draga Tai,
naj se sliši še tako neverjetno, ampak nekje v sebi dobro veš kaj je prav in kaj moraš... in če si že pogruntala, da nasilje rodi nasilje.... kaj boš naredila?

v takšnih trenutkih je zaupati težko, ampak a sploh še kaj ostane razen upanja? tudi to bo minilo

vsakdo od nas je pomemben, in pomembno je kam nekdo daje energijo... a boš lovila mulce z brzostrelko čez pol mesta? al bi mogoče raje se pogovorila s hčero? in oprostila sebi? mogoče bi si skupaj ogledali Neverland? možnosti je v tem svetu neskončno, izbira pa čisto tvoja...  

veliko sreče,

edino ljubezen prevlada

Jaz sem tud težko spopadam z jezo, skoraj nemogoče je. Ko začutim impulz jeze, ponavadi, če se mi zgodi krivica, mi razbija srce in hkratno popade en strah, skupaj s prizadetostjo. Ko hočem svoje povedat, me dotična oseba preglasi... Potem pa v trenutku..kar besed mi zmanjka. In nastopi eno stanje sprejemanja realnosti...obarvano z upanjem za vnaprej, češ,saj ni res,saj se bo uredilo in na tak način lažem sama sebi, ker ne morem sprejet dejstva,da oseba nikoli ni imela namena vrnit mi tistega denarja(in ne gre za 20 čukov!) Opeharila me je za denar, sposodila si je, vem,da ga zdaj ima in bi lahko vrnila,zdaj pa zapravlja pa hodi okrog, pa kupuje. Potem sem še od drugih slišala,da si rada "sposoja". Sem bla pač naivna,tega dejanja zdaj ne morem izbrisat.
Razjezi me pa vsakič znova!!!, kadar mi obljubi: jutri bom to uredila, ne skrbi, dobiš 1.obrok v vrednostnem pismu. In potem čakam na pošto in tega denarja nikjer. In že 3krat mi je to naredila! Že zdaj mi srce razbija, ne upam je poklicat,pa ji povedat,kar ji gre.Tako zelo sem jezna,da kar v sebi nekaj akumuliram v eno čudno nemočno umirjenost in jo pokličem, kaj je zdaj z vračilom, ona pa: Jao..zbolela sem...nisem mogla na pošto...jao..hčerka se mi ženi,ne morem...saj bo,saj bo, obljubim, zdaj ne morem,imam poslovno pot v tujino..
  Jezi me njen odnos, da sem se pustila izigrat,pa ko me je intuicija svarila,da ne smem imet posla z njo, namesto da poslušam sebe, sem verjela tej osebi,ki mi je nek svoj dolg prikazala kot življenjsko nevaren zanjo.    
Občutek NEMOČI,ki ti ga jeza daje, ker nikjer ne morem pravice poiskat. Sem pa bla tako jezna nanjo,da sem že sanjarila,kako sem ji priletela na dom in ji dala par krepkih.Hvala bogu,da tega ne smem, ker drugače ne bi smela delat v tujino,ker moraš bit nekaznovan...Vse je za nekaj dobro.
Danes je spet eden izmed tistih dni,ko ima ona prebliske,da mi bo vrnila 1. obrok...In zdaj čakam poštarja..srce pa razbija od jeze, ko vem,da nima namena vrnit.

tai wrote on 01.02.2005 at 23:56:01:

TAi, popolnoma razumem tvojo jezo in nisem ravno prepričana, da bo moj pogled na celo stvar pisan tebi na kožo. A vseeno…

Se strinjam s Kali, ki je napisala, da nasilje rodi nasilje. In če nasilje ni ravno tvoja vrednota, če nasilje ni tisto, s čimer bi ti iskal mir v svojem srcu, potem poskusi pogledati na stvar z druge strani. Si ti, je tvoja hči in so nasilneži. Kdo ti je pomemben? Verjetno ti, prav gotovo tvoja hči, pa nasilneži? Verjetno so ti pomembni le toliko, ker so prizadeli tvojo hči, ki jo hočeš zdaj maščevati in nič več. Kam se boš torej usmeril? Po mojem mnenju vase in v svojo hči. V nasilneže pa le toliko, da boš poskušal ustaviti njihovo nasilje nad tvojo hčerjo. Kaj več, vsaj kolikor sem jaz razumela skozi tvoje pisanje tudi težko narediš – napisal si namreč, da je fantinom vseeno, če reagiraš preko šole ali policije. Čeprav jaz vseeno ne bi čisto zavrgla tudi te možnosti. Če je nasilje teh fantov res tolikšno in če res ogrožajo in napadajo ljudi, pri katerih se počutijo močnejši. Se mi pa poraja eno vprašanje: kje so starši teh fantinov? Misliš, da bi bil pogovor z njihovimi starši tudi strel v prazno?

Pišeš, da ji prebereš v očeh, začutiš v srcu in že si v avtu iščoč fantine. Morda bi bilo bolje najprej objeti svojo hči, ji povedati, kako zelo jo imaš rad, se pogovarjati z njo o tem, kaj se ji je zgodilo, kako je to doživela, zakaj ji je hudo, kaj jo je prizadelo, … in jo poskusiti potolažiti? Morda bi le morala biti ona pred iskanjem teh fantinov?

Čeprav je tvoja jeza na fantine popolnoma normalna in popolnoma razumljiva. In prav nič ni narobe, če jo čutiš in prav nič ni narobe, če jo izražaš. Le nekako bi bilo treba najti pravi način, na katerega jo boš izrazil. Po mojem mnenju ne bi bilo nič narobe, če jo izraziš tistim, ki so ti blizu, če jo izraziš in poveš tudi svoji hčeri, kako zelo si jezen na te male nasilneže. Morda se boš že po tem bolje počutil?

Seveda se lahko odločiš tudi za to, da boš vsakega fantina posebej stresel iz hlač, kot praviš. Morda ti to celo prinese trenuten občutek zadovoljstva in miru. Vendar. Fantini bodo kljub temu nadaljevali svoje početje. Fantini bodo kljub temu napadali predvsem nemočne, torej stare in obnemogle. Fantini bodo še naprej napadali mlade pupce, saj bodo še vedno verjeli, da je to ena od oblik približevanja. Vprašanje je celo, če se bodo potem, ko jih boš ti vsakega posebej stresel iz hlač naslednjič namerno počakali prav tvojo hči. Ker nasilje rodi nasilje… in oni se vsekakor ne bodo maščevali nad tabo (saj se ne morejo, ker si v tem primeru ti močnejši), bodo pa za žrtev naslednjič prav zaradi tvoje reakcije poiskali prav tvojo hči?

Jaz bi se verjetno bolj usmerila na svojo hči, na njeno doživljanje in na to, kako bi predvsem njo zaščitila pred temi malimi nasilneži. Če ne drugače, tudi poskrbeti za njen varen odhod na trening in vrnitev domov. Če hodi na trening skupaj s prijateljico, si lahko spremstvo razdelite z njenimi starši – enkrat ju pelje na trening eden izmed staršev, drugič drugi. In morda bi se bilo dobro z njo pogovarjati tudi o tem, kako se sama lahko zaščiti pred nasiljem teh fantov. Veš, tvoja hči ne bo večno stara 14 let in tebe ne bo vedno ob njej, da boš zato, ker bo njo nekdo prizadel, šel in raztural katerekoli nasilneže, ki jo bodo prizadeli. Ona se mora naučit tudi sama reševat probleme, postavljati meje, reči ne. Če starši rešujejo probleme svojih otrok, jim dolgoročno delajo slabo uslugo. Otroci se tako namreč ne naučijo reševati svojih problemov sami (saj jih namesto njih rešujejo starši) in tako v svojem kasnejšem obdobju vedno iščejo in potrebujejo nekoga, da rešuje probleme namesto njih. In s tem seveda ne želim reči, da je pri tebi tako – le malce sem še posplošila stvar...

Nekako toliko za začetek. Poskusi razmisliti tudi o teh stvareh in se potem odločaj, kaj in kako boš naredil. Predvsem pa svoje jeze na te fantine ne tlači v sebi – izražaj jo, pogovarjaj se o njej. Le pravi način izražanja poskusi najti. Tak, ki bo konstruktiven predvsem zate in za tvojo hči...

Pa srečno!

sinjeoka wrote on 02.02.2005 at 12:26:40:

a si zihr, da nis ti na zacetku prva udarila, da si vse skp sprozla... in se dons ze tezko ugotovi kdo je v bistvu napadalec in kdo branilec?

sinjeoka

Problemov nasilja se ne da kar tako enostavno reševati v črno-beli tehniki (ali vedno se upreti z nasiljem - ali se nikoli upreti z nasiljem) , saj vsaka situacija zahteva malce drugačen optimalni pristop, predvsem pa malce soli v glavi.

Na splošno in v grobem velja pravilo, da lahko krog nasilja prekine le močnejša stran.

Če se namreč s kontra nasiljem upreš močnejšemu in za povrh še brezčutnemu nasilnežu, je zelo verjetno, da boš potegnil ta kratko,  lahko si pa po najkrajšem postopku tudi ubit - in nasilje bo res prekinjeno, vendar spet s strani močnejšega.

V vrtcu je v vlogi močnejšega vzgojiteljica, in zato so v njenih rokah vsi vzvodi, da nasilniška obnašanja prekine, čeprav na malce bolj nasilni način, kot je to običajno.

Problem pa nastane, kadar se tudi vzgojiteljica ne počuti dovolj močne, saj so tu prisotni kao še močnejši starši, ki se jih zato boji ... v tem primeru moč staršev dejansko ni tako velika, kot zgleda in največ bo odvisno od moči karakterja vzgojiteljice in dejstva ali zna opravljati svoj poklic ali pa je le slučajno tam na kofetu in ji je službena prioriteta, da ji tega kofetka ne bo nihče odvzel ...

jeza, zamera.. to lahko vsak pripiše svojemu ubogemu jazu. ego noče bit ponižan in prestrašen, vse mora bit pod kontolo!
kot sem zgoraj prebral, da so deklico kepali in itd.. že dolgo ne verjamem v naklučja in, da so krivi drugi. ko sem obiskoval 2.klass sem bil pretepen od množice starejših. sledilo je marsikaj, jeza, strah, maščevanje. nato sem bil v nenehnem krogu takšnih posledic. sedaj vem, da sem bil krivec absolutno sam. imel sem vzorec: jaz sem nekaj več od drugih-frajer, in nesprejemanje moralno drugačnih. z temi programi v sebi sem privlačil takšne ljudi, ki so mi te vzorce "želeli" pokazat..
če ima človek vse pri sebi pošlihtano, ne bo doživel nobene drame več. res pa je, da je takšnih ljudi izredno malo.
dokler smo še v naši karmi, vzroku - posledici, še bomo prihajali v stik z takšnimi in drugačnimi izkušnjami..

P.S.
človek najhitreje raste k poti samorazvoja, da išče probleme v sebi in ne drugih. in poiskuša svoj um natrenirat, da bo sprejemal od A - Ž.. le tako lahko naredi nekaj sebi v prid .
kolikor jaz opažam, največji problem vsega skup je to, da človek sprejema samo tisto za kar misli da je prav. z ostalim, kar pa čuti in ve globoko v sebi da je prava pot, pa jo zatira in se bojuje zoper nje...