...kakorkoli.

Če napišeš, da je odpuščanje garantirano dogodek, proces pa slepa ulica, potem bodi konkreten, argumentiraj, saj si dal to pot že neštetokrat skozi, kot pišeš. Ne odpravljaj me s floskulami o neverjetju in da dvomu ni mesto. Kdor ve, zna svoje vedenje tudi izraziti.

To sem včeraj v malo drugačni obliki na tem forumu napisal in sem naletel na ful konkreten val nestrinjanja...To je tudi moja inačica en_bk, a si pričakoval neko zapleteno formulo ala e=mc2? [Očetu sem odpustil na točno tak način in ga imam neizmerno rad kljub...]

Odpuščanje ima, kot sem že prej rekel, opraviti samo z osebo, ki zameri. Vsak dogodek se zgodi zato, da nam v danem trenutku nekaj pokaže oz. hoče, da se nekaj naučimo-nič se ne zgodi kar tako!!! Pozoren je treba biti na VSE, kar se TUKAJ in ZDAJ dogaja, ker sedanji trenutek je edino kar šteje, točka moči je vedno v sedanjem trenutku (Louise L. Hay). Obstaja vaja odpuščanja, kako človeku, ki ti je storil nekaj hudega, odpustiti. Najprej je seveda treba odpustiti sebi za zamero, ki jo gojiš (negativno čustvo-ni v skladu z naravnimi zakoni, ampak je potrebno, da začneš karkoli delati v tej smeri; zahvali se samemu sebi). Ko dosežeš to, da si objektivni opazovalec situacije v kateri se nahajaš (to dosežeš tako, da enostavno pustiš, da misli letijo (postaneš pretočen), hkrati se pa nobene misli ne okleneš. Če se ti to zgodi (da se okleneš), samo preusmeri pozornost na dihanje-bodi dihanje. Nato pride najtežji (najlepši) del: Osebo, ki ji zameriš, si predstavljaj kot "ŽRTEV ŽRTVE" (prosim ne jemlji tega dobesedno; če bi bila ta oseba ozaveščena, tega zagotovo ne bi storila, to je ideja besedne zveze), kot otroka, ki trpi zaradi tega ker dela slabo, hkrati pa ne ve, kako nehati trpeti. Pobožaj tega otroka, da se mu prikaže nasmešek na malem objokanem obrazu, povej mu da je vse v redu...Igrajta se skupaj. Z vizualizacijo dosežeš vse...Nato ga pa spusti, osvobodi ga in posledično-sebe. Naslednji kontakt z osebo je povsem drugačen...Odnos spremeniš v petih minutah, samo verjeti je treba, verjemite mi

Lola...vse, kar sem povedal, je le moja interpretacija tega, kar sem do zdaj v življenju prebral. Nekaj pa le ostane v glavi  

Lepe besede, Angelus.

Na še nekaj lepih besedhttp://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

Angelus wrote on 14.10.2004 at 13:55:39:


Hm, bistveno je, roko na srce in povej po resnici, se počutiš sedaj kaj bolje? Ker če ne, tako odpuščanje nima nobenega smisla, sploh pa tako hitro ali prisiljeno odpuščanje je lahko v bistvu potlačitveni mehanizem. Mislim, da tudi za odpuščanje moraš biti zrel, da sploh lahko odpustiš, pa če je zdravo odpustiti določeni osebi. Če recimo žrtev spolnega nasilja odpusti posiljevalcu, si naloži le še dodatno breme, tako da se na koncu lahko duševno sesuje. Ne, ampak mora podoživeti jezo, bes ,sovraštvo, če ne drugo kasneje preko psihoterapevta, npr. s transferjem. Ker dobro veš, kakšen je tak občutek, ko nekaj tiščimo v sebi, misleč, da smo vse pošlihtali, da nas bo odpuščanje osvobodilo, nikakor ne, lahko nam še bolj okrni samospoštovanje... Tale new-agerska varianta ali strogo krščanska je lahko zelo huda za posameznika, če si jo interpretira na ortodoksen način in jo razume dobesedno...

Angelus wrote on 14.10.2004 at 14:43:39:


Ja, En_bk ti je zelo pametno skušal povedati, da je ta ljubezenska in vseodpuščojoča faza le ena skrajnost nihalke, druga skrajnost ali faza je nasprotno predznačena in gre za  vse sovraštvo, tudi in predvsem do sebe. Najbolje je pač zlata sredina, ampak jo je težko doseči, da si jezen, ko je potrebno, da premoreš pač zdravo agresivnost, pa tudi ljubezen, da nisi tako top in trd, ko ni potrebno, ampak mehak in ljubeč, ampak ne do vseh, le do teh, ki si zaslužijo - sicer delaš proti sebi. Ampak če hočeš, da bo nihalka obstala nekje na sredini, je ne smeš premikati (odmaknili so ti jo že itak ti, ki so te ranili), ker če jo enkrat zagugaš, posebaj z velikim odklonom (dolgoletni čustveni pretresi, npr. kakršnakoli oblika zlorabe) se le s težavo umiri - v tem je problem. Zato mislim, da je najbolj pomembno, da če se že nahajamo v kateri od teh skrajnosti, da se vsaj umirimi, trezno premislimo, da smo zapadli v ekstrem, npr. verski fanatizem, "vseprezemajoca ljubezen" itd.., ker s  tem se samo slepimo. Nisem še srečal človeka, ki bi lahko na en mah odpustil, kvečjemu si to nekateri sami sugerirajo, ker si to želijo, ali pa vidijo npr. kake budiste in druge ljudi, ki pa so ziveli v povsem drugem okolju in niso imeli niti priloznosti ,da bi se lahko soocli z realnimi problemi, s katerimi se sooča naša zahodno-krščanska kultura. Oni niso nič boljši kot mi, v tem je fora.