Malce pospravljam papirje, pa sem našla eno krasno misel, Jungovo...takole pravi:
Vitalni, a tudi nevaren in v etičnem smislu neugoden problem moderne civilizacije je to, da več ne ve in ne razume,  zakaj bi življenje človeka moralo biti žrtev višjem smislu.

Mislim, da sem si jo zapisala kakšnih pet let nazaj. Že takrat sem intuitivno čutila, da ima ogromno sporočilno vrednost...zame...in da ji lahko iz srca pritrdim, čeravno je na kognitivnem nivoju ne znam prav analizirati.
Se najde tukaj kdo, ki bi mi pri tem pomagal?

No bom poskusila.

Kar je napisal Jung je nižje vitalno. To je ves  tisti povprečen napredek civilizacije , ki drvi navzdol v neko potrošniško mrzlico - pa hlastanje za praznimi užitki, ki s časom prinesejo opustošenje osebnosti - skratka, to misel razumem kot posvečanje prevelike pozornosti zunanjemu videzu-svetu(to verjetno ne velja za vse zemljane - še dobro, če ne nevem kaj bi blo).

Višje vitalno si razlagam kod pretok energije v človeku v dobrobit celega človeštva,zemlje, naroda,...


Lohk se pa tut motm

Lilith wrote on 30.01.2005 at 19:36:18:


Moderen človek   skoz proces zorenja družbe tud sam osebno dozoreva. Odvisnost od   zunanjih  estestskih, etičnih  avoritet in posestnikov resnice  se seli v zauapnje v lastni  čut za pravično, lepo in resnično. Tisto, kar je bilo nekoč sveto/religiozno v skupnosti je postalo profano in posvetna družbena dejavnost (politka, umetnost, znanost). Po jungu bi moral tako induvidaliziran človek, ki mu ni v skupnosti nič več sveto oz. vrednega žrtvovanja,   to svetost prenest v vase oz. ohranjat in negovat v seb. Modern človek je ubil vse sveto v skupnosti  in zaživel v iluziji, da ni nič več svetega sploh. Ampak ravno ko je to storu in mislu da je premagal vse sveto v svetu, se je zavedu, kako nedojemljiva skrivnost je samemu seb.

Jung je pridigar ponižnosti pred nedojemljivim/svetim v nas samih ravno zato, ker se je  zavedu, kako je kljub vsemu sklicevanju na osebno  svobodo in neodvisnost  močnejše od nas.   Jungu ne gre za to, da bi se posameznik moral žrtvovat  za kakšno od družbeno priznanih višjih smislov ali svetosti, ampak za to, da bi se poklonil svetosti lastne biti/sebstva in bi  ji bil v tem smislu sposoben  žrtvovat svoj jaz.  

Kar je za junga navdihojoča svetost biti, je za ekistencialiste kaos, vir tesnobe in občutenja absurda, ki pa nas v bistvu enako kot junga sili v ponižnost, žrtvovanje  in medsebojno solidasnost v sizifovskem prenašanju bremena, ki je močnejše od nas kljub temu, da, ga ne  projeciramo več na skupno sveto/božje tko kot so to počeli naši predmoderni predniki.        

t wrote on 01.02.2005 at 10:15:07:


Mislim, da je to Jung tudi mislil. En vidik tega je tudi Titud zajel v svojem razmišljanju.

Jung je jasno vedel in čutil, da človekova duša  tekom življenja ne najde lastne "potešitve", če človek ( beri : njegov jaz ) zastavi lastno življenje v ( nekoliko poenostavljenem vzorcu ) : kariera - materialno blagostanje-slava-moč-spomenik zaslužnosti  ;   skratka na način, ki bi ga preveč vezal za to materialno življenje.

V tem smislu je tudi videl vlogo Kristusa - namreč, da reši religiozni odnos ( pred absolutno nadvlado razuma ).

titud wrote on 01.02.2005 at 10:38:07:



Vitalni, a tudi nevaren in v etičnem smislu neugoden problem moderne civilizacije je to, da več ne ve in ne razume,  zakaj bi življenje človeka moralo biti žrtev višjem smislu.

Men se pa vse bolj dozdeva, da Jungu ni pretirano jasno, zato bi bilo res hvalevredno, če bi se tale fragment uvrstil v širši kontekst..

Izjava namiguje najpre na to, da naj bi neka civilizacija, ki ni moderna, vedela in razumela, zakaj mora biti življenje človeka žrtev višjemu smislu.
Seveda se je s čim takšnim zelo enostavno strinjati, saj je načeloma vsak smisel, ki je izven svoje stvari lahko tudi višji smisel - vendar pa to ni lastni smisel.

Vse skupaj mi še najbolj diši na romanticizem zlate dobe, v skrajnem primeru pa tudi na kaj precej bolj totalitarnega.


uživajte!