exodus wrote on 20.09.2004 at 09:29:25:

Bi se kar strinjala s temle… naša pomoč, pa četudi bi si morda še tako želeli pomagati, ne bo nikoli dosegla svojega namena, če smo mi sami prepredeni z obsojanjem… pa to velja za vse… ne samo za obsojanje za samomor… Šele takrat, ko se sam pri sebi in sam v sebi znebiš obsojanja kogarkoli za kakršnokoli dejanje, šele takrat mu lahko tudi zares pomagaš… Ker si takrat predvsem ti sam v sebi »čist« in odprt… ker takrat ni v tebi nobenih ovir in nobenih blokad… kar pa obsojanje, pa kakršnokoli že to obsojanje je, vsekakor povzroča…

..kakšna je razlaga samomora v knjigi Potovanje Duš?

In greh ja..   ..kaj je - greh?  Kaj je in kaj ni, ..in kdo določi?

mislim, da smo prveč poenostavl.
stvari in dogodki včasih niso to, kar so, ampak to, kar mi naredimo iz njih.
pa življenje ni tragedija, ampak ena velika komedija.
optimistično gledano.
lp
Anđi.

Ps:
no ja, med angele bi tud jest šla,
pa se žal ne da.

Moj prijatelj,ki sem ga poznala samo slab teden,je imel neozdravljivo bolezen kostnega mozga in bi bil kmalu popolnoma ohromel ter do msrti ostal hrom,še kakšnih 60 let torej.Imel je 17 let.Bolezen je že močno napredovala,je hodil že z berglami.
Je nekaj omenjal samomor,ampak nihče ga ni resno jemal.Bil je docela prepričan v končno smrt - če umre fizično telo,umre tudi zavest pa pika.Jaz sem mu predlagala,da TISTI OD NAJU,ki bo prvi umrl,naj obišče drugega po smrti in se mu prikaže v živo.Bil je jezen,da lahko verjamem take traparije,kot je reinkarnacija in se je smejal-toda nazadnje je le kao obljubil,da me pride obiskat.
3 dni po tem dogovoru je naredil samomor.
V tistem mesecu šoka sem mislila,da ni življenja po smrti,ker pač ni prišel.Takrat sem imela 15 let in sem hitro pozabila na to.
Po 9 mesecih od smrti,bilo je neke oktobrske sobote,smo sedeli v kuhinji,imeli smo obisk in se pogovarjali in sem nenadoma začutila strašno močno tujo silo okoli sebe in jasen ukaz,da moram iti na samo,v svojo sobo.Vedela sem,da prisotnosti te sile nihče ne čuti in da je to samo v meni,vendar nisem vedela,kaj je temu vzrok.Šla sem počasi v svojo sobo,prestrašena,zaprla vrata svoje sobe,sedla za mizo.Ni minila ena minuta,ko se je ta čudna prisotnost nečesa tujega nekako zgoščevala,vendar še vedno nisem ničesar videla.Tedaj se je na mojo veliko grozo prikazala na mestu,kjer imam kavč,gosta megla v obliki elipse (kavč tkrat ni bil viden) in zagledam v tej megli oblečeno moško telo,popolnoma vidno vse, razen glave,imel je kavbojke,majico,stopal se ne spomnim,na mestu,kjer bi morala biti glava,pa dobro vem,da je bila temna senca,nekakšen zmazek.In premikal se je skozi ta gosti krog megle z gibi,kot hodijo vesoljci na Luni,kot da ne bi imel sklepov,kot da bi bil v breztežnem stanju,počasi je hodil in ko je prišel do roba tega meglenega kroga,je izginil z meglo vred.Videnje je trajalo kakih 5 sekund,in ko je izginilo,me je panika,ki sem jo zadrževala v sebi prisilila,da sem pobegnila iz sobe,še prej pa sem prosila,da naj nikoli več ne pride in da se zahvaljujem za njegovo odločitev,da mi pomaga(rad me je imel tudi za časa življenja in nekak sva si dajala oporo brez besed,čeprav sva se poznala samo 1 teden pred njegovim samomorom).
Kasneje sem prebrala v Janezovem velikem evangeliju izpod peresa Jakoba Lorberja veliko o tem,kaj se dogaja s samomorilci po smrti.Trpijo.

a ni life ena stvar o kateri res lahko ti sam odločaš?

Samomor je s spiritualnega vidika najslabše kar lahko storiš. Je totalna predaja, obup, je izkaz nevere v smisel, v kozmos, v sebe.

Samomorilci ostajajo soočeni z istim problemom, ki izhaja iz fizičnega sveta, tudi po smrti, le da nanj kot opazovalci v finosnovnejših telesih zdaj dejansko ne morejo so-vplivati. Svojo travmo doživljajo naprej. Razčistiti morajo pri sebi in tako doseči svoj notranji mir (kar je smisel tudi v materiji). Je precej težje ker bi morali zadevo transformirati na Zemlji, v fizičnem telesu, kakor je bilo mišljeno, v idealnih pogojih za ta namen - ampak ni panike, časa je dovolj, saj se s hitrejšim telesom, čas "upočasni" in izkušnja traja, traja in traja. Odrešitve ni. Ne priporočam.

dalaj22 wrote on 13.12.2004 at 17:42:50:


tako verjamem, mi je logično in dobil tak info tudi iz meni zanesljivih virov. mislim, da mora biti tudi dovolj literature na to temo, malo pobrskej...

dalaj22 wrote on 13.12.2004 at 17:42:50:


Vzame naj se v roke... Ni izi, je proces. Na kratko: mora se najprej obvezno rešit droge ker droga ti na dolgi rok vzame voljo, potem se mora povsem osamosvojit, nekaj naredit z življenjem, it enkrat zelo zelo temeljito skozi občutke otroštva, poskušat razumet kar se razumet da in potem nujno spustit, spustit preteklost in osvobodit energijo ter pozornost ujeto v preteklost. prijatelje bo vzporedno dobil. s starši mora omejit stike na tolk kot jih lahko shendla-še posebej z očetom. nikakor se ne sme poistovečat z materino bolečino, ampak ji predlagat ter vztrajat pri tem, da se ona končno postavi zase, zelo koristen je bonding z bratom.

dalaj22 wrote on 13.12.2004 at 17:42:50:


Ne, izkušnja ti ne uide.

dalaj22 wrote on 13.12.2004 at 17:42:50:


duša primarno želi to izkusiti. zavest, duh, ki je del duše in za katerega sprašuješ (je razlika med duh/duša) pa ne gre v vmesne ravni med "utelešenji", ampak se ubada s situacijo, razumevanjem in transformiranjem le-te...in spoznavanjem, da je samomor traparija.

dalaj22 wrote on 13.12.2004 at 17:42:50:


Ne. Pa duša itak nikamor ne gre. Vse manifistacije duše, v fizični in v drugih finosnovnejših ravneh, ki so vzporedne, sestavljajo mozaik duše. Za dušo ni ne prej, ne potem, ne obstaja čas, obstaja samo izkušnja. Da je izkušnja popolna, je potrebno izkusit, razumet in obvladat vse.

ixtlan wrote on 13.12.2004 at 17:27:19:



Ja, seveda to ti lahko gledaš na samomor iz religiozne, filozofske ali kake druge distance in pač moraliziraš, premlevaš in tehtaš, razumeš oziroma dojemaš pa le s težavo, kaj se dogaja v človeku, ki se mu recimo motajo samomorilne misli po glavi, ker  pač nisi nikoli bil v koži takšnega človeka, ki dejansko prestaja kako težjo duševno stisko, in tega ne moreš "prebaviti" , ker si pač psihično zdrav človek in si "samozaverovan" in gledaš na svet okrog sebe z drugega koordinatnega sistema, zdravega, ki je mnogo bolj optimističen, ker ima drugo oprijemališče.

Ponata je v tem, ker se nekdo ne odloči za samomor kar tako, ampak je vsak samomorilec, še preden se je odločil za to radikalno potezo, še prej oddajal kake prikrite ali neprikrite opozorilne znake, ki pa ponavadi več ali manj naletijo na gluha ušesa. Se pravi klic po pomoči je bil vedno prisoten. Zdaj pa še nekaj je pomembno opozoriti, da človek, ki se je odločil končati svoje življenje, to ponavadi ne naredi v afektu, naenkrat s sklepom: "Tako, zdaj se pa bom ubil!", ampak jih je večina trpela skozi leta ali celo desetletja, - in ko niso vceč zmogli težkega psihičnega bremena, so se vdali, oziroma niso našli nobene opcije in pravega smisla za življenje

Kdo pa so samomorlici? Večina je takih, ki so izhajali iz težkega psihosocialnega okolja (alkoholizem v družini, psihično in fizično nasilje, zlorabe...). Tisti usodni pečat , ki botruje k kasnejšemu nagnjenju k samomorilnosti, dobijo, sodeč po psihoanalitičnih raziskavah že v zgodnjem otroštu, šele ko se izoblikuje osebnost, pri čemer je predvsem pomemben faktor okolje oziroma atmosfera, v kateri so odraščali.

Tukaj se dela napaka iz nevednosti, bi jaz rekel, ker tako svetovalnico bi morali voditi za to usposobljeni in izšolani ljudje, npr. psihologi ali psihiatri, nikakor pa ne mi navadni laiki, sploh pa ne vi, od kateriih vas je večina nekih kvazi religiozno usmerjenih ljudi, ker samo delate škodo....

???