Quote:


Sicer sem že vedel, da je moj cvetlični vzorec dokaj gladek /in to v levo/, a da nikakor ne morem dojeti povezave med imeti rad in zato kar znati komunicirati, me pa skrbi ne tako neznatno.
Zelo vesel bi bil, če bi mi omogočila uvid v tvoj pogled.

Quote:


Jah...mislm...povezava med imeti rad in kar znati komunicirati. To mi ne gre v mojo lubenico. Moje mnenje je, da sta to dve ločeni zadevi...popolnoma.

Quote:


Hehe...ja, fino...res. Ti želim veliko...kaj...sreče, pa vere...res.

Ljubezen je dajanje-ne pa garanje...

Ljubezniv biti in dober je eno veliko dajanje sebe, neponovljivo, nepreračunljivo.

Konstruktivno, je bolje rečeno karitativno-brezpogojno dajanje dobrote. Komunikacija je samo dialog med dvema človekoma, kakor kri za telo. Sem o tem že pisala. Nikoli v pogovoru ne more biti nikogar manj, kot s tem, kar je začel. Edino več. Ker samo žalost se zmanjša, če se deli, veselje se pa vedno podvoji, če se deli. Ko zamre dialog med dvema, zamre tudi ljubezen in rodi se zavist in sovraštvo.

lp
Angel

en_bk wrote on 08.06.2004 at 15:54:47:


Ne negovanje, temveč garanje zanjo. Ker gledam tako, da ona zmeraj je, ničesar ni razen nje. Bitko bijemo le sami s seboj, ker ji ne dopustimo, da nas vodi, je ne prepoznamo, je ne vidimo, slišimo.

Lep dan ti želim.

Quote:


Če vera v smisnost  partnerskega  odnosa začne umirat,  vsaka komunikacija nekonstutivna in odvčena, torej boleča  naporna, ker je itak samo izraz tega odmiranja odnosa. Če pa skoz komuniacijo šeramo  vero v smiselnost odnosa, je vsaka komuniacija preozka in nepopolna, zato zna bit tud  naporna, ker želi izrazit vero v  polnost tega odnosa, česar pa ni zmožna.  Zato bi se po  eni strani  odnos clo  dalo merit po tem, kolk garanja  je bo vloženega v komunikacijo   .      

Ne. Ni mogoče... dati sebe v dialogu pomeni, da ničesar ne zahtevam v povračilo. Ves trud je zaman. ZAMAN. saj ne vlegamo kumarc...Žal. Dialog je kakor kri za telo...ko se ta enkrat neha pretak, telo umre. Ko zamre dialog, gre tudi ljubezen nekam...

meriti nekaj v smislu, koliko truda je bilo v to vluženo je berzpredmetno.

Nikoli ne moremo nikogar v nekaj prislit. Vse ger samo zlepa, ali pa ne gre. Tudi v ljubezni in dialogu je tako. Ko ti s svojimi besedami nimam več kaj povedati-imam samo še monolog. Ko ti z besedo ne morem več opisati svojih čustev, me ti tudi začutil več ne boš.
meritve v smislu, koliko naporov je bilo v kaj vloženo, je pa nična. Brez-veze.

Mati celo življenje vlaga svoj trud, svojo kri in telo v otroške duše.
Na koncu otroci odrastejo, pa nimajo in ne smejo imeti niti pravice zahtevati matere od njih vložek oziroma povračilo za trud...

Je res, da materinska ljubezen ni primerljiva z partnerstvom. Podobna je, ni pa primerljiva.
zakaj bi zahteva nekaj za vračilo? Ljubezen je v prvi vrsti dajanje, ne pa jemanje. ne zahtevati, dati.

lp
Angel

na vsako vprašanje človek sam vedno najde odgovor...
vedno...vem. danes je ena čudna luna, pa venerin mrk...pa sonce mi je ušlo za oblake, še sončit se ne morem...
veš kaj, sem včasih na moč razglablala sama s seboj, zakaj, pa zakaj ne, pa kako, pa kdaj, pa a bi, pa da ne bi, pa če vem, pa če on ve, pa če je to tko...al je drugače..
pol sem pa naenkrat mogoče sredi spanja...našla rešitev...preblisk...odgovor...potrditev...zavrnitev...

je treba najti v sebi en zaklad, pol pa stestirat na drugih, kako ta čarovnija deluje...

sem večkrat vprašala tudi nihalo...mi je prav povedalo...
včasih svoje srce...tudi srce ni lagalo...
včasih pa je treba smo čakat, nič ne narest, pa odgovor pride sam od sebe...
v ljubezni ni nikol dobr preveč razmišlat, pa tuhtat, pa spraševat, pa ne vem kaj še vse - sicirat do onemoglosti še ljubljeno osebo...to delajo patologi...
je treba samo tko narest, kot ti veli srce in tvoja bit...
nič čakat, takoj po instinktu samo narest...
potem pa vse pride samo od sebe...

kadar pa ljudje preveč pričakujejo, je dejstvo, da so potem razočarani. jaz osebno nikoli od nikogar ne pričakujem nič...in potem vse ostalo samo od sebe kr pride...
ne vem kako, zakaj, na kakšen način...pride...
čarovnije ni...tud ni nobenga recepta, tko kot ni zdravila za nesrečno in neuslišano ljubezen...ga ni...
lahko zdihujem do nebes in še čez...pa me uni še opazil ne bo...žal je to tko...če dva nista za skupaj nista IN BASTA.

to je vsa umetnost našega čustvovanja...zavajajo nas zgolj skušnjave in zmote. nikoli ni nihče kriv za naše trpljenje, tudi nam ne more pomagat...si mormo pač sami.
tud to je skrivnost življenja, mogoče zanka al pa ena velika uganka, ki jo lahko in mormo rešit samo mi sami...nihče drug.

lp
Angel