exorcist wrote on 05.12.2003 at 09:50:06:Tukaj se mi poraja vprašanje, če je samomor greh? Po moje ni, kajti človek se dejansko ne ubije sam, ampak ponavadi podleže psihični bolezni (depresija, shizofrenija, nenadni pretres). Povzročitelj oziroma krivec samomora je bolezen. Balezen ga ubije, ne pa on sam. Namreč pri "zdravi pameti" se nihče ne fenta, torej bi samomorilcu kvečjemu lahko pripisali samomor zaradi neprištevnosti, ni pa obtoženca na zatožni klopi, da bi mu sodili, ker je preminil.
Bilo bi pa narobe svetovati potencialnemu samomorilcu, dati potuhu, naj se ubije, če je trpljenje zanj postalo nevzdržno. Torej ostanemo v pat poziciji, saj ne smemo obsoditi takšnega dejanja, niti tolerirati, podati legitimacijo - zeleno luč za samomor?
ni vedno vzrok samomora psihična bolezen. dovolj je že duševna stiska v katero lahko pade vsak izmed nas v določenih okoliščinah tekom življenja. seveda vsi mislimo, da se nam to ne more zgoditi, dokler le tega ne občutiš na lastni koži.
do samomora prav tako ne pride iz danes do jutri, vzorci se lahko oblikujejo že iz otroštva ven.
vsakomur, ki izstopa iz svojega okolja in se od večine po sistemu funkcioniranja ali mišljenja razlikuje, ni lahko oziroma je težje. če v trenutkih krize izgubi zaupanje vase in dvomi o tem, ali je prav kar počne in živi je to zanj precej večja šibka točka kot za ostale posameznike,ki v njegoivem okolju pridejo v isto situacijo, namreč ti imajo podporo.
velikokratse vzroki samomora za marsikoga zdijo banalni in tudi so...npr.: nekdo je postal zasvojen z igro na srečo in je zaigral kar nekaj izposojenega denarja in je sedaj še v večji stiski kot je bil prej....(žal omenjam tu konkretni primer, ki je del mojega življenja), vendar ljudje enostavno včasih ne razumemo, da je to le način in sredstvo, preko katerega se izraža stiska.
drugo so seveda psihične bolezni, kjer ljudje dolgo trpijo bolečine, ki so večini nepoznane, zato je mnogim to težko razumeti. v kolikor najdejo ustrezne in dobre terapevte dovolj zgodaj in imajo poleg terapije s tableti tudi pogovore itd. je lažje ohraniti upanje in pogum.. Vsak majhen rezultat pa vrača voljo.
Vsak samomor izhaja iz stiske. Neka pedopsihiatrinja mi je dejala, da se včasih ljudje preprosto utrudijo, ker tako dolgo trpijo in ne gre na bolje.
Iz knjige Braneta Kogovška in še neke avtorice: Zdravstvena nega duševnega bolnika (omenjeni avtor ima 30 letno prakso z duševnimi bolniki) je moč razbrati,da sta pri samomoru prisotna dva nasprotujoča si motiva:
-želja po smrti
-apel: klic na pomoč.
in ko govorimo o tem, ali je to "smrtni greh", bi jaz lahko rekla le da oseba, ki razmišlja na tak način premalo razmišlja s svojo glavo, ne posluša lastnega instinkta in vesti in žal ima preveč oprane možgane iz strani RKC, ki mene v vseh letih verouka ni naučila veliko lepega in sem morala miselne vzorce še dolgo časa po tem spreminjati in delati na sebi.
Razumem da je strah in so posledično predsodki, dokler se sam ne soočiš s čim podobnim, takrat imaš na izbiro le: nauči se, kar ti je ževljenje namenilo ali pa se vdaj in to drugo je precej bolj tragično.
treba je naprej, nazaj ne moreš in če pride do stiske moraš jit skozi to in ko je mimo si vesel z vsaj eno ali več dragocenimi izkušnjami in ti ni žal, le ruge lažje razumeš.
in v tovrstnih situacijah se gotovo ne boš vprašal: ali je to greh. ljudi lahko razumeš v določeni okoliščini, čeprav jim ne daš prav, vendar ne obsojaš.
greh?
nekdo mi je dejal: "ne obstajajo prave in napačne odločitve, obstajajo le dejanja in posledice." Vse vere
v principu učijo, da se vse povrne, hudo s hudim, dobroz dobrim. in moje mnenje je da hudo ni namenjena za kaznovanje pač pa spremembo.
Home
Pages: 
