Mae wrote on 12.09.2004 at 19:15:21:


Ko ti gre kaka kolčka v glavi, kar pa sploh ni pogoj, je težko presojati, da gre za sebično dejanje. Skoraj vsak, ki naredi samomor, pa je duševno bolan - to pomeni,  da ne moremo obsojati človeka v nobenem primeru, saj si ni kriv, da ima bolezen, ki se vleče že morebiti več let in je izgubil bitko.

Primer:

Nekdo nekomu očita, da si je sam kriv, ker se je okužil z virusom gripe. Tukaj gre za telesno bolezen, ki se kaže v simptomatiki npr. kihanja, kašljanja, visoke vročine... Samomor pa je večini primerov odraz duševne bolezni, ki pa lahko v ekstremnih okoliščinah rezultira v samomoru, podobno kot AIDS pri telesnih boleznih - ampak oboje je bolezen.  Ko je nekdo duševno zdrav, šele takrat lahko prevzame odgovornost za svoja dejanja, prej pa ne, če je bil tako ali drugače odsoten ali odšteven.

Rose, imaš več vidikov, kako lahko gledaš na samomor, to je pač tvoj. Jaz pa sem usmerjen bolj k stališču dr. Marušiča...

japka wrote on 12.09.2004 at 19:33:21:


Jasno, da samomor ni rešitev. Pač te pobere duševna ali telesna bolezen...  Ključno je to, da gre za bolezen. Torej človek se dejasnko ni sam ubil, ampak ga je ubila bolezen.

Tisto o karmi pa je brezveze sploh diskutirati, ker je to verski vidik gledanja na samomor in ne znanstveni.

exodus wrote on 12.09.2004 at 19:26:07:


Sej je cool. Sej jst tut sam razmišljam. V bistvu, če je definicija zdravja psihofizično blagostanje, potem je nekdo, ki je v fazi, da bo storil samomor, definitvno duševno bolan. In, če si bolan, torej nisi v popolnem psihofizičnem blagostanju, torej se ne odločaš racionalno in ravnozaraditega ne moreš nositi odgovornosti za svoja dejanja. A to tko praviš? Ok, do tuki razumem. Če si mladoleten, pa še tolk bolš. Pa, če si pod vplivom substanc in drugih demonov pa koga ubiješ, v nobenem od teh primerov nisi prišteven, si torej neodgovoren. Ne vem no. Se mi zdi, da je vsak odgovoren za svoje življenje preventivno. Na točki nezadovoljstva je treba neki ukrent t.j. poiskat zunanjo pomoč, če ne gre drugače.  Pa nihče ni vedno v popolnem psihofizičnem blagostanju. Zato pa skoz tja rinemo. Sej ne rečem, verjetn premal poznam, verjetn govoriš prav o klinično diagnosticiranih duševnih boleznih. Ja, v tem primeru bi rekla, da greha ni. Pa tut ne vem, če je vsakemu, ki stori samomor klinično diagnosticirana duševna bolezen. Jst sem bl te imela v mislih.

Po tvoje torej se odločitve bolanega za evtanazijo ne bi smelo upoštevati, ker je neprišteven. Sama sem do tega neopredeljena, ravnozato, ker je tolk možnih perspektiv.

Lp.  

Verski ipd. vidik ti gre na bruhanje? A nisi tako sploh odprl topica, če je greh?     Ali je samomor smrtni greh?    
No, anyway...    nima veze  

exodus wrote on 12.09.2004 at 20:24:44:
Govori zase..
Imam izkušnjo. In ravno to, kaj bom s tem naredil v prvi vrsti njim, ki bodo ostali, je imelo večjo težo kot tista "bad situacija", takrat se je zdela nerešljiva, danes bi se me komaj dotaknila, to kaj bom naredil njim, to je prevagalo.
Očitno že "mali" nisem bil dovolj egiča.  Pa ne vem če sem ravno neki jaki psihični bolnik, bila je situacija.

..anyway    ..nima veze

exodus wrote on 12.09.2004 at 20:24:44:



Mene je tudi tole zelo zbodlo. Jaz verjamem, da večina nas že ima neko izkušnjo v tem smislu, pa tudi če gre zgolj za tisto pubertetniško fantazijo "kaj pa če me ne bi več bilo" ali pa za kaj bolj resnega.
Jaz mislim, da je že to dobra osnova za razmišljanje...in kot je 2227 napisal....tudi mene bi v neki res brezizhodni situaciji najbrž ohranjala pri življenju ravno odgovornost do mojih bližnjih, do ljudi, ki me imajo radi, ki bi trpeli.

Jaz načeloma ne obsojam samomorilcev...morda pa se mi je to vendarle zgodilo enkrat ali dvakrat, ko so za seboj pustili majhne otroke... Takrat sem se v bistvu resno spraševala- je to odsotnost starševske ljubezni ali jim je neka huda situacija tako zameglila razum, da so pozabili nanjo...

Lilith wrote on 12.09.2004 at 23:06:04:


2227 in Lilith! Pazita, se strinjam, da druga stvar, če racimo družinski oče, ki preskrbuje celotno družino zapufan v dolgovih do vratu in ne vidi izhoda, zato se ubije, ne da bi prej pomislil, da bo se recimo dolg sedaj prenesel na njegove svojce. V tem primeru je to oblika sebičnosti, vsekakor.

Ampak takile samomori so bolj samomori iz efekta, iz obupa, torej ne da bi ti ljudje sploh bolehali za kakršnokoli duševno boleznijo in so duševno zdravi, ampak so to storili iz obupa, če so recimo zakockali premoženje. Druga stvar je, če ima tak človek familijo, in ker več ne vidi izhoda iz svojih zagat, pa si seveda poišče stroovno pomoč, gre npr. k psihiatru, pa še ravno tako naredi samomor - potem to ni eno in isto. Ampak tudi to, da si ne poiščeš pomoči je lahko del duševne bolezni, npr. če gre za socialno fobijo, da te je še iz hiše strah iti.

Tak bom rekel, da v splošnem samomorilec ni za nič kriv in ne odgovoren, najdejo se pa seveda primeri, kjer to ravno ne bo držalo.

exodus wrote on 12.09.2004 at 19:26:07:

Hmm... dr. Marušič... in kakšno je to stališče dr. Marušiča, exo? Ali da vprašam drugače: kaj je tisto, kar te je pri stališču dr. Marušiča pritegnilo?


exodus wrote on 13.09.2004 at 15:37:47:

Oprosti, exo… ampak tako, kot je vsakdo izmed nas odgovoren za svoja dejanja, je za svoja dejanja odgovoren tudi samomorilec… tudi za poskus samomora… uspešen ali neuspešen… Lahko sicer debatiramo o tem, ali bi družba lahko naredila kaj več, da bi poskus samomora poskusila preprečiti… lahko debatiramo o tem, ali bi lahko vsakdo izmed nas, posameznikov lahko naredil kaj več, da bi se poskus samomora preprečil… ampak odgovornost za samo dejanje pač pripada vsakemu posamezniku… tudi samomorilcu…

kaj pa vem. greh? ne. človek se vendar samodejno odloči zaključit svoj lajf, na svoj način. zakaj bi bil potem sa-mo-mo-r- greh?
kar človek stori sebi s tem, da se ubije, konča svoje življenje na način, ki si ga izbere ni noben greh. zakaj le. saj se sam tko odloči.
mal me je zbodlo pisanje nekaterih. kdo vendar smo, da bi lahko si drznili nekoga obsojat, ki je naredil samomor.
druga stvar pa je, da marsikateri samomorilec ne ve, da s tem ne konča svoje poti. žal ne. kalvarija se vleče še v onostranstvo-žal. kaj pol? končati zemeljsko bivanje, začeti isto kavarijo v nadzemeljskem breztelesnem lajfu.
je že bolj potem živ biti in trpeti, sej se tudi v trpljenju najde ena odrešitev. ja in ta beseda odrešitev je ravno to, kar samomorilec misli, da pride.
pa ne. tu je pa haklc.
lp

ps: sama osebno ne bi nikoli naredila samomora, pa če je še huje.
Angelina