marina
Guest
|
Vem, kako misliš, Lina. Tako je, kot praviš. Večinoma so po mojem poraženci v ljubezni, če gledam sebe. Kako je z drugimi ne vem, vem pa za veliko samskih, da niso imeli sreče, da ni bilo obojestranskih čustev. Ko pa ti praviš, ali se je zares možno sprijaznit s tem stanjem, pa ti jaz odgovarjam, da JA! Psiha neha samo sebe maltretirat v smislu ZAKAJ JAZ, ZAKAJ TAKO, ker ko minejo življenjske ljubezni, uresničene ali neuresničene, se človek zna zapreti vase...Nekaj časa žalovanje zaradi izgube...kasneje žalovanje 'zakaj jaz', potem pa enostavno to gre iz misli in samo še začudeno gledaš, ko me kdo nejeverno vpraša, če res nimaš fanta, toliko, da ne rečem, da ga sploh ne iščem. Ker čutila sem, kolikor sem lahko, več od tega pa ne morem in to poglavje je zame zaključeno. Kateri so tisti drugi smisli ali cilji, kamor se usmeriš, pa ne bi, je preširoko, lahkp se grem karkoli in kamorkoli, lahko si dalj časa mlad in dejansko uživaš svobodo, o kateri vsi govorijo, pa je večina ne živi. Vendar po moji izkušnji to sprejetje samskosti oz. življenja brez ljubezni ni nekaj,kar bi se znenada nekdo odločil in glumil,da mu tako paše, pač pa daljši proces, ki ne poteka brez bolečin.Na koncu je pot ven iz tega. Čeprav v sebi čutim,da nisme zmožna nekega razmerja,ker nimam želje, pa razumsko previdno mislim, da nikoli ne reci nikoli. Toda VSEENO MI JE, ČE BO, BO, ČE NE BO,PA TUDI PRAV. Najraje pa bi,da bi bilo,kot je, brez sprememb,ki bi vsebovale kakšne (ne)srečne pretrese. Zdaj boš rekla,da se bojim življenja ali sreče, toda navada je železna srajca.Ko enkrat v sebi začutiš MIR, kaj bi si ga pustil jemat?
|