Lilith wrote on 06.01.2005 at 08:46:06:


Treba  je ozvestit, da jeza ni negativno čustvo, ker negativnih čustev samih po seb ni, ampak jim tak negativni  vrednostni pomen dajemo sami:
http://www.pozitivke.net/article.php?story=20021213123203989&query=titud

Če jeze sam ne jemljem kot negativno čustvo, pol nisem obremenjen s tem, da z izražnjem jeze druge prizadanem, jih žalim, jim  hočem slabo....

Tak način izražanja moje  jeze vpliva  tudi na druge tako, da   moje jeze ne jemljejo za negativno čustvo in reagirajo na mojo jezo pozitivno. Ker regirajo pozitivno, me utrjujejo v prepričanmju, da je moja jeza pozitivno čustvo in mi jo zato ni treba tajit. Ker je ne tajim, jo  izražam le toliko kot je za  moje čustveno ravnovesje oz. duševno zdravje nujno potrebno.

Začet je veskakor treba pr seb. Začnemo pa lahko magari tko, da jezo drugih ne jemljemo kot negativno čustvo, naprejeno proti nam. Tko da tud če začnemo pr seb, so nam  drugi v veliko pomoč oz. se brez njih lastnih negativnih vzorcov ne moremo spucat.  

Madan Gopal Das wrote on 06.01.2005 at 09:33:14:


Osebno menim, da je jeza potrebna in celo v samozaščitniški vlogi, tako da je ne bi eliminirala. Bolj me zanimajo konstruktivni načini izražanja jeze.

Titud je podal dobro izhodišče, vendar se mi ustavi pri naslednjem. Verjeti, da nam drugi z lastno jezo nič slabega nočejo....vse lepo in prav, kaj pa če ne gre zgolj za jezo, ampak za kaj drugega (sovražnost, nagajanje, zlonamernost....) A ni potem verjeti, da ti drugi nič slabega noče, ob dimetralno nasprotni objektivni realnosti, samodestruktivno dejanje?
Seveda se tu pojavi še problem lastne percepcije tujih motivov....

Lilith wrote on 06.01.2005 at 09:40:34:

v bistvu take stvari govorijo o njihovem trpljenju, pa njihovi negotovosti, stvareh, ki njih tolko žrejo, da morjo tak ravnat, groznem strahu, ki jih drži, da se odzivajo na tak način, hudi neizpolnjenosti in nezadovoljstvu do sebe
takih ljudi, ki tolk iz ega ravnajo, težko s kakim pogovorom orazumiš in dostkrat se izkaže za brezplodno tud to, da jim zelo dosti pozornosti izkazuješ in jim hočeš pomagat al pa jim razložit svoje nagibe, saj tvojo energijo porabijo za utrjevanje in upravičevanje svojih reakcij.
Po moje jim je najboljše meje postavit pa jim brezpogojno in zares zasikat, ko začnejo silit čeznje, da se jih naučijo spoštovat
njih pa sprejet take kot so, do njih začutit sočutje in strpnost glede drame, ki se jo grejo in jim dat mir v igri, ki jo igrajo
dostkrat se zgodi, da ljudje, ki jim daš mir, največ razmislijo in najhitreje odnos do tebe spremenijo

Lilith wrote on 06.01.2005 at 18:05:37:

ja, treba je najt razlog za izbruh tega, kar tiščiš v sebi
slaba vest je slab razlog
ljubosumje je dost boljši sprožilec, pa še marsikej druzga
dostkrat nisi sploh kriv, da se v enem nekej sproži, si mu sam priložnost ponudil, da vrže iz sebe
eni skos take priložnosti iščejo ker ne morjo v sebi nosit tolk bolečine pa gneva
eni pa se jim skos izogibajo, ker se bojijo, kaj bo prišlo ven
po moje modrost ni v tem, ali izbruhnit ali se zadržat, ampak v prepoznavanju in zavestni izbiri prave reakcije, ko do nje pride
v bistvu je lahko jeza zelo dober prijatelj

Quote:


Življenja nikoli ne bomo mogli sprejeti takšnega, kot je, ker bi potem morali biti brez prepričanj.
Prej ali slej pride kaj, kar je v nasprotju z našimi pričakovanji.

Mislim, da se pod "sprejemanjem" zelo pogosto skriva tlačenje.
In to zaradi prepričanja, da je jeza negativno čustvo ali zaradi vzgoje, saj starši sigurno niso marali, da smo se, kot otroci jezili in so zahtevali, da sprejmemo svet oz. njih takšne, kot so.

In ta želja sedaj, da se ne bi jezili in da bi sprejeli svet, takšen kot je, je le odsev tega vcepljenega vzorca.

Robi wrote on 11.01.2005 at 07:03:25:


Ja, in posledično destruktivno izražanje "jeze" v smislu agresije navznoter (ali navzven ob trenutkih preboja ali v situacijah premeščanja).

Po moje se moramo  itak zmerom vprašat, čemu služi hendalnje s čustvi, jezo npr.

Če so občutja  ključni medij vzpostavljnja osebnih meja vsakega živega bitja  do naravnega in socialnega prostora na samoumeven način, ki ne zahteva empatije in mislene refleksije, potem so čustva  ključni medij vpostavljanja odnosa do samega prostora,  ko se bitje sprašuje o tem, kaj različni vidiki prostora pomenijo  za njega na kontinuumu dobrega in slabega. V primeru čustvene zaznave gre za zmožnost empatičnega vživljanja v druge, za občutljivost prepoznavanja različnih čustvenih stanj v socialnih odnosih z drugimi ljudmi, zato so čustva mutidimenzioanlna in kompleksna. V njih sicer gnezdi najvišja hirerhaična raven doživljanja primarnega sveta, mišljenje, ki pa je transparentno, razumsko enodimnezionalno in s  tem v bistvu enostavnejše od čustvovanja. Naša čustvovanja  tako po pravilu gnezdijo v samoumevnosti naših (biloško pogojenih) občutenj, v svojem mišljenju pa bi bili povsem izugubljeni, če ne bi naš čustveni repertoar sprejemal vsakdnjih odločitev na temelju naših predstav o dobrem in slabem.

Tko da pri hendlanju s čustvom  kot je jeza smo spet pri namenu, s katerim se določa oednos do  določenega čustva. Vzhodnjaški pristopi izražajo  zaupanje  in samoumvenost naših (naravnih/biloško danih) notranjih  občutij, na   katera je edino  varno uglaševat  naša  čustva,  zahodnjaški pa prisegajo na njihovo podrejenost  raciu.