Miska
|
Mala Hana!
Jaz ti ne bom natrosila literature, te so ti natrosili naši fantje dovolj in preveč, da najdeš večino odgovorov na tvoja vprašanja. Bom poskusila kar se da na kratko opisati, kako jaz vidim tele zadeve. Povej, če bom kje prekratka (ali pa predolga), če pa to težje storiš na forumu, pa mi lahko pišeš na mail, ali pa se magari kje dobiva, pa kakšno rečeva na to temo. Prav? Včasih je teža bremena, ki si ga naložimo na rame prevelika, da bi jo zmogli nesti sami. In če je takrat nekje nekdo, ki je pripravljen vsaj poslušati, kaj vse nosimo v svojem srcu, že to malček olajša bolečino. In jaz sem tu, če to želiš. Prav?
Najprej o občutku krivde… Vsak, prav vsak izmed nas sprejema svoje odločitve in je zanje tudi odgovoren! Nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom recimo zdajle postala tole, kar zdajle tipkam, nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom jutri zjutraj sploh vstala iz postelje, nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom jutri poklonila komu lep trenutek… Nihče, mala Hana, nihče! Jaz in samo jaz sem odgovorna za vsa svoja dejanja. In za nobeno mojo odločitev ne more nihče drug prevzeti odgovornosti, ravno tako, kot tudi nihče ne sme imeti občutka krivde za to, kar se dogaja v mojem življenju. Jaz si življenje oblikujem in krojim sama in sama nosim tudi vse posledice svojih dejanj. Enako kot ti, mala Hana in enako kot tvoj fant…
Potem o tem, da boš ti celo življenje plačevala zato, ker mu nisi znala prisluhniti… Glej, mala Hana. Vsakdo v vsakem trenutku naredi največ, česar je v tistem trenutku zmožen. V tistem trenutku si naredila največ, kar si takrat zmogla! Pač nisi zmogla več! Nisi imela takega razmišljanja, kot ga imaš danes, nisi imela takega znanja, kot ga imaš danes, nisi imela takšnih izkušenj, kot jih imaš danes itd. itd. Potem se mi takoj postavi vprašanje, ali se je tvoj fant o tvojih problemih s tabo sploh želel pogovarjati? Vidiš, koliko vprašanj… Ampak vsa vodijo k istemu odgovoru – takrat si naredila tisto, kar si v tistem trenutku največ zmogla! Z današnjim razmišljanjem in z današnjim razumevanjem bi verjetno naredila kaj drugače. Ampak! Takrat si bila tista mala Hana v tistem trenutku! Takrat nisi zmogla in nisi znala razmišljati na ta način, na kakršnega razmišljaš danes! In si mu prisluhnila najbolj in največ kot si znala in zmogla! Saj si tudi ti samo človek! Z vsemi svojimi vrlinami in vsemi svojimi pomanjkljivostmi! Nisi bog in nisi vseved! Si samo človek…
Glede žalosti in živeti življenje naprej… Skozi take in podobne občutke sem šla tudi sama, pred kratkim… Ne vem, kako bolečino in žalost doživljaš in izražaš ti. Jaz sem svojo bolečino nosila sama in nosila sem jo v sebi. Na začetku sem jo celo zanikala. Nisem ji dopustila, da bi se izrazila. Potem je bila včasih prehuda in mi je na trenutke »ušla iz vajeti«, prišla je na dan, izrazila se je v vsej svoji mogočnosti in bala sem se, da me bo pokopala pod seboj… Vendar me ni, veš! Preživela sem tudi tisto grozno bolečino, ki je divjala po meni in mi grozila, da me bo zmečkala pod seboj… Potem sem ugotovila, da moram bolečino in žalost dati iz sebe, da je ne smem tlačiti v sebi. Ker je tudi to del žalovanja in tudi to je del osvobajanja človeka ali pa njegove duše, če tako želiš. In če bi jo tlačila v sebi, bi iz mene planila na dan v nekem drugem trenutku in morda na kakšen drug način… In bolečina je ostala. Še vedno je. In je tudi še enako velika. Le, da sem se zdaj naučila, kdaj jo »spustim« iz sebe. Ponavadi to naredim zgodaj zjutraj, ko še vse spi, ko je še vse mirno in je okoli mene sama tišina. Takrat grem na pokopališče in tam pustim čutiti bolečini, da počasi pride in se razbohoti v vsej svoji veličini. Potem jo čutim. Dolgo časa jo samo čutim in potem počasi, počasi prične usihati… Kot bi me on počasi pomiril, mi dal vedeti, da me ima rad, da je tam in da je z menoj… Še vedno, četudi ga ne morem več objeti s temile rokami, četudi ne morem več zlesti v njegov objem s temle telesom, četudi ga ne morem več poljubiti s temi ustnami… Ampak je tam… Ga čutim… In počasi počasi mi prav on vrne mir v mojo dušo… Me pomiri, odvzame bolečino in me usmeri v nov dan… V nov dan, kjer me čakajo nove radosti, novo veselje, novo zadovoljstvo… Na drug način, seveda. Pa vendarle mi da to moč, da se s ponosom, da sem to, kar sem, zazrem v novo jutro in odkorakam novemu dnevu naproti…
In verjemi, da tudi zate sije novo jutro in da se tudi zate zbudi nov dan, mala Hana! Verjemi, da je vredno živeti in biti ravno to, kar si – mala in močna mala Hana! Mala Hana, ki je zmožna stopiti preko vseh občutkov krivde, preko vseh obtoževanj same sebe. Ker ta mala Hana ve, da nič od tega ni res! Mala Hana ve, da se je vredno zbuditi v novo jutro, da je vredno stopiti v nov dan…
Tisoč misli je še v moji glavi, tisoč občutkov je še v mojem srcu, ki bi ti jih rada delila s teboj, če ti s tem lahko olajšam del bremena, ki ga nosiš, mala Hana. In rada bom to storila, če ti lahko pomagam, veš!
Srečno! m.
|