Pozdravljen Titud

Nisem prebral vseh komentarjev na linku, ki si mi ga dal, mislim pa, da sem bistvo dojel.

Moje mnenje je, da v dobi otroštva ni za pričakovati, da bi otrok dojemal dogajanje na način, kot ga opisuje gape. Če sem realen, ga tako ne dojema in ne dojame velika večina odraslih...nikoli...in večina tistih, ki mislijo da ga.

Torej, otrok obsoja, ma ni obsojanje problem sam po sebi. Ta izhaja iz prizadetosti, ali pa je že sama prizadetost obsojanje. Tako nekako ali pa obratno. Problem je posledica in to je sovraštvo...tako jaz imenujem to stanje...sovraštvo do /povrniva se k temu topiku/ staršev in do sebe. Ker v taki interakciji, kot je zapisana v prvem postu, otrok običajno nima možnosti se izraziti navzven transparentno, ga usmeri vase in pokoplje tako ali drugače nekam...kaj vem...v podzavest ali še globje...celo tako globoko, da nanj pozabi...dobesedno. Je le otrok. Ampak to sovraštvo deluje, bolj ko je pokopano, močnejšo razdiralno moč ima in se izraža, pa še kako se izraža navzven. Bulimija, anoreksija, sadizem, mazohizem /pa ne le v seksualni obliki...pa tudi tam/, stalno nezadovoljstvo brez očitnega razloga, nezmožnost navezovanja pristnih odnosov, nezmožnost ljubiti, pretiran nagib k sebi ali k veri...ali naj ti še naštevam...

Vprašanje je bilo, ali je dovolj odpustiti staršem /oziroma jih razumeti/, da bi zaživel brez tega bremena. Moj odgovor je, da ja, pri čemer sem mislil, da seveda takrat, ko si sposoben odpustiti, v odrasli dobi. Če sem Lilith razumel pravilno, je ona govorila o otroku in izražanju otroške jeze in sovraštva. Ampak to ni isto. Otrok ne odpušča, ker ne zna. Njegovo odpuščanje je pokrivanje.

Evo prišel sem do mesta, kjer je en hud hakelc, nevaren hakelc /za odraslega človeka/. Vsak rad svetuje, da je potrebno odpustiti in da je to to. Ampak odpuščanje ni enostavno...še zdaleč ni enostavno. Kdor svetuje nekomu, naj odpusti /sploh če gre za velike stvari, kot so zgoraj opisano ravnanje staršev v otroštvu/, bi mu moral tudi razložiti, kaj to dejansko pomeni. Vse prepogosto se dogaja, da ljudje, ki mislijo da odpuščajo, delajo sebi večjo škodo, kot če sploh ne bi poskušali. Namreč njihov poskus odpuščanja se sprevrže v potlačevanje, pozabitev, prekrivanje, zatajevanje. Z vsem tem pa njihovo sovraštvo le pridobiva na razdiralnosti, slej ko prej. Ljudje otopijo, smeh na obrazu je prisiljen, obraz je grimasa, vljudnost, prijaznost, ki jo izražajo, boli, zavedajo se, da nekaj ni v redu, pa ne vejo kaj, vedenje je mrtvo ali evforično...in tako naprej ter nazaj.

Odpuščanje je proces, dolgotrajen, pri marsikom mora biti voden in vsebuje razpoznavanje vzorcev, potop v preteklost do vzrokov in lahko si predstavljaš, kako težko je priti do pozabljenih, potlačenih v globine, ki si jih niti ne predstavljam in koliko časa lahko to traja kljub pomoči, potem njihovo ozaveščanje in vrednotenje do te mere, da jih priznaš sam sebi in jih dejansko želiš izničiti, potem ozavestiti, katere zamere, sovraštva so vezana nanje, potem vso to nesnago izživeti izkričati na videlo, ven iz sebe, potem spoznati in sprejeti, da so tudi starši samo ljudje, ki so delali kot so najbolje zmogli v tistih trenutkih /ne znali, ker mogoče so znali bolje/, spoznati in sprejeti, da si tudi ti le človek in da si vreden ljubezni tak kot si /fest zajebano/, potem spoznavati, da preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš pogled nanjo /tole na koncu je že zelo prepleteno, tako da debatirati o vrstnem redu mogoče ni umestno...ali pač/, potem spoznati, da sovraštva in zamer ne potrebuješ, da te ovirajo, potem....no to zadnje je pa že začetek odpuščanja...staršem in sebi. Ko si prišel do sem, si odpustil...mogoče...en košček, koščkov je pa veliko. Sedaj si pa predstavljaj koliko težje je, če so starši že umrli

Se ti zdi, Titud, da je odpuščanje enostavno...in da je izražanje jeze in besa otroka res dovolj, da se brazde v otrokov CD ne zapečejo globoko, oziroma, se sploh ne zapečejo? In, kje je sposobnost biti navezan, pravzaprav nenavezan, o kateri govori gape. Svetlobna leta daleč ...zame /meni je še odpuščanje zagovedno do bolečine/.

Aja, bližnjic ni.

en bk

En_bk, problem tako obsojanja kot odpuščanja je po moje v z tem, da se jaz teh v bistvu  avtonomnh psihičnih energij hoče  prilastit in iz njih  začet črpat svojo življenjsko vitalnost. Prilasti si jih  lahko tud v obliki sence oz potlačitve.  Če se v   obsojanje/odpuščanje  zaciklaš, v bistviu sploh ni važn, a te ono  motivira kot luč, ki te vodi  al pa kot senca, ki te preganja.  Z odpuščanjem je jaz  lahko enako 'obseden' in vanjga zaciklan  kot kot z obsojanjem,  te lahko čist enako  drži v pesti, in se strinjam s tabo, da zna bit  enako jeben proces, da ga presežeš.

V tem smilsu je  krščanstvo po moje vendrale iznašlo al pa povzelo od drugih eno formulo, ki jaz  utegne 'odrešit' potrebe po  prisvajanju teh psihičnih energij. Po moje te uči razumet, da so te enrgije dejasnko močnjše od tebe in da jih ne moreš obvladat na način, da eno postavljaš proti drugi, ker potem boš nujno 'suženj' tiste, ki zmaga. Te uči, da  se tako 'suženjstva' lahko osvobodiš le, če se zaveš, da niti obsojanje niti odpuščanje nista v moči tvojega jaza, zato jih zavestno izročiš v roke tistega, ki ki mu zaupaš, da bi jih bil  sposoben presečt. Po kršačnskem  izročilu je to kristus, v sodobnejši verziji pa bi blo to lahko priznajnje v  nadmoč sebstva oz.  zaupanje v temu, da imamo v seb vse nastavke za preseganje vseh situcaij, v katere bi se lahko zaciklal, ampak  samo pod pogojem, da si jaz  znebi ambicije, da bi mu zavladal.

Lilith wrote on 10.09.2004 at 09:00:42:


Em...tudi jaz sem ga tako jemal, včasih...potem se mi je zazdel kot aspirin...ga vidim še danes tako nekako...vse pogosteje, ko ga omenjam...pa se obenem spomnim na Armanija /njegove stvaritve so mi všeč/

vida wrote on 10.09.2004 at 09:10:30:

Hvala za informacijo, Vida

en_bk wrote on 10.09.2004 at 09:28:51:


Quote:




Quote:


Zdej, k sem glih v pod enim jungovskem vplivom zrenja na ta proces,  bi temu reku induviduacija.