ne vem no ....
tele vaše teorije men čist odpovedo ... imam kolega, ki je konstantno nesrečen in skoz jambra, da je svet šel v franže
in običajno ga poslušam, včasih pač človeku čist paše, da se spluva..ama v enem momentu je šlo meni čez rob..bilo je ravno v prednovoletnem času in sva sedela zvečer tako, da sva imela tak lušten razgled na osvetljeni LJ Grad.
pa sem ga prosila naj malo utihne, se umiri in pogleda ven?
Po kakšni minuti sem ga vprašala..a se ti ne zdi tale pogled nekaj najlepšega?
in je moral priznati, da je lepo
pa sem ga pol vprašala, če ni fino, da ima dobro in stalno službo, polno izzivov..skratka ni monotona in duhamorna
..pa je spet pritrdil
in na koncu sem mu še rekla imaš punco s katero se imata rada, prijatelje s katerimi se imaš fino..doma se dobro štekajo...kaj je potem narobe s svetom?
In je moral priznati, da je srečen in šele potem, je ugotovil, da se nima kaj bunit
pa to definitivno ni bila moja projekcija mene..jaz sem bila samo v stanju duševnega miru (če me razumete)
ali pa...zadnjič sem srečala tipa od ene znanke v diskaču, ko ga je ravno lomil z drugo bejbo...ne morem ravno reč, da sem v tole videnje projecirala sebe ali ga celo želela videti...
tako, da projekcija sicer velja marsikdaj, nima pa absolutnega dometa
Home
Pages: 
