Lilith wrote on 07.01.2004 at 08:07:22:Moram še eno stvar povedati. Meni osebno zen filozofija ni najbolj blizu, ampak sem pa nekaj že o tem brala. In opažam, da jemlje v svoj koncept NEKATERE pametne stvari od številnih pametnih ljudi in filozofij. Problem pa nastane, ko vzame od nekod nepopoln delček - napr od Junga arhetip sence- na ostalo pa se požvižga.
Ostalo:
In potem en kup ljudi na tem forumu trdi, da vse kar slabega vidimo v drugih, je v nas samih oz. naša senca.
To je čisto nasilje nad samim seboj in čisto siljenje svoje duše v nekaj kar ni. Ko sem prišla na forum, me je zbodel v oči naslov enega topica: Kaj je duhovneži. In mi je potem velikokrat šel po glavi, ko sem bila ob določenih momentih frustrirana. In končno vem zakaj. Ker ko se dela tako nasilje nad lastno dušo, kot to počno zenovci, potem ostane samo duh. Duh brez duše pa je neživljenjski, nekako obubožan, prazen... To je to, ja. Preveč duha brez duše.
A sem lahko malo provokativna?
Kaj je duhovneži, kako kaj skrbite za svoje duše?
Lilith, odnos med psihoanalizo in zen budizmom je po moje zlo dobr zadev erich fromm v svojem delu 'pishoanliza i zen budizam' ( založba nolit). Tam je napisov, da je bil frojd sam razočaran nad rezultati analize karakterja v svoji knjigi 'ali ima analiza konec ali ga nima?', kjer se je frojd tud sam spraševal, ali so cilji po ozdravirvi neurotičnega karkterja postavljeni dovolj radikalno. Ali se blagostanje, osvoboditev od nelagodnosti in nesigurnosti sploh lahko doseže znotraj tega omejenga cilja ali pa bi terapevtski cilj moral preseči svojo omejenost in se vklopit v širši humanistični koncept? Ali ne bi bilo plodneje, da bi se energijo, porabljeno za dolg analitičen proces, uporabilo za radikalno preobrazbo in ne za omejeno reformo?
Fromm razmišlja, da če pacient ne doseže ustvarjalne povezanosti, ki jo najpopolneje udejanja v zenovsksi satori, potem v najboljšem primeru lahko potencialno depresejo kompenzira z rutino, idolomanijo, destruktivnostjo, pohlepom po imetju, slavi.... Če katera od teh kompenzacij zataji, je duševno zdravje ogroženo. Ozdravljanje potencialne norosti je lahko trajno le s spremembo stališča: od razcepljenosti in odtujenosti v ustvarjalno in neposredno dojemanje sveta in reagiranje nanj. Drugače rečeno: neka oseba se lahko ozdravi simptoma, ne more pase ozdravit njena karakterna nevroza. Fromm se naprej sprašuje, ali je tako težko dosegljiv cilj kot je polno ozaveščenje nezavednega oz. razsvetljenje zgolj špekulacija ali legitimen cilj psihoanalitične terapije, ki kljub radikalnosti opravičuje upanje v doseganje tega cilja. Na to dilemo si odgovarja takole: če bi obstajala alternativa popolno razsvetljenje ali nič, potem je legitimnost takšnega terapevtskega cilja upravičeno vprašljiva. Ker pa ni tako in ker je v zenu veliko stopenj razsvetljenja, pri kateri je satori samo zadnji in odločilni korak, so dragocene tudi izkušnje, ki predstvljajo korake k satoriju, tudi če sam satori ne bo dosežen.
Fromm postavlja tud tezo, da se psihoanaliza in zen sicer ujemata glede ciljev, sta pa popolnoma različna v metodah doseganja teh ciljev. Metoda zena je frontalen napad na odtujen način percepcije, ki se izvaja s 'sedenjem', koanami in učiteljevo avtoriteto, kar izhaja iz budističnega samostanskega izročila. Psihoanalitična metoda nezavedno obvladuje na čisto drugačen način. Pozornost osredotoča na izkrivljeno percepcijo, razkriva fikcije, ki jih človek nosi v sebi, odpravlja potisnjeno in širi izkušnjo na empirično-psihološki način. Psihoanaliza korak za korakom odkriva človekove iluzije o svetu ter tako zmanjšuje odtujene intelektualizacije. Človek, ki na tak način postaja manj odtujem samemu sebi, postaja tudi manj odtujen od sveta; lažna zavest izginja in s tem polarizacija na zavedno-nezavedno. Pojavlja se novi realizem, v katerem je tako kot pri zenu 'gora spet gora', saj metoda sama po sebi s ni nobeno jamstvo za doseganje cilja.
Fromm zaključi, da je psihoanalitična metoda odkrivanja nezavednega, če se sprovede do konca, lahko korak k razsvetljenju pod pogojem, da je storjen v filozofskem kontekstu, ki je najradikalneje in najbolj realistično izražen z zenom. Dodaja še, da poznavanje zena in ukvarjanje z njim lahko plodno vpliva na teorijo in tehniko psihoanalize in prispeva k njeni razjasnitvi, izostri fokus na to, kaj pomeni biti kreativen, kaj pomeni obvladat afektivno onesnaženost in lažne intelektualizacije, ki so nujna posledica izkušnje zasnovane na dvojnosti subjekt-objekt. Psihoanaliza pa naj bi po frommu imela tudi vpliv na praktikante zena. Pomagala bi jim lahko izogniti se nevarnosti lažnega razsvetljenja, ki seveda ni razsvetljenje in ki je zasnovano na psihotičnih/histeričnih pojavih ali transu, ki jih praktikant zena sam ustvari. Analitično razjasnjevanje takih stanj naj bi praktikantu pomagalo da se izogne iluzijam, saj je prav odsotnost iluzij predpogoj razsvetljenja.
Fromm se prav na koncu knjige kot zahodni psihiater zahvaljuje vzhodu za dragoceni dar zena, posebej pa še dr. suzukiju, o katerem več piše ten-nej na pozitikavkah.
Tolk mal za informacijo, lilith, ker si od foha pa da se zenovskih metod in ciljev ne kritizira kar počez ampak da se kritiko rajš fokusira na njegove napačno prakticiranje in rezultate.
Home
Pages: 
