Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 ... 5 6 7 8 9 
(Read 27344 times)
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #90 - 17.09.2004 at 08:51:43
 
exodus wrote on 16.09.2004 at 18:54:50:
Miška tako kot si ti razlagaš reinkarnacijo, da si opravičuješ trpljenje, je po moje zmotno zate kot za druge, s katerimi širite to informacijo, ker v končni fazi človeku sporočate le to: saj si si sam kriv, ker si bil psihično, fizično ali kako drugače zlorabljen, da si reven, da drugi teptajo po tebi, ker si v prejšnjem življenju "grešil"...

Eh, Exo… res ne vem, od kje tebi zaključek, da si z reinkarnacijo opravičujem trpljenje, ker to nikakor ni res. Kar se trpljenja tiče, ga celo jemljem kot »priložnost«… Saj veš – edino skozi trpljenje pride vstajenje… in tudi trpljenje je možnost, da duhovno zrastemo, se nečesa naučimo, nekaj novega sprejmemo… po večini smo ljudje pač takšni… In če zmoreš videti in razumeti, da ti je tudi vsako trpljenje dano z nekim namenom, potem ti je to prej izziv kot kakršnokoli opravičilo… Je pa res, da verjamem, da smo si v prejšnjih življenjih pridobili neko karmo in tudi na podlagi karme se nam v tem življenju dogajajo neke stvari… ampak nikakor ne z namenom, da se na ta način opravičujemo… pač pa z namenom, da jih presežemo…

Veš, mi je zanimivo, kako drugače ti doživljaš to, da »si si sam kriv, ker si bil psihično, fizično ali kako drugače zlorabljen, da si reven, da drugi teptajo po tebi, ker si v prejšnjem življenju "grešil"«… Hej, exo… če zmoreš to videti tako, kot to vidim jaz, potem boš tudi v teh besedah videl izziv… priložnost, da se naučiš nečesa novega… če pa to doživljaš le skozi svoj vzorec in ne zmoreš videti preko, potem to resda verjetno doživiš kot nekaj groznega, kot da si zato slab, kriv, grozen … in kajtijavemkajševse drugega… pa temu ni tako, exo, veš… Samo videti je treba drugače… pogledati je treba drugače… doživeti je treba drugače…

In, prosim… ne razumi tegale tako, kot da te želim prepričati v nekaj, v kar verjamem jaz… ker to nikakor ni moj namen… Ker sva se »slučajno« pač midva zapletla okoli tegale (slučajev, naključij pa po mojem mnenju seveda ni), ti poskušam samo prikazati moj pogled… moje razmišljanje… moje doživljanje… in ob tem vsekakor dopuščam, da ti razmišljaš pač na svoj način… vidiš na svoj način… razumeš na svoj način… Bi bila pa vesela, če bi vsaj to zmogel razumeti tako…  Smiley
Back to top
 
 
IP Logged
 
Angel
5
*****
Offline

The Voice of an Angel

Posts: 742
Kranj
Gender: female
Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #91 - 17.09.2004 at 10:12:37
 
no tkole.

jaz tud če bi mi bilo dano da se reinkarniram v kr neki,
da bom kr neki, mislim, da samomor ni noben greh.

zakaj le,
ubili bise?
živeti je lepo,
včasih hudo,
včasih gorje,
same solze,
živi se pa le,
umreti se sme,
če naravno je le.
ubiti se,
pa se ne sme,
ker živeti
je lepo,
zemeljsko in angelsko.

Angel
Back to top
 

Angel*
 
IP Logged
 
exodus
Ex Member




Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #92 - 17.09.2004 at 10:43:48
 
Miska wrote on 17.09.2004 at 08:51:43:
Eh, Exo… res ne vem, od kje tebi zaključek, da si z reinkarnacijo opravičujem trpljenje, ker to nikakor ni res. Kar se trpljenja tiče, ga celo jemljem kot »priložnost«… Saj veš – edino skozi trpljenje pride vstajenje… in tudi trpljenje je možnost, da duhovno zrastemo, se nečesa naučimo, nekaj novega sprejmemo… po večini smo ljudje pač takšni… In če zmoreš videti in razumeti, da ti je tudi vsako trpljenje dano z nekim namenom, potem ti je to prej izziv kot kakršnokoli opravičilo… Je pa res, da verjamem, da smo si v prejšnjih življenjih pridobili neko karmo in tudi na podlagi karme se nam v tem življenju dogajajo neke stvari… ampak nikakor ne z namenom, da se na ta način opravičujemo… pač pa z namenom, da jih presežemo…

Veš, mi je zanimivo, kako drugače ti doživljaš to, da »si si sam kriv, ker si bil psihično, fizično ali kako drugače zlorabljen, da si reven, da drugi teptajo po tebi, ker si v prejšnjem življenju "grešil"«… Hej, exo… če zmoreš to videti tako, kot to vidim jaz, potem boš tudi v teh besedah videl izziv… priložnost, da se naučiš nečesa novega… če pa to doživljaš le skozi svoj vzorec in ne zmoreš videti preko, potem to resda verjetno doživiš kot nekaj groznega, kot da si zato slab, kriv, grozen … in kajtijavemkajševse drugega… pa temu ni tako, exo, veš… Samo videti je treba drugače… pogledati je treba drugače… doživeti je treba drugače…

In, prosim… ne razumi tegale tako, kot da te želim prepričati v nekaj, v kar verjamem jaz… ker to nikakor ni moj namen… Ker sva se »slučajno« pač midva zapletla okoli tegale (slučajev, naključij pa po mojem mnenju seveda ni), ti poskušam samo prikazati moj pogled… moje razmišljanje… moje doživljanje… in ob tem vsekakor dopuščam, da ti razmišljaš pač na svoj način… vidiš na svoj način… razumeš na svoj način… Bi bila pa vesela, če bi vsaj to zmogel razumeti tako…  Smiley



to delajo vse religijje, da moralizirajo, npr krščanstvo vidi kot samomorilce ljudi, ki so se pregrešili zoper Boga, ker si po RKC doktrini nima pravice življenja nihče vzet, ker smo ljudje le božje stvaritve - "objekti"

po tvoji hinduistični razlagi reinkarnacije pomeni samomor, da nisi napravil svoje naloge, da bi se poboljšal oziroma razsvetlil, napredoval,, se pravi je to tudi neke vrste poraz, ker boš zopet vključen v ciklični tokogrog oziroma spiralo ponoivnih rojstev, pri čemer boš najverjetneje nazadoval

Vsako gledanje na samomor iz verske ali reiligiozno-filozovske perspektive je po moje zelo "neetično", ker gre za subjektivno dojemanje Boga ali pa se ravnaš po pravilih in etičnem kodeksu svoje religije, ki ti je bila na tak ali drugačen način posredovana, morda vcepljena, celo na nasilen način - verski fanatizem

Po moje bi morala religija ublažiti predsodke in stigmo do takšnih pojavov, kjer ne bi nekaj razumsko precejali in razsojali, ampak bi sprejeli stvari s sočutjem in predvsem tolažbo svojcev, ki so za njim ostali. Npr. če bi se moj sin ubil, naredil samomor, in bi mi ti ali kakšna podobna verska seksta, skupnost ali religija "šlogala" take obtožujoče stvari, da je samomorilec neki "luzer", bi bil še kako JEZEN, morda celo sovražen do tebe, ker bi to zame osebno pomenilo, da ne ne premoreš empatije in si le eno od koleščk v svoji "religiji al iveri", ki ne razmišlja s svojo glavo. Problem znanstvenega stališča na samomor pa se lahko isto prevrne v drugo skrajnost, da postane gledanje na suciid zelo "hladno", kar pa je le ena in ista plat vašega obtožujočega, s predsodki prežetega in nenehnega stigmatiziranja duševnih bolezni, odklonskosti, periferije...



Back to top
 
 
IP Logged
 
vida
5
*****
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 1240

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #93 - 17.09.2004 at 10:45:19
 
Madan Gopal Das wrote on 15.09.2004 at 14:56:12:
dozivljanje stiske je negativni stimulant da se nekdo spravi na pot samospoznavanja. obstaja pa tudi pozitivni stimulant, ko/ce pridemo v kontakt z realizirano osebo se v nas naravno prebudi zelja, da bi dosegli/spoznali to kar je on. z njegovo pomocjo lahko to tud dosezemo.

potrebno je tko pravilno vodstvo kot tudi nas iskren trud/sodelovanje.



ja, saj se strinjam.
O tem smo že precej tukaj razpredali, a vseeno naj dodam še tole ... moje mnenje je, da se vse zgodi ob "pravem" trenutku. Se pravi, ko smo pripravljeni. Zgleda da je ta korak v našem razvoju najtežji, oz. da je ta stopnička najvišja (tako jo prikazuje tud N. Petrovič v Tri rdeče niti), ko se naš um vrti le še v krogu in ne najde rešitve.
Back to top
 
 
IP Logged
 
vida
5
*****
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 1240

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #94 - 17.09.2004 at 10:53:41
 
Miska wrote on 17.09.2004 at 08:40:08:
Nope, vida, tega po mojem mnenju ne bi »smeli« početi.



saj v tem zaznavam hakelc, da "ne bi smeli", da to počnemo pa se niti ne zavedamo da to počnemo, ker ta naš ego je tako presneto zvit, da nas mimogrede "prelisiči" ...   Undecided
Drugač pa, tud to je samo moje mnenje  Wink
Back to top
 
 
IP Logged
 
Madan Gopal Das
Ex Member




Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #95 - 17.09.2004 at 10:54:43
 
vida wrote on 17.09.2004 at 10:45:19:
ja, saj se strinjam.
O tem smo že precej tukaj razpredali, a vseeno naj dodam še tole ... moje mnenje je, da se vse zgodi ob "pravem" trenutku. Se pravi, ko smo pripravljeni. Zgleda da je ta korak v našem razvoju najtežji, oz. da je ta stopnička najvišja (tako jo prikazuje tud N. Petrovič v Tri rdeče niti), ko se naš um vrti le še v krogu in ne najde rešitve.

priprava za korak je spet lahko iz negativnega ali iz pozitivnega stimulanta.

lahko je priprava hudo trpljenje in ko je to nevzdrzno se prostovoljno in zavestno hocejo in tudi se premaknejo.

lahko je priprava mocna privlacnost necesa lepega, neznega, prijetnega, disecega... ko je zelja dovolj mocna ji sledijo in so pripravljeni za njo narest vse kar je potrebno, seveda prostovoljno in pri zavesti.

Hari bol.
Back to top
 
 
IP Logged
 
vida
5
*****
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 1240

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #96 - 17.09.2004 at 11:12:38
 
Madan Gopal Das wrote on 17.09.2004 at 10:54:43:
priprava za korak je spet lahko iz negativnega ali iz pozitivnega stimulanta.

lahko je priprava hudo trpljenje in ko je to nevzdrzno se prostovoljno in zavestno hocejo in tudi se premaknejo.

lahko je priprava mocna privlacnost necesa lepega, neznega, prijetnega, disecega... ko je zelja dovolj mocna ji sledijo in so pripravljeni za njo narest vse kar je potrebno, seveda prostovoljno in pri zavesti.

Hari bol.


Najbrž to zavisi od dosedanjega izkustva.
Kdor ima za seboj težko izkustvo oz. trpljenje, te privlačnosti ne bo sposoben začutit, po moje.
Nekdo, ki pa ima srečo, da je njegov razvoj tekel po enih naravnih zakonitostih odraščanja v varnem okolju, to v nekem razvojnem obdobju prinese da začuti, čisto po naravni poti ...
Back to top
 
 
IP Logged
 
Madan Gopal Das
Ex Member




Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #97 - 17.09.2004 at 11:38:59
 
vida wrote on 17.09.2004 at 11:12:38:
Najbrž to zavisi od dosedanjega izkustva.
Kdor ima za seboj težko izkustvo oz. trpljenje, te privlačnosti ne bo sposoben začutit, po moje.
Nekdo, ki pa ima srečo, da je njegov razvoj tekel po enih naravnih zakonitostih odraščanja v varnem okolju, to v nekem razvojnem obdobju prinese da začuti, čisto po naravni poti ...

pozitiven ali negativen stimulant je odvisen popolnoma od milosti Boga in od nicesar drugega (materialnega). itak pa je vedno kombinacija obeh stimulantov, le da je razmerje pri posameznikih razlicno.

vse kar lahko mi nardimo je da smo iskreni.

to iskrenost lahko v tej zdejsni dobi najlazji gojimo tko da se druzimo s svetimi osebami in spostljivo izgovarjamo sveta imena Boga.

Hari bol.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #98 - 17.09.2004 at 12:41:08
 
exodus wrote on 17.09.2004 at 10:43:48:
to delajo vse religijje, da moralizirajo, npr krščanstvo vidi kot samomorilce ljudi, ki so se pregrešili zoper Boga, ker si po RKC doktrini nima pravice življenja nihče vzet, ker smo ljudje le božje stvaritve - "objekti"

Ahh… religije… dajva najprej razčistiti s tem, exo… Jaz ne govorim o nobenih religijah, jaz ne govorim o nobenih verstvih… jaz preprosto govorim samo o tem, kako na te stvari gledam jaz… kako te stvari čutim in doživljam jaz… zato govori kvečjemu o meni in ne o religijah… prav? Wink


exodus wrote on 17.09.2004 at 10:43:48:
po tvoji hinduistični razlagi reinkarnacije pomeni samomor, da nisi napravil svoje naloge, da bi se poboljšal oziroma razsvetlil, napredoval,, se pravi je to tudi neke vrste poraz, ker boš zopet vključen v ciklični tokogrog oziroma spiralo ponoivnih rojstev, pri čemer boš najverjetneje nazadoval

A tole je hinduistična razlaga? Ti vraga, nisem vedela… ja, hvala, no… ker si me razsvetlil… Grin Glej, po moji razlagi gre stvar nekako takole: duša si, preden se inkarnira, izbere svoje poslanstvo in si nekako določi tudi časovni okvir, v katerem bi lahko to izvedla. Ob tem si vsaka duša določi tudi vsaj enega (ponavadi celo dva ali tri) »zasilne« izhode – za primer, ko svojo nalogo opravi predčasno ali za primer, ko svoje naloge žal ne bo mogla opraviti, bo omagala, obupala, onemogla. Sem sodijo recimo samomori, sem sodijo nepričakovane nesreče (prometne nesreče), tudi nepričakovane bolezni, ki se končajo s smrtjo – to je bojda znak, da si je duša izbrala tisti »zasilni« izhod. Poraz? Morda res, če pa že, pa vsekakor ne poraz v tistem negativnem smislu. In če že... potem je to poraz le za tisto dušo, za tistega posameznika, ker si je v bistvu želel drugače. Žal ni zmogel… Vsekakor pa jaz tega ne doživim kot poraz, takšnega človeka sprejmem kvečjemu z razumevanjem in sočutjem… In – od kje ti zaključek, da boš v cikličnem krogu ponovnih rojstev najverjetneje nazadoval? Nikakor ne – cilj je vendar napredovati! Se nečesa naučiti! Biti bližje izvoru, biti bližje ljubezni… to je vendar cilj! In to je vendar namen! In, konec koncev – to je vendar tudi želja!


exodus wrote on 17.09.2004 at 10:43:48:
Vsako gledanje na samomor iz verske ali reiligiozno-filozovske perspektive je po moje zelo "neetično", ker gre za subjektivno dojemanje Boga ali pa se ravnaš po pravilih in etičnem kodeksu svoje religije, ki ti je bila na tak ali drugačen način posredovana, morda vcepljena, celo na nasilen način - verski fanatizem

Aaaaa ??? Naj ti povem, da izhajam iz »neverske« družine, iz družine, v kateri sta bila oba starša, sicer krščansko vzgojena, ateista. In tako sta vzgajala tudi svoje otroke. Bila sem torej popolni ateist, vere sem se dotaknila le ob stari mami, ki me je nekajkrat peljala s seboj v cerkev – ampak le kako bi otrok lahko razumel trpljenje recimo Kristusa? Ubogi revež… ker je delal nekaj dobrega, so ga zato še kaznovali… pribili na križ… tako sem jaz kot otrok, recimo, doživela Križev pot... Na to pot, ki jo hodim danes, tudi kar se tega, v kar verjamem, tiče, me je pravzaprav pripeljalo življenje samo… in izbirala in odločala sem se na podlagi lastnega doživljanja… lastnega čutenja… lastnih izkušenj… imaš pa prav, ko praviš, da gre za subjektivno doživljanje Boga (konec koncev - le kdo ga ne doživlja subjektivno, pa naj bo to doživljanje na kakršenkoli način?)… tako ga čutim in doživljam jaz, res je… in prav zato še toliko bolj verjamem v to…


exodus wrote on 17.09.2004 at 10:43:48:
Po moje bi morala religija ublažiti predsodke in stigmo do takšnih pojavov, kjer ne bi nekaj razumsko precejali in razsojali, ampak bi sprejeli stvari s sočutjem in predvsem tolažbo svojcev, ki so za njim ostali. Npr. če bi se moj sin ubil, naredil samomor, in bi mi ti ali kakšna podobna verska seksta, skupnost ali religija "šlogala" take obtožujoče stvari, da je samomorilec neki "luzer", bi bil še kako JEZEN, morda celo sovražen do tebe, ker bi to zame osebno pomenilo, da ne ne premoreš empatije in si le eno od koleščk v svoji "religiji al iveri", ki ne razmišlja s svojo glavo. Problem znanstvenega stališča na samomor pa se lahko isto prevrne v drugo skrajnost, da postane gledanje na suciid zelo "hladno", kar pa je le ena in ista plat vašega obtožujočega, s predsodki prežetega in nenehnega stigmatiziranja duševnih bolezni, odklonskosti, periferije...

Spet? Govoriva o religijah? No, ja… če govoriva o religijah, potem temule tvojemu stališču pritrjujem. In se strinjam s tem, da bi morali vsakogar (tudi tistega, ki je naredil samomor) sprejeti s sočutjem. In tolažbo svojcev, ki so za njim ostali. Ampak če tako po tvojem mnenju delajo religije, potem to pripisuj njim… in ne meni... Jaz vsekakor nisem tiste sorte, ki bi tebe ali tvojega sina, če bi naredil samomor, za to obtožila, bila nate jezna, rekla, da je tvoj sin »luzer« ali kaj podobnega. Pri meni bi doživel vse kaj drugega…
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #99 - 17.09.2004 at 12:49:26
 
vida wrote on 17.09.2004 at 10:53:41:
saj v tem zaznavam hakelc, da "ne bi smeli", da to počnemo pa se niti ne zavedamo da to počnemo, ker ta naš ego je tako presneto zvit, da nas mimogrede "prelisiči" ...   Undecided

Hmm… vida, ne vem, no, ampak ko enkrat ozavestiš, da obstaja tudi ta možnost, potem si nanjo pripravljena… in v bistvu lahko vedno preverjaš, kaj počneš… in se s tem izogneš možnosti, da bi naredila nekaj takšnega, brez, da bi se tega zavedala… treba pa je vklopiti zavedanje, to pa ja… In ne misli – vem, kako težko je biti vseskozi v zavedanju… ne znam/zmorem tega niti jaz… Se pa večkrat tega spomnim, grem skozi svoje situacije (še posebej skozi tiste, za katere vem, da moj ego vedno stoji v pozoru, kdaj mi bo lahko kakšno »ušpičil«), razmišljam o tem, zakaj in kako sem reagirala, na podlagi česa sem tako reagirala, kako bi si želela reagirati… in hej! Če ugotovim, da bi si v bistvu želela drugače, da me je spet nafarbal tale moj ego… imam vedno možnost, da naslednjič reagiram drugače… tako, kot si želim jaz… tako, kot si želi moja duša… nekako takole gre tole… po mojem mnenju, seveda… Wink
Back to top
 
 
IP Logged
 
vida
5
*****
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 1240

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #100 - 17.09.2004 at 14:29:04
 
Miska wrote on 17.09.2004 at 12:49:26:
nekako takole gre tole… po mojem mnenju, seveda… Wink

ja, Miška, tudi po mojem nekako tako ...  Smiley
Back to top
 
 
IP Logged
 
exodus
Ex Member




Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #101 - 19.09.2004 at 17:15:55
 
Miska wrote on 17.09.2004 at 12:41:08:
Ahh… religije… dajva najprej razčistiti s tem, exo… Jaz ne govorim o nobenih religijah, jaz ne govorim o nobenih verstvih…
Glej, po moji razlagi gre stvar nekako takole: duša si, preden se inkarnira, izbere svoje poslanstvo in si nekako določi tudi časovni okvir, v katerem bi lahko to izvedla. Ob tem si vsaka duša določi tudi vsaj enega (ponavadi celo dva ali tri) »zasilne« izhode – za primer, ko svojo nalogo opravi predčasno ali za primer, ko svoje naloge žal ne bo mogla opraviti, bo omagala, obupala, onemogla.


Hm, to pa se mi zdi sedaj vse KONTRADIKTORNO oziroma protislovno. V eni sapi pišeš esej o tem, kar si glih zanikala,  na dolgo in širolko prepredaš o reinkarnacijah in dušah? Ne zanimajo me tvoji verski pogledi, IN KAKOR 1X OMENIŠ "DUŠE" IN "REINKARNACIJO" si že padla notri in te je odneslo...  Tongue Tole razmišljanje, ki ga imaš za samosvojo ali unikatno,  pa je v bistvu enako tem, ki verjamejo v reinkarnacijo, torej versko razmišljanje, "neznanstveno" in neobjektivno, ki v večinih primerov moralizira in obsoja...
Back to top
 
 
IP Logged
 
majcha
1
*
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 41

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #102 - 19.09.2004 at 20:51:55
 
exodus: me veseli, da tudi ti podobno vrednotiš predsodke, kot jaz...da jih ne odobravaš in hkrati razumeš. Prav tako se strinjam s teboj p tem, da  posoda trpljenja ni za vse enako velika in da vsakdo ne prenese enako. še bolj pa mi je všeč misel, ki upam, da sem jo prav razumela... da je prav vsakdo na nekem področju ranljiv in celo oseba, ki prenese veliko (tako opazovalci morda za nekoga sodeč po opazovanju mislimo), ne bo prenesla nekaj, kar prenese oseba, ki po nađšem mnenju prenese dosti manj. na kratko: vsakdo ima svojo ahilovo peto, šibko točko.
osebno mislim, da osebam, za katere mislimo, da prenesejo vse in jim mnogi morda nalagajo po tem sodeč velika bremena, delamo krivico.

upam, da nisem preveč zakomplicerala in da je komu razumljivo kar sem napisala  Undecided Wink Smiley

arelena:
vesela sem da si se kej oglasila, sem se že bala, da je blo v mojem zadnjem pm-ju napisano kej tazga, kar bi mi zamerla, da se zato nisi odzvala Wink.

Angel: kako si lahko tako sveto prepričan, kaj se dogaja z dušami samomorilcev? je to tvoj instinkt ali zgolj ena od možnih variant in filozofij razlage posmrtnega življenja.
Osebno verjamem, da se je ta tvoja omenjena filozofija razvila iz osebnega doživljanja pojava samomora osebe, ki se sama s tem ni soočala.
Če si neko osebo, ki je napravila samomor osebno dovolj dobro poznal, da ne čutiš strahu,ko obujaš spomine na celotno življenje te osebe kot tudi tragični konec, če si razumel in  premislil njegovo stisko ter morda že sam nekoč bil v stiski in to uspešno prešel, se zavedaš, da je stiska nekaj človeškega in moj osebni vidik je, da je vsakdo sposoben to preiti, če je le dovolj pozoren na znake, ki ga ohranjajo in iskanje pomoči in svetlih točk, ki vračajo pogum in upanje. Zavedam se, da lahko pridejo v življenju trenutki, ko je lažje umreti kot živeti naprej in upati, da bo tisto hudo prešlo.

Težko je predvsem morda to, da razume dela po svoje, občutki pa spet po svoje.
Nekaj lahko razumeš - celo osebo, ki te je prizadela, zakaj in kako je to storila, kaj jo je pripeljalo do tega, pa vendarle čutiš, kot bi ti nekdo zaril nož v hrbet, ko bi ga najbolj potreboval  in ti občutki lahko bledijo počasi. Ni nujno, da te prizadanejo drugi, tako močno lahko prizadaneš sam sebe, ko si ugotovil, da te trud in cilji, za katere si se trudil in jih celo dosegel, niso pripeljali tja kamor si želel in posledično nisi srečen.

Torej, zadeve in tudi stiska je popolnoma človeška zadeva in se ne bi rada pogovarjala ali je to fiziološko ali patološko (že bolezensko), ker je to le formalna meja, ki jo določamo ljudje. Dejstvo je, da se dogaja. Morda se bo zgodilo nam morda našim bližnjim, dejstvo je, da se da preživeti in predsodki okolice dotični osebi ki jo doletile škodujejo,prav tako ali pa še bolj lastni predsotki. in namen stiske je, da se le teh znebiš in situaciji pogledaš v oči in narediš korak naprej.

Da ne bom popolnoma zašla v kolikor že nisem  Grin Embarrassed.
Angel...ne vem kaj se zgodi s temi dušami...vsaka pa verjamem se enkrat najde. Doslej sem verjela, da se bo oseba, ki smo jo izgubili ponovno rodila...verjamem v zakon karme, zato prvo kot prvo menim, da bo postavljena v isto situacijo oziroma več malih situacij, ki jo bodo ponovno postavile pred dejstvo, da se nauči tisto, čemur je ubežala, tudi pogum verjamem za ta korak bo osvojila. Ta oseba je blia v zelo težkih okoliščinah in v nečem ni mogla biti podobna svojim...ravno v tem je bila zame 1000x bolj poštena (ne bi šla tu v podrobnosti). Morda oziroma verjetno bo kdaj občutila bolečino, ki jo je zadala drugim, ko se je odločila za omenjen korak, morda pa si bo tu izprosila milo karmo (saj veste, da ljudje molimo in prosimo Boga, pa v kateregakoli že verjememo, za zdravje, za lažje preživljanje težkih trenutkov itd., mnogi poklanjajo celo razne daritve, si jih, jih sedaj in jih bodo). Tako pač jaz čutim in upam, da ne tava skupaj z drugimi dušami kot praviš ti Angel in da ne bo dolgo če že.

Uff...utrudla sem se od tega svojega širokopisja  ??? Embarrassed Grin

okej, zdej bom pa nehala o tem pisat, ker kot vidimo, je veliko hipotez oziroma osebne vere, ki pa je ne moremo eden drugemu dokazovati in se meriti kdo ima prav.

bolje je govoriti o stvarnem in dejstvih do katerih smo prišli sami, ker bo sicer debata za marsikoga, ki mu je o tem težko govoriti, še bolj zastrašujoča Wink, ane.

Se mi pa zdi prav, da se kaj pove, kar bo morda olajšalo in prineslo marsikomu tisto razumevanje, ki bo prineslo v okolico toliko tolerance, da bo osebam, ki to doživljajo vsaj malce lažje - da izginejo tabuji in predsodki kolikor se pač da.

Res pa te debate niso lahke, ane? Wink
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #103 - 20.09.2004 at 09:17:00
 
exodus wrote on 19.09.2004 at 17:15:55:
Hm, to pa se mi zdi sedaj vse KONTRADIKTORNO oziroma protislovno. V eni sapi pišeš esej o tem, kar si glih zanikala,  na dolgo in širolko prepredaš o reinkarnacijah in dušah? Ne zanimajo me tvoji verski pogledi, IN KAKOR 1X OMENIŠ "DUŠE" IN "REINKARNACIJO" si že padla notri in te je odneslo...  Tongue Tole razmišljanje, ki ga imaš za samosvojo ali unikatno,  pa je v bistvu enako tem, ki verjamejo v reinkarnacijo, torej versko razmišljanje, "neznanstveno" in neobjektivno, ki v večinih primerov moralizira in obsoja...

Hja, exo, mi je žal… jaz kontradiktornosti pač ne vidim… oz. bom rekla drugače: meni je vse logično, meni je vse jasno in meni je vse razumljivo…

O »neznanstvenosti« in neobjektivnosti pa tole: je res, da se vse tole ne da dokazati na znanstveni način. Ker tukaj gre za doživljanje, tukaj gre za čutenje in tukaj gre za lastno izkušnjo. Tistega, kar jaz doživim in tistega, kar jaz čutim, pa znanstveno dokazati pač ne morem. In prav zato, ker vem, da tega ni mogoče dokazati drugače, kot s tem, da točno to občutiš in doživiš tudi ti, se dokazati niti ne trudim. Niti nikogar ne prepričujem v to. Vsakdo se v to prepriča in v to zares verjame šele takrat, ko to sam občuti, ko doživi svojo lastno izkušnjo, ki ga sama po sebi prepriča v to. Takrat postanejo znanstveni dokazi popolnoma nepotrebni, ker takrat preprosto – veš…

Je veljajo to tudi zame: dokler sem hotela in želela razumeti te stvari, dokler sem iskala odgovore na ta vprašanja samo z razumom, dokler sem za to hotela »znanstvene« dokaze, … ves tisti čas sem tavala v popolni temi… Šele ko sem si dovolila odpreti svoja »notranja vrata«, ko sem pač doživela tisto, kar sem doživela, za to znanstvenih dokazov nisem več potrebovala. Ker takrat sem preprosto – vedela… Smiley
Back to top
 
 
IP Logged
 
exodus
Ex Member




Re: Ali je samomor smrtni greh?
Reply #104 - 20.09.2004 at 09:29:25
 
Miska wrote on 20.09.2004 at 09:17:00:
Hja, exo, mi je žal… jaz kontradiktornosti pač ne vidim… oz. bom rekla drugače: meni je vse logično, meni je vse jasno in meni je vse razumljivo…

O »neznanstvenosti« in neobjektivnosti pa tole: je res, da se vse tole ne da dokazati na znanstveni način. Ker tukaj gre za doživljanje, tukaj gre za čutenje in tukaj gre za lastno izkušnjo. Tistega, kar jaz doživim in tistega, kar jaz čutim, pa znanstveno dokazati pač ne morem. In prav zato, ker vem, da tega ni mogoče dokazati drugače, kot s tem, da točno to občutiš in doživiš tudi ti, se dokazati niti ne trudim. Niti nikogar ne prepričujem v to. Vsakdo se v to prepriča in v to zares verjame šele takrat, ko to sam občuti, ko doživi svojo lastno izkušnjo, ki ga sama po sebi prepriča v to. Takrat postanejo znanstveni dokazi popolnoma nepotrebni, ker takrat preprosto – veš…

Je veljajo to tudi zame: dokler sem hotela in želela razumeti te stvari, dokler sem iskala odgovore na ta vprašanja samo z razumom, dokler sem za to hotela »znanstvene« dokaze, … ves tisti čas sem tavala v popolni temi… Šele ko sem si dovolila odpreti svoja »notranja vrata«, ko sem pač doživela tisto, kar sem doživela, za to znanstvenih dokazov nisem več potrebovala. Ker takrat sem preprosto – vedela… Smiley


Ma, saj razmišljanja in poglede imaš različne... Jasno, da vsak zase misli, da ima prav, tudi če se ne zaveda, da se identificira z ogromno stvarmi, ki so njemu v bistvu tuje in niso del njega. Po moje bi bil najbolj primeren za odgovor tukaj na tem topiku, človek, ki je bil recimo res na pragu samomora, pa še tukaj bi se verjetno zelo razlikovala mnenja od posameznika do posameznika. Skratka vem, da če a priori obsojamo samomor, natremo še dodatne soli na odprte čustvene in psihične rane samomorilca, ker mu podzvestno dajemo vedeti, mu vcepljamo občutke krivde, s čimer pa mu nič ne pomagamo, oziroma mu sugeriramo, da je samomor nekaj "slabega" in bo trpel posmrtne muke, ker se je pregrešil zoper "boga", ker ni opravil svoje naloge,/.../, da bo recimo v "peklu"... Skratka tak odnos se mi zdi zaničevalen do ljudi v stiski, ker v vsakem primeru nosi stigmo.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Pages: 1 ... 5 6 7 8 9