Zakaj se mi dozdeva,da se vam zdi ta način butast...

Mae wrote on 06.06.2004 at 14:40:21:


B: A sem prav razumel, da bi ti bila ful z mano, ampak ti ni fajn, ker zaudarjam po alkoholu?

A: Ja prav si me razumel...(ugiban odgovor)

B: Ampak, draga Rose, Iga sploh ne pije alkohola. Torej nikoli ne zaudarja po alkoholu. Torej če sem prav razumel tvoj prvi stavek, si torej lahko ful z mano.

Quote:


A. ok hun, deal.  

Picola, a je blo to konstruktivno, al kaj.  

Picola, jaz te pa čisto razumem, kaj želiš sporočiti in škoda, ker ste tako zbanalizirali tole temo, ki bi bila po vsej verjetnosti koristna tudi za marsikoga izmed nas. Je Jakob_Ostrjan zelo dobro povedal stvari, pa morda vseeno še enkrat:

Sistematično poslušanje pomeni:
1. partnerstvo, to je zavračanje avtoritativno – ukazovalnega načina govorjenja,
2. osredotočenost na sogovornika, torej zavračanje usmerjenosti in zaverovanosti vase,
3. sprejemanje in vzdrževanje pozitivnega pogleda na sogovornika, kar pomeni izogibati se delnemu ali popolnemu zavračanju in (bodisi pozitivnim ali negativnim) sodbam,
4. zagotoviti si vso vednost in spretnosti, ki so potrebne za to, da zmoremo zastavljati koristna vprašanja in reagirati odgovorno,
5. dopustiti sogovorniku svobodo in neodvisnost, ko se le-ta hoče svobodno izraziti in odpreti in terja prostor za svojo enkratnost in istovetnost,
6. zadovoljitev osnovne človeške potrebe »vsakdo potrebuje uho, v katerega lahko tarna.

In čeprav je načrtno poslušanje odločilno pri dvogovoru, ima svoje meje. Zavedati se je potrebno, da je naše poslušanje subjektivno in selektivno in zato tudi izkrivljeno. Nanj vplivajo (zavestno in podzavestno) naša čustva in želje, naše ideje, naša domišljija in naše izkušnje iz preteklosti. Ko poslušamo, sliši vsakdo malo drugače – zato, ker je vsako uho malo drugačno.

(povzeto po Important steps Towards the Helping Dialogue, Wilfried Weber).

In zakaj ne bi torej preverili, ali smo slišali tisto, kar nam je sogovornik želel sporočiti? Morda se ti, Iga, res čudno sliši tole ponavljanje tega, kar je rekel tvoj sogovornik pred teboj. A če upoštevaš, da ga ne poznaš dovolj dobro, da ne znaš videti in brati njegovih misli, da njegova sporočila bereš skozi svoja barvna stekla, … se ti res zdi nesmiselno potruditi se in ga poskusiti razumeti? In kako ga boš razumel, če ne boš preveril, kaj ti je z nečim želel sporočiti? Torej ponovil tisto, kar ti je on rekel tik pred tem? Saj je verjetno to potrebno le na začetku – dokler nekoga ne spoznaš dovolj dobro, da si že precej blizu pravi interpretaciji njegove resnice. In kasneje, ko ga res dodobra poznaš, znaš prebrati njegova barvna stekla, poznaš svoja barvna stekla tudi tole ponavljanje verjetno ni več tako zelo potrebno…

In za konec morda vprašanje, ki naj odgovori prav na to, kar je želela picola sporočiti s to temo – kdo izmed vas je tule zares sistematično poslušal (bral) picolo?

Tebi pa vse čestitke, picola, če zmoreta z Marijanom funkcionirati na ta način. Saj to je le začetek – sčasoma bosta drug drugega prav preko tega načina spoznala v tolikšni meri, da se bosta zmogla slišat in razumet tudi brez tegale ponavljanja, kaj je kdo rekel predtem in se prav zato izognit marsikateremu nesporazumu, da ne rečem celo prepiru. Keep going on good work!

Miska wrote on 06.06.2004 at 21:51:21:


Najprej odgovor na zadnje vprašanje. Jaz sem pozorno prebral Picolo.

In kontra vprašanje? Ali si ti pozorno prebrala, preden si vse skupaj označila z banaliziranjem.

V bistvu nisem o poslušanju in sprejemanju čustev napisal nič drugega kot to, kar je napisala Picola. In se tudi popolnoma strinjam z njo, razen to mi ni sedlo, da bi moral ponoviti vsak stavek. Saj s tem bi tisti, ki hoče orisat nek problem, izgubil nit. Naj pove del tega kar ima za povedati, naprimer en tematski del celote in potem ponovimo in sogovorniku pokažemo ali smo razumeli. In morda tudi v tem trenutku povemo svoje mišljenje in naj nam sogovornik potrdi, če je nas razumel. Je pa spet vse skupaj odvisno od teme pogovora. Tu ne poslušanja ne moremo posploševati.

Poslušanje bi morali v bistvu že starši čimbolj naučiti otroka, ker konec koncev znati poslušati pomaga tudi pri razumevanju neke snovi v šoli. In še in še.

Miška me veseli, da si se oglasila. Sem te pogrešal tle na forumu.

LP Iga

P.S. Mogoče boš pa odgovorila:
"Iga, če sem te prav razumela, te veseli, da sem se oglasila in da si me pogrešal."  

Quote:


Quote:

Je treba še kaj rečt? Namesto besede »pošalila« sem pač uporabila besedo »zbanalizirala« in če je bila le-ta preostra, se opravičujem, jo vzamem nazaj in jo nadomestim s »pošalila«. Bo to bolje?

In prosim – naj zdaj ne izpade, kot da jaz obvladam sceno. Ker je ne. Se tudi jaz učim. Tudi jaz sicer ne sprašujem in ponavljam kar vsakega stavka, se pa sama sebe zalotim, kako vedno več sprašujem, če sem pravilno razumela, preverim, kaj je nekdo s čim mislil, prosim za dodatno pojasnilo… in se mi zdi, da to predvsem zato, ker sem dejansko ozavestila, kako zelo pomembno je prav to – ne znam namreč videt v srce nekoga drugega in ne znam brati misli nekomu drugemu. Edini način, na katerega pač to lahko preverim, je beseda. In to je to… Aja, morda še tole: to počnem veliko bolj pogosto, pa tudi veliko bolj pomembno mi je to početi pri ljudeh, ki so mi blizu in ki so mi pomembni. In v resnih pogovorih, seveda.

P.S: Iga, če sem te prav razumela, te veseli, da sem se oglasila in da si me pogrešal? In če sem te prav razumela, seveda, potem upam, da te ne bom razočarala, če se mi močno dozdeva, da bom šla spet nazaj med »aktivne bralce«. Vsaj glede na fazo, v kateri je trenutno tale SP. Ni to namreč okolje, v katerem bi jaz želela biti, bivati in obstajati…

Jst se pa nisem nič hecala. Sam nisem vedla kako bi Igi drugač povedala, da bi jst bla ful z njim.  

Picola, ne vzet za slabo. Midva sva se obesla na eno vejco, ker pač očitno iščeva vsako priliko za mal humorja. Ni bilo nič proti tebi mišljeno. Seveda, da podpiramo konstruktivno komunikacijo.

Včasih jo jst v službi uporabljam še preveč, sem še preveč strpna in poslušajoča in razumevajoča. Ampak kot rečeno, neka osnova mora biti v obeh, da se to hočta it. Oba morata imeti interes biti konstruktivna, da uporabim besedo interes. V službi pa podrejene medtem ko ti govoriš interesira npr. to, kaj bodo popoldne počel doma. In potem pač stokrat ponavljam, ker je spet v mojem interesu, da nekaj naredijo. Tepst jih tut ne moreš.   Ampak eni bodo vedno, ne otroci, ampak otročaji, k jih jst ne bom mogla vzgojit, če so že komunikacijsko nevzgojeni. In pol te dostkrat prime, da obupaš. Samo v tolk, s tega realnega kota in iz same sile je prišel ven histerični humor. Če ni konstrukcija je pa destrukcija, pač. Vzgoja, zrelost, kultura, interes, konstruktivnost. Nevzgoja, nezrelost, nekultura, neinteres, destruktivnost. Pa brez zamere & lp.  

Mae wrote on 05.06.2004 at 12:19:01: