en_bk wrote on 07.06.2004 at 19:32:00:Hm, Iga, jaz sem poskusil...pred časom že...vzpostaviti takoimenovano zavestno komunikacijo z ženo /ma lažem...oba sva poskusila/, ko so se najina mnenja razhajala do bolečine, zamere, jeze, užaljenosti, prizadetosti recimo. In deluje zelo. Potrebna pa je osebna disciplina in spoštovanje določenih pravil pri komunikaciji te vrste. Jo uporabljava, če le ni afekt premočan, takoj, sicer pa malo kasneje.

en bk
Zavestna komunikacija sama po seb nč pozitivno ne deluje na partnerski odnos, če ni uporabljena v kontekstu vnaprješnje obojsetranske pripravljenosti za ohranitev/razvoj tega odnosa. Hočem rečt, da olajša odnos, ne more pa ga vzpostvt, če ga ni oz. ni vzajemne pripravljenosti nanjga. Dva tujca se lahko še tako vzajemno poslušata pa razumeta, ampak še tako idelana komunikacija ne bo vzpostvla odnosa med njima kot je po drugi strani res, da dvema, ki imata vzpostvljeno potrebo po medsebjnem odnosu, še tako jebena komunikacija težko pride do živega. Ni finta partnerstva v tem, da se bosta dva med sabo naučila lepo pa nekonfliktno pa s polnim razumevanjem komunicirat, finta partnerstva je v tem, da je vera v partnerstvo močnješa od še tako nemogoče kominikacijske situacije.
Res pa je to, da partnerjem ponavad pride v razvado, da svojo vero v pratnerstvo utrjujejo skoz nepotrebno vzpostvlajnje nemogočih komunikacijskih situacij , da se po domače povedano med sabo jebejo in skoz to jebancijo preskušajo trdnost partnerske zveze, dokler jim zarad si te slabe navade vere v parnersko zvezo dejansko ne omajajo.
Skratka, svetovano tehniko je treba jemat v širšem kontekstu, če ne je res neuporabna/smešna/butasta.