| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Izventelesne Izkušnje >> SAMOMOR http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1026768502 Message started by Katarina on 15.07.2002 at 23:28:22 |
|
|
Title: SAMOMOR Post by Katarina on 15.07.2002 at 23:28:22 Ne vem,mogoče ste o tem že govorili...Oprostite,če ponavljam,a res me zanima kaj veste potovanju in doživljanjem po onostranstvu nekoga,ki naredi samomor.Nekateri trdijo,da samomorilec mora gledati kako žalujejo za Njim tisti,ki jih je prizadel.Zanima me kako vi gledate (kaj veste) o prestopu iz enega življenja v drugega.Zanima me Vaš pogled o Njegovem potovanju... Za odgovore se Vam zahvaljujem, Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Andres on 15.07.2002 at 23:41:07 Katarina! Samomor je brzkone nenaravna smrt. A je smrt. Tukaj se na dolge in siroke raztegujemo kaj je in kaj ni vnaprej doloceno. Verjamem, samomor je del ciklusa zivljenja posameznika, zato je ta dolocen vnaprej. Smrt torej. In kdo pravi, da tisti, ki je naredil samomor ne more regulirati zivljenja drugih se naprej. Jaz sem ti zivi primer. (samo ne samomorilca) Evo ga pisem. V druzini smo imeli bratranca, ki je leta 1988 naredil samomor. Bila sva zelo navezana drug na drugega, a je on zapustil za seboj zeno in deklico, ki je bila takrat stara nic vec kot 10 mesecev. Puncko, Petra ji je ime, sem videl, ko je bila stara 6 mesecev in potem se enkrat, ko je ze dopolnila 8 let. Pravzaprav nikakrsna povezanost ni bila med nama, a vseeno ko sva prisla skupaj zelo trdna. Tako sem po tistem s Petro veckrat govoril po telefonu, pisal sem ji pisma, v tistem casu pa sem tudi zacel sestavljati http://www.nenavadno.com/preskram.html Medijka je bila to, ki je rekla, da ob meni stoji fant, enako star kot jaz, sledeci opis pa je ustrezal mojemu bratrancu. Samo poglej Katarina. Ona je se dodala, da je v bistvu on vseskozi z mano. Da se od mene uci in da meni pomaga. jaz verjamem, saj vsa pisma ki sem jih spisal Petri so mogla od nekje priti, ker deklica mi je bila prej tuja kot ne. Razumes kaj mislim povedati katarina! Z eno besedo bratranec me je vodil. In me verjetno se. Zalovanje! Nikakor. Andres |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 15.07.2002 at 23:50:42 Hvala za odgovor,Andres. Samomor je pred 5 leti naredil moj fant.Rada bi razumela nekatere stvari,a jim ne pridem do konca.Še več...danes je prvič,da se o tem hočem tudi sama pogovarjati. Mogoče je na forumu kdo,ki je doživel podobno izkušnjo. Vesela bi bila pogovora z njim. Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Thot on 16.07.2002 at 17:27:06 Ali lahko jest samo nekaj povprašam? Andres a mi lahko poiskušiš razložiti nekaj kar se mi je takoj zapičilo v oko po prebiranju tiste strani-morilci se vrnejo, ko sprevidijo da so naredili nekaj slabega. A ti ljudje, vsaj nekaj serijskih morilcev misli da ni storila nič napačnega, nič narobe. Kako misliš, da jih lahko prepričajo, če jih verjetno ogled tistih dogodkov zabava? S pranjem možganov? Ne zastopim tega kar želijo povedati, res ne. Nisem vernik, sem pa zvedav, kar potrjuje tudi to da sem bral tisto kar si napisal. PA še par vprašanj bi rad zastavil, pa ne bom, vsaj ne sedaj, prosim odgovor samo na zgorje. Hvala in lp T. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Andres on 16.07.2002 at 20:53:58 Quote:
Oni so sprevideli, seveda so, ampak verjetno le zacasno. Med nami so danes samo kavbojci, Indijanci, vitezi, saxi. In nihce ne more dokazati da so ti isti ljudje Rimljani, Napoleonovi vojaki. Dokazati? Kakor ze vzames to besedo. Enega od mojih clankov je brala mama zelo hudo bolane deklice in se je na podlagi tega odlociti stopiti v stik z menoj in potem s sogovornico. Slednja je na podlagi slike ugotovila, da je deklica v preteklem zivljenju opravljala najbolj grozovita dela v Napoleonovi vojski. Bila je visok oficir, pred njim so padali vsi, nedolzni in krivi. A je sogovornica odkrila, da sta bila oba starsa, sicer zelo visoko razvita, v preteklem zivljenju ravno zrtev tega generala. Ne morem izdati kdo ta deklica je, niti koliko je stara in kje je doma. Skratka, ona zivi v Sloveniji. Menim, da ce je nekdo naredil kaj manj grozovitega kot ta deklica se ne izpere povsem in temu sledi, da ko se prime, navadi modernega sveta, ga ni sposoben sprejemati moralno in eticno in zato pac tako kot je. Samo klanje vsepovsod. Andres |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Thot on 17.07.2002 at 11:05:05 Se pravi je ona-ali njena duša kaznovana, ker je v nekaj verjela? Ker je verjela v boljši svet in pač da bi prišli do boljšega sveta je potebno porušiti starega(koliko se tu strinjamo ni pomembno), in zaradi svoje zmote v verovanju mora trpeti. In če ubijem jaz njo, ali sem slab ali dober? Ali sem slab, ker osvobodim njeno dušo muk? Ali trpijo vsi ki so nekoč ubili dušo oziroma živo bitje? Klas žita ima dušo, tu se verjetno strinjamo. ZA eno štruco kruha, moramo ubiti 4000 duš.(to je ugibanje, a prav veliko manj pa tudi ne vem če). In kdo odgovarja za to? Ali pa smo ljudje tako visoka bitja, da kar pa je ižje od nas, je pa dovoljeno ubijati? Resno me zanima vaš pogled na te zadeve. LP T. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Magla on 17.07.2002 at 22:34:54 Thot bodi pozdravljen - HAWK... o tem smo že govoril...in se strinjam s tabo...al pa vsaj s tvojim vprašanjem, da imamo...hmmm...kako bi reku... licenco al pa kr dovoljenje za ubijanje... destrukcijo... in imamo dovoljenje za kreacijo... izbira je v tvojih rokah...make it count Glede samomora pa sam to... takrat ko si žalosten in na dnu...to ni pravi čas za smrt...to je čas preizkušnje...mogoče čas borbe in predvsem je to čas delovanja... pravi čas za smrt je, ko se posloviš od življenja in si zadovoljen sam s seboj, da si prišel tako daleč...da si videl ta planetek kot ta pa ta in da je čas da greš naprej... al nazaj...nevem več :) sej vse tko al tko ostane zemlji... in kot pravi pesem Otherside od Red hot Chili peppers: How long how long will I slide Separate my side I don’t I don’t believe it’s bad Slit my throat It’s all I ever odločitev je v vaših rokah... Otherside Chorus: How long how long will I slide Separate my side I don’t I don’t believe it’s bad Slit my throat It’s all I ever I heard your voice through a photograph I thought it up it brought up the past Once you know you can never go back I’ve got to take it on the otherside Centuries are what it meant to me A cemetery where I marry the sea Stranger things could never change my mind I’ve got to take it on the otherside Take it on the otherside Take it on Take it on Chorus Pour my life into a paper cup The ashtray’s full and I’m spillin’ my guts She wants to know am I still a slut I’ve got to take it on the otherside Scarlet starlet and she’s in my bed A candidate for my soul mate bled Push the trigger and pull the thread I’ve got to take it on the otherside Take it on the otherside Take it on Take it on Chorus Turn me on take me for a hard ride Burn me out leave me on the otherside I yell and tell it that It’s not my friend I tear it down I tear it down And then it’s born again Chorus How long I don’t believe it’s bad Slit my throat It’s all I ever |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Amstel on 17.07.2002 at 23:01:36 Pred par dnevi sem obiskala svetovni kongres TA v Utrechtu. Rdeča nit je bilo "nasilje". Udeležila sem se workshopa o somomoru. Delavnica je bila izredno močna. Veliko izkušenj s samomori svojcev, s poskusi na sebi, z napovedanimi samomori, z večkratnimi poskusi... Pogovarjali smo se o tem, kako vsak od nas vidi samomorilca, kako gledamo na smrt, kako gledamo na delo s človekom, ki pride k nam z odločitvijo, da prekine svoje življenje. Vsak od nas si je izbral izrek, ki se ga je izmed razobešenih, najbolj dotaknil. Jaz sem izbrala tega: “ Until we can choose death we cannot choose life. Until we can say no to life we have not really said yes to it” |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Andres on 18.07.2002 at 00:15:21 Thot wrote on 17.07.2002 at 11:05:05:
Tole z deklico. Ubijajo zato ker so bolniki ali pa zato, ker si s tem zagotovijo nekaksno financno, materialno dobrino. V deklicinem primeru si je z ubijanjem zagotovo ustanavljala ravno slednje. Vendar ne vem kaj potem caka bolnike, ki se svojega nedela ne zavedajo. Verjetno so tu ravno zato bolniki, ker so bili slabi prej. In spet se niso nic naucili. Andres |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Devi on 18.07.2002 at 10:07:51 Andres, ne bi rekla, da je deklica bolna, ker nima uvida v preteklo zivljenje. Mogoce je bolezen potrebna, da se v njej prebudi nekaj obcutkov, ki jih je v prejsnjem zivljenju prezirala, skrb za slabotne in sibkejse, vsak ima pravico do zivljenja, tudi najbolj slabi, pozrtvovalnost ljudi do tebe tudi v najhujsih trenutkih, plemenitost...mogoce mora opazit take stvari na ljudeh, ker do zdaj tega ni vidla. In kaksen polozaj bi bil za to primernejsi kot bolezen? Pocutit se nemocnega, prepuscenega skrbi in ljubezni drugim? No, saj ne vem.. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by ana on 18.07.2002 at 11:58:06 Meni so padli v oči dekličini starši, ki so bili v nekem prejšnjem življenju kao žrtve svojega zdajšnjega otroka. Upam, da sem Andresa prav zastopila. Samo moje razmišljanje: večina ljudi bi v odnosu teh treh oseb (starša in otrok) videla ravno to, kar nam vsakodnevni tisk in TV ponujata na široko v vseh niansah: nasilje. Današnji otrok je enkrat v nekem drugem času moril. Večini ljudi se zdi važno samo to. Šokantna novica. Ah in oh in sploh. In, kadar vidijo tega bogega otroka, ga bodo gledali kot ne vem kaj, kot eno grozno pošast. Zame je to traparija. Moj pogled na zadevo: Kaj, če je naloga duš STARŠEV tega otroka, da se navadita brezpogojne ljubezni, sočustvovanja, odpuščanja in predajanja v skrbi za svojo punčko in da jima njun bivši morilec pri tem nesebično pomaga? |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Thot on 18.07.2002 at 13:07:56 Magla, a bi lahko dobil link? |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 22.07.2002 at 21:01:40 Katarina: Napisala si, da bi se o tem pogovarjala. Napiši vprašanja, razmišljanja in ti bomo poskušali odgovoriti po najboljših močeh. Velik Sonca Edi |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 22.07.2002 at 21:24:41 Kaj me zanima? Uff,veliko,res veliko... Malo me je sicer strah,da me ne bo potegnilo nazaj,a vseeno...Rada bi vedela,moram. Na začetku...Zanima me-kar žal nisem mogla razbrat iz prejšnjih postov (mnenja so pač različna),koliko je res,da nekdo,ki naredi samomor gleda vso to bolečino bližnjih ob Njegovem odhodu. Zanima me,kako potuje na onostranstvo.Zanima me kako doživlja-spremlja vse kar pusti za sabo (ljudi).Zanima me kdaj se osvobodi-nekje sem namreč prebrala,da se stiska,ki jo čuti pred slovesom od nas ne konča z Njegovim odhodom. Zanima me,kako se je kdo,ki je ostal...medtem ko je nekdo ki ga je imel rad odšel, prepričal.da ni mogel narediti ničesar,da bi ga pregovoril-pomagal (kljub temu,da se zavedam,da je to odločitev vsakega posameznika).Zanima me kako narobe si je želeti stik z Njim,ali bolje kako ga vzpostaviti... Vem,najbrž zvenim nora,a tole me para že leta. Težko je,priznam, Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 22.07.2002 at 21:32:23 Katarina, Predvsem se ne boj, ne se proglašat za noro, ampak za pametno, ki želi dobiti odgovore na svoja vprašanja. Za začetek, da ne pozabim, si priskrbi knjigo (jest sem jo dobil v knjižnjici Šiška) OSHO RAJNEESH – Smrt velika izmišlotina, Elisabeth Kubler Ross – Kolo življenja in James Van Pragh Pogovori z nebesi (ali nekaj podobnega). Zakaj? Zato ker so to veliki mojstri besede, predvsem pa dejanj in so s svojim zgledom pojasnili mnoge mite o smrti, odnosu do nje in podobno. Dimenzije v katere stopi človek ki umre, ni nihče še dokončno definiral, in je načeloma tudi nemogoče, ker sta svetova tukaj in tam tako daleč hkrati pa tako blizu, da si s tem umom, ki ga imamo to težko pojasnimo, opišemo. Moje mnenje in čutenje tega je takšno, da mi tukaj zelo čutimo, in ta svet čustev, ki ga imamo tukaj je včasih zelo popačen. Predlagam, ti predvsem, da poskrbiš zase. Za tvojega fanta je že poskrbljeno. Glavno vprašanje tukaj je:« Zanima me,kako se je kdo,ki je ostal...medtem ko je nekdo ki ga je imel rad odšel, prepričal.da ni mogel narediti ničesar,da bi ga pregovoril-pomagal«. Da nisi mogla ničesar narediti je dokazal s tem, da je odšel. Zakaj je odšel mogoče niti sam takrat ni vedel. Je pa dejstvo, da ga ni več tukaj in da moraš ti nadaljevati svojo pot. Predvsem ti. Verjemi, da je to tako. Vsak človek ima svoje poslanstvo. Takšno ali drugačno. In sam se odločaš kako bo. Čisto sam. Narobe ni da si želiš vzpostaviti stik z njim, vendar moraš vedeti, da so to druge dimenzije in da ne gre tako kot pri Mobitelu. Kot prvo je zaupanje in verjetje. Verjamem ti da si najbrž poskušala vse mogoče, toda ne vem. Predlagam, da si prebereš predlagane knjige. Poleg tega se s pogovori z umrlimi ukvarja Rudi, ki občasno zaide tudi na naš forum. Tok moja malenkost. Če sem ti uspel kaj pomagati, bom vesel. Velik Sonca Edi |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 23.07.2002 at 12:12:06 /koliko je res,da nekdo,ki naredi samomor gleda vso to bolečino bližnjih ob Njegovem odhodu. / gleda, tud pomaga pri premagovanju bolečine, od gor /Zanima me,kako potuje na onostranstvo./ to je opisano v usodi duš, se mi zdi, ti sploh ni treba cele knjige brat, najdeš samo tisto poglavje in boš vedla, lahko pol tud natipkaš, še za ostale ... če bo to to, kar si iskala stiska se konča, njegova, čiščenje pa se šele začne, njegovo (in drugih). narobe je želeti si stik z Njim. stik je vzpostavljen skoz, lahko se on odloči in celo ostane nekaj časa v nižjih vibracijah, lahko pa tudi samo ostaja tukaj, tebi na ljubo. to vse piše v unem poglavju /Predlagam, ti predvsem, da poskrbiš zase. Za tvojega fanta je že poskrbljeno./ točno tko ... vsak mora zase poskrbet, bog pa kuitak za vse skrbi (pa ne tko da skrbi, ampak tko da je poskrbljeno, tudi samomor (lahko) pelje k bogu)... ----------------------------------- Samomorilnost in smrt http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1022746258;start=0 ŽIVLJENJE PO ŽIVLJENJU http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=display;num=62;start=3 evoooooooooooo tega sm isku cel cajt: Dekle je naslo pomoc na forumu http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=display;num=1011731705;start=15#18 |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Thot on 24.07.2002 at 18:08:32 Ok ker je tukaj govora, tudi ko sem opazil o smrti, naj mi potem nekdo pove, zakaj, jaz, ki sem bil pač mrtev(po zdravniških izkazih, nekaj čez 4 minute), utopljen, nisem videl drugega kot temo? |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Valentina on 26.07.2002 at 17:24:36 Thot wrote on 24.07.2002 at 18:08:32:
Zakaj ti nisi, ne vem. Jaz pa sem. Po prometni nesreči sem lebdela nad dogajanjem, gledala sem sebe, zdravnika, rešilni avto, vse je trajalo le kratek hip, ne spomnim se kakršnih koli občutkov ali bolečin. Ko so me položili na nosila, sem se vrnila v telo, spomnim se le še tega, da so me porinili v rešilca, potem pa tema, koma 2 dni. ??? |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 26.07.2002 at 17:55:00 O.K.,o.k.... Nekako poizkušam dešifrirat,upoštevam nasvete glede izbire knjig,iščem povprečje med podobnimi in nasprotujočimi si mnenji. Precej časa je trajalo,da sem si sploh upala priznati,da bi rada vedela,da me zanima... Ne razumite me narobe...ne opravičujem se za vprašanja,ki jih postavljam,niti za to da sem na tem področju prej kot ne nevednica. Pa vseeno...poenostavimo stvar. Koliko Vas verjame,(naj si bo to na bazi knjig,česarkoli...),da življenje po življenju obstaja (zadrževanje duše v življenju,ki ga zapušča).Koliko Vas verjame,da duša umrlega ostaja z najbljižjimi dokler si ne "opomorejo"... Kompliciram?Ja...takšna sem. Lepo Vas pozdravljam, Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 26.07.2002 at 20:26:57 Valentinaa wrote on 26.07.2002 at 17:24:36:
še en dokaz, k edijev ... samo zate katarina, jest verjamem |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by DolpHiN on 05.08.2002 at 11:49:35 KATARINA ! hmmm to kar si napisala o gledanju trpljenja žalujočih se mi zdi kao govor nekega ministranta... a ni to razmišljanje pristašov katoliške vere ? po mojem mnenju samomorilci niso diskriminirani v posmrtnem življenju kakršnokoli že naj bo... razen v krščanskem posmrtnem življenju :) aha pa še ena stvar : glede krščanstva ker se je že odprlo na to tematiko... glede na to da je bog vseved in vsemogoč in ne dela razlik med posamezniki, zakaj potem katoliška vera ne sprejema samomorilcev in homoseksualcev ? zakaj ne morejo priti v njihov tako zvani raj ? če smo pred božjim očesom vsi enaki ? lp |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Devi on 05.08.2002 at 12:22:37 DolpHiN wrote on 05.08.2002 at 11:49:35:
Meni se zdi, da je finta ravno v tej enakosti....to ni enakost po dusi, cerkev to enakost nekako zapoveduje....in vse tiste, ki niso enaki ne sprejema....to je ena drugacna vrsta enakosti, zunanja, ne notranja. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 05.08.2002 at 13:14:45 DolpHiN wrote on 05.08.2002 at 11:49:35:
v bistvu niso diskriminirani, so pa v slabšem položaju, ker zastavljene naloge nisi opravili niti pod razno, ampak so se čist diskriminiral z novimi še hujšimi vzorci in nalogami |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Angel on 05.08.2002 at 14:16:24 Se strinjam. Nobeno delo ni končano, dokler ni cilj izpolnjen...Ni KONCA. Mislim, da se žal vsi problemi, ki jih nesrečna samomorilska duša in telo ponesejo v onostranstvo tam tudi nadaljujejo...Življenje je kakor oglica. Žlahtijo ga uspehi in sreča, podobno biserom, smarakdom, diamantom in drugimi dragimi kamenji. Toda brez povezujoče niti bi imeli le pest draguljev, ne pa nakita...Isto je kakor življenje brez namena. Če človek uresniči veliko svojih načrtov, a jih ne zna povezati v nek smisel, njegovi doseški niso namenjeni ničemer. Najti smisel v življenju pa mora najti vsak sam. To je tisto, kar samomorilci ne zmorejo. Oni najdejo smisel v smrti. Pa je res smrt lahko smisel? V upanju, da bodo z njo našli konec, najdejo samo nadaljevanje agonije brez konca...žal. Mar ni to žalostno? Nekje sem nekoč brala, da duša samomorilca tava med nebom in zemljo...bedna razlaga. V prispodobi pa naj bi pomenilo, da nima miru. Še s tistim koncem, ki si ga samomorilec tako želi kot neizbežno rešitev, ni konca...nadaljuje se vse, kar ni dokončno storjenega. Žal. Ah, Katarina! Nikar ne premišljuj o tem, še bolj boleče bo. Tudi, ko ti umre ljubljena oseba po nesreči, ni človek pripravljen tega sprejeti. Meni se je to zgodilo, pa si še danes očitam in se sprašujem:<Zakaj?> Odgovora ne bom našla NIKOLI. Niti v knjigah ne... Pozabi! Edino to sem ti imela namen napisati... lp Angel |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 05.08.2002 at 16:44:52 Angel,hvala za Tvoje oglašanje,ampak žal... Poizkusila sem prvo skrajnost,odrivala stran...a je bolečina,nemir ostajal. Zdaj odkrivam vse tisto kar me straši,po svoje tudi boli in vem-enostavno čutim,da moram naprej.Prepričana sem,da bom le tako našla mir v duši,ki si ga tako zelo želim. LP Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by LittleStar on 05.08.2002 at 17:01:48 Katarina! Moje izkušnja je takšna, da odgovore dobiš, ko jih nehaš iskati. Pošlješ jih v vesolje, potem pa ne pričakuješ odgovora. In glede vere, da duša ostane na astralu, dokler si ne "opomore". Morda. To bi naj bili neki vmesni prostori, kjer poteka nekakšno zdravljenje duš. Tako je zapisano v knjigi Potovanje duš. Svetujem ti, da se naravnaš raje tako, da neguješ 'svojo' dušo v tem življenju kot pa posegaš v usodo 'njegove' duše, saj ni zunaj tebe, nekje tam zgoraj. Del njega je v tebi in to je to, kar se naj osvobodi. Ti imaš to moč - moč sprejeti dejansko stanje, moč ljubiti in mu/si odpustiti. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Angel on 06.08.2002 at 09:36:36 No Zvezdica imam prav Katarina...mir v duši boš našla, ko boš odpustila njemu in sebi...Saj človek se mora sprijazniti z dejstvom, da je KONEC in ta neizbežnost ga osvobaja. Jaz sem si vrsto let očitala, e uničevala sebe z neizmerno žalostjo in bolečino...stran vržen čas - za NIČ...pozabila sem v svoji bolečini na ljudi, ki so bili ob meni... Žal, toda resnično. Videla sem samo svojo nesrečo in nič drugega...To vem danes po petnajstih letih. Ne naredi iste napake. Življenje gre dalje, živi ga z živimi, mrtve pa pusti...naj bodo tam, kjer imajo svoj mir... Srečno! lp Angel |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by ana on 06.08.2002 at 09:57:50 kako že pravi tista misel? Ljubezen, ki jo poklanjamo mrtvim, ne sme biti vzeta živim. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by DolpHiN on 06.08.2002 at 21:33:43 GAPE in ANGEL... zanima pa me naslednje ok samomorilci niso opravili danih nalog, niso se naučili tega kar bi morali, zanemarili svoje poslanstvo... nenaravna smrt... kaj pa potem ljudje ki umrejo v nesreči ? recimo človek, ki žaga drevo in se le to podere nanj... teoretično je samomorilec ker je zakrivil svojo smrt... ali drugi ljudje žrtve kakršnih koli nesreč, atentatov, ipd. so ravno tako prekinili svoj krog bivanja nenaravno ampak jih katoliška vera obravnava drugače... pa mi povejta vidva, kaj je s temi ljudmi ??? spadajo isto v rang samomorilcev ??? in so v posmrtnem položaju v tako zvanem "slabšem položaju" ? |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 06.08.2002 at 21:59:26 pa kaj je s temi ljudmi (kr enimi hipotetičnimi spet), pa kaj je s cerkvijo, vsak si bo sodli sam, s svojimi dejanji si je že sodil, z besedami tud, z mislimi pa tud ... ali pač ne. vsak se sam obsodi. razsodi pa orel. vsi smo si različni in ponavadi tisti ki doživijo nasilno smrt ... ponavadi so si jo izbrali ... vedno pa so izjeme ki potrjujejo pravilo. in to tko je, let it be, zakaj mislte da morte use razumet, sej ni treba vsega razumet ... lahko, ni pa treba. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Angel on 07.08.2002 at 12:06:23 Gapetu ne upam oporekat! Je prepameten zame...Kar nekaj pa je razlag in gore knjig so napisali ljudje, da bi spoznali skrivnost smrti in življenja po njej...meni najlepša je razlaga v <Tibetanski knjigi mrtvih>...Pisali smo že o njej tudi tukaj. Lepa razlaga... ...Ko umremo, pustimo za seboj vse to, kar mislimo, da smo mi sami. Tedaj iztopi iz nas oni strašni, temni tujec, ki smo mi sami, in nič več nimamo možnosti, da bi se z njim soočili, pogovorili, ga izprašali o vsem, kar nas je skozi vse naše življenje mučilo, preganjalo, vznemirjalo...kajti z našo smrtjo tujec nepreklicno postane mi. Naš navidezni jaz, osebnost, naši bližnji in naša lastnina so ostali onkraj črte, navidezno ločujoče življenje in smrt in tako smo prvič soočeni sami s seboj. Soočeni s tujcem, ki ga za časa življenja nismo hoteli, zmogli spoznati, prepoznati. Ko zapustimo fizično telo, ostane samo še naš UM. In tedaj se šele izkaže narava našega uma. V času smrti vrtinec kaosa zgrabi naš um in postanemo žrtve njegove nestanovitnosti, njegovega beganja in zbeganosti... Se opravičujem, vem, da ne maraš citatov. V bistvu ima Gape prav...tudi če bi razumeli kaj se takrat dogaja, bi ne znali opisati...in zakaj bi morali ravno vse razumeti? Klinično mrtvi ljudje pa vedo o tem povedati tako različne razlage, da resnično ne veš, komu bi potem verjel...Mislim, da se nadaljuje vse tisto, kar nismo v času življenja razrešili...ni konca. Slabo in dobro ostaja vedno z nami. Tako je samo moje osebno mnenje. lp Angel |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by DolpHiN on 07.08.2002 at 14:33:28 haha...kako se je tip razkuril... :D hvala angel...za tvoje mnenje samo od gape-a še čakam sicer pa jaz sem po horoskopu vaga :) "mmm topic za naslednjič" tako da od tod izvirajo moje hipoteze... zbiranje in zbiranje informacij, ko pa dobim ostro sliko pretehtam in razsodim... saj takšni smo a ne ? ČRNO na BELEM... zatorej še enkrat v katero skupino spadajo ljudje ki umrejo nenaravne smrti... med samomorilce ali ne ? pa tukaj želim samo mnenje...saj je itak brezpredmetno ugotavljati kdo ima prav in kdo nima, ker itak ne more nihče zagotovo trditi kako in kaj :) |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by LittleStar on 07.08.2002 at 14:48:28 Mislim, da tisti, ki podzavestno (vprašanje, če sploh je v posameznikovi podzavesti) privlečejo situacijo iz okolja (nesrečo?), ko prenehajo fizično obstajat niso na istem kot tisti, ki si sami vzamejo življenje, ker kljub temu, da jih morda podzavest močno k temu vleče, so se na nek način vseeno zavestno odločili za takšno dejanje. Brala sem, da jih veliko po začetnem olajšanju od stiske kasneje v prehodu iz fizičnega telesa spozna svojo zmoto, zato se ima priložnost vrniti, saj ubežati sam sebi ni moč. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by LittleStar on 07.08.2002 at 15:10:40 Morda pa je vseeno, le odpustiti je treba. Če je to pilot letala, ki se je zrušilo, ali če si to sam, ki si skušaš vzeti življenje. Pomembno je stanje zavesti ob trenutku smrti. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Angel on 07.08.2002 at 16:43:45 Lepo te je brati Zavezdica! Delfin a ti si po horoskopu tehtnica? Jaz tudi. Sedaj te pa bolje razumem...planet Venera, mam prav? Ah, Delfin midva nisva za na ta svet...večni romatični sanjači so tehtnice...neodločne, umetniške in težko razumljive veliki večini...Če bi imela možnost izbire, bi si resnično želela, da mu ugrabijo vesolci in ponucajo za kaki njihov eksperiment... No, malo sanj in humarja tud ne škodi. Že tko je tole življenje preresno... lp Angel |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Angel on 07.08.2002 at 16:46:14 Se opravičujem Zvezdici! Lettle Star sorry! |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by DolpHiN on 08.08.2002 at 12:01:12 haha Angel moj dragi :))) se mi je zdelo da si nekje blizu VENERE :))) ker te je sama ljubezen in eleganca... hmmm a ti povem nekaj :))) hehe ko sem bil majhen sem si tudi jaz ful želel da bi me ugrabili nezemljani :)) in potem sem čakal, ker me bi naj ugrabili ko bi bil polnoleten... in potem seveda ni bilo nič :))) hehe... koliko podobnosti hmmm... IMEL TE BOM NA OČESU ! |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Angel on 08.08.2002 at 17:52:35 Ja, zanimivo. ;DJaz namreč še vedno čakam une vesolce, da bi me ugrabili...samo veš kaj delfin? Kaj pa če naju porabijo za kakšen čuden eksperiment, pa bova trpela? Kaj če naju mučijo in dajo na kako natezalnico? Potem odpove vsa znanost tega sveta...bova ponesrečen poskus, vem...Ker tehtnice se NE MARAJO MUČIT, NE MARAJO TRPETI, NE MARAJO STRADAT in JOKAT do nezavesti, ne marajo podlosti, lažnivosti, plahosti, bedastoč, ne marajo svinjarije, nasilja, vojen, katastrof, na marajo hodit u hribe, če se raje peljejo, ne marajo revščine, rade dobro jedo in pijejo, rade imajo ljubezen, sonce, morje, toploto, človeško pozornost, nežnost, glasbo, umetnost, matamatiko malo manj, rade imajo vse, kar njim paše, najraje pa sanjajo, ljubijo, potujejo, spoznavajo nove ljudi, tudi pišejo in se smejejo... Mogoče sem kaj pozabila, lahko še dodam... Za samomor pa...mislim, da ga niso sposobne niti narest, ker preveč ljubijo življenje! lp Angel |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by DolpHiN on 08.08.2002 at 21:19:15 hehe :))) zakon si... lepše naju ne bi mogla opisati no :)) sicer pa glede samomora se popolnoma strinjam... prerad imam življenje pa naj bo kruto ali dobro :))) |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Angel on 12.08.2002 at 13:55:19 Mal bom zašla iz teme...Venera...boginja ljubezeni. Zakaj so poimenovali planet po njej, pa žal ne vem...Potem bi si želala, da me resnično ugrabijo vesolci in odpeljejo na Venero...Nekaj ti bom priznala Delfin. Tudi jaz pomislim včasih na smrt kot neizbežno dejstvo. Kot najstnica sem pa zaradi ene nesrečne ljubezni bila tako zelo na psu, da sem premišljevala tudi o samomoru. Razumem najstnike, da premišljujejo o tem. Takrat človek premišljuje o vsem mogočem in nemogočem. Ko pa se zalomi, ko si na tleh...je samomor tako romantična smrt...recimo. Si vedel, da sta bila Romeo in Julija v bistvu najstnika. Komaj 16 letnika? Neizpolnjena ljubezen v tistem obdobju ni nič novega. Najstniki jo doživljajo vsakodnevno. Misel na samomor jim je samo pobeg...iz resničnosti. Ampak za tak pobeg rabi človek pogum...tega pa redko kateri najstnik zmore. Ko danes premišljujem o tem, mi je hudo. Vem, da najstniki premišljujejo o smrti. Ampak samo premišljevati o njej ni isto, kot pa to storiti. Vesela sem, da sem tisto burno, neuslišano ljubezen prebrodila...in vesela sem, da živim. Danes mi je že misel na samomor tuja, grozljiva...Zanimivo kajne? Kako se z leti zbojimo karnaenkrat za svoje življenje. Kakršno koli že je... lp Angel |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Harry on 13.08.2002 at 23:38:44 Quote:
Se strinjam Angel, naj še dodam, da še dobro, da nimajo toliko poguma. LP Harry |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by DolpHiN on 15.08.2002 at 12:46:48 btw: nerodno mi je priznati ampak tudi jaz sem v mladosti razmišljal o samomoru...ampak ne zaradi ljubezni... in vedno me je k razumu spravil pomislek na moje starše, ki me imajo radi...vedno sem si predstavljal kakšno gorje bi povzročil njima in v bistvu uničil njuno srečno življenje...to me je vedno odvrnilo od takšnih pomislekov.... |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Kali on 23.08.2002 at 02:20:12 Draga Katarina, tu imaš en link, kjer boš našla eno razlago kaj se zgodi po tem, ko umremo. http://www.maitreya-edu.org/news_letters/news_letter_22.htm |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by malaHana on 26.08.2002 at 19:14:42 Zdravo! Sem novinka in pred kratkim se je tudi moj fant odločil umreti. Sem jaz pri vsem tem res nedolžna? Včasih se bojim, da bom celo življenje plačevala, ker nisem pomislila na to, kakšne težave je imel. Bojim se, da bom ostala sama, tako kot je ostal on. Osamljenost me res ubija. Po drugi strani pa se z veseljem utapljam v pesimizmu in žalosti in kar nočem živeti tako kot je treba. občutek krivde mi ne da miru!!! |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 26.08.2002 at 19:21:39 MalaHana, Vsak človek je sam zase odgovoren. Tukaj in zdaj. Veliko smo o tem že govorili. In jest ti še enkrat povem. Ti nisi nič kriva! Res je da takšni trenutki, ko se počutiš osamljeno in v stanju pesimizma niso prijetni. Predvsem se ne obsojaj in vali krivdo nase. Tvoje življenje tukaj teče dalje. Prišla si do nas. Vsem sem že premnogokrat predlagal za začetek nekaj literature. In danes sem knjigo kot nalašč spet videl. Poleg hale A je Mala Blagovnica, v prvem nadstropju je topla knjigarna, in v njej sem videl knjigo OSHO: Smrt - velika izmišljiotina. To ti toplo predlagam za začetek. Dobi se jo tudi v knjižnjicah. Drugače pa kar vpraši. lp Edi |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by mala Hana on 26.08.2002 at 19:41:44 Hvala Edi, vse to si sama že mesece dopovedujem, pa na case se vedno zabredem. Velikokrat sem ga srecala v sanjah. Enkrat se je kao vrnil iz vojske, drugic spet pa se je vrnil k meni iz skrivalisca in me prosil, naj ge ne izdam. Sanjam, da ga z rokami drzim za obraz kot nebogljenega otroka. Precej trpim in ga neznosno pogresam! Knjigo bom ze takoj jutri poskusila dobiti. Pa hvala |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 26.08.2002 at 19:49:09 hana mislim da si že vsaj tretja tukaj na forumu s točno istim problemom ... ali sem jaz kriva za njegovo smrt ... za obrnjena spola še nisem slišu, vsaj na forumu ne ... če še nisi našla misli, ki bi te spomnila na to kar že veš in bi iz tega povezala neko novo vedenje, vedenje, ki bi ti odpihnilo zgornja vprašanja ... se oglasi še enkrat in ti bom s pomočjo zgornje povezave Search poisku in napejstu par linkov ... poišči jih pa raje sama, bo bolj pomagal, sploh če boš prej to nameravala ... b kul, b izi ;) |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by malaHana on 26.08.2002 at 20:08:30 Ves Gape, tud meni ni jasno (kot Mojci), zakaj se je to moralo zgoditi meni (ce se je sploh zgodilo meni)? Premisljujem in sploh ne morem dognati, kaj sem delala oz. delam narobe! Zakaj je zato moral umreti meni ljub clovek? Vsa ta vprasanja lahko vzames kot retorična :-[ LP, Hana |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 26.08.2002 at 20:53:35 retorična mi niso tolk ušeč, ker v meni glih tko zbudijo odziv, un odziv, da zdej bi pa jest človeku pomagu, četudi samo z besedo, vedno ne morem, včasih lahko, hotu sm poudarit da sm(o) na taka vprašanja že odgovarjali in verjamem da je marsikdo/marsikatera našel odgovore zase. in bi lohka reku, te retorično sprašujem, če si (že) našla odgovore na svoja vprašanja med to solato ... čeprov sej veš ... ti odgovore že veš, samo verjet jim nočeš, pa nebi zdej klele o egu spet ... ----------------------------------- Samomorilnost in smrt http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1022746258;start=0 ŽIVLJENJE PO ŽIVLJENJU http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=display;num=62;start=3 Dekle je naslo pomoc na forumu http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=display;num=1011731705;start=15#18 |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Miska on 26.08.2002 at 23:08:46 Mala Hana! Jaz ti ne bom natrosila literature, te so ti natrosili naši fantje dovolj in preveč, da najdeš večino odgovorov na tvoja vprašanja. Bom poskusila kar se da na kratko opisati, kako jaz vidim tele zadeve. Povej, če bom kje prekratka (ali pa predolga), če pa to težje storiš na forumu, pa mi lahko pišeš na mail, ali pa se magari kje dobiva, pa kakšno rečeva na to temo. Prav? Včasih je teža bremena, ki si ga naložimo na rame prevelika, da bi jo zmogli nesti sami. In če je takrat nekje nekdo, ki je pripravljen vsaj poslušati, kaj vse nosimo v svojem srcu, že to malček olajša bolečino. In jaz sem tu, če to želiš. Prav? Najprej o občutku krivde… Vsak, prav vsak izmed nas sprejema svoje odločitve in je zanje tudi odgovoren! Nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom recimo zdajle postala tole, kar zdajle tipkam, nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom jutri zjutraj sploh vstala iz postelje, nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom jutri poklonila komu lep trenutek… Nihče, mala Hana, nihče! Jaz in samo jaz sem odgovorna za vsa svoja dejanja. In za nobeno mojo odločitev ne more nihče drug prevzeti odgovornosti, ravno tako, kot tudi nihče ne sme imeti občutka krivde za to, kar se dogaja v mojem življenju. Jaz si življenje oblikujem in krojim sama in sama nosim tudi vse posledice svojih dejanj. Enako kot ti, mala Hana in enako kot tvoj fant… Potem o tem, da boš ti celo življenje plačevala zato, ker mu nisi znala prisluhniti… Glej, mala Hana. Vsakdo v vsakem trenutku naredi največ, česar je v tistem trenutku zmožen. V tistem trenutku si naredila največ, kar si takrat zmogla! Pač nisi zmogla več! Nisi imela takega razmišljanja, kot ga imaš danes, nisi imela takega znanja, kot ga imaš danes, nisi imela takšnih izkušenj, kot jih imaš danes itd. itd. Potem se mi takoj postavi vprašanje, ali se je tvoj fant o tvojih problemih s tabo sploh želel pogovarjati? Vidiš, koliko vprašanj… Ampak vsa vodijo k istemu odgovoru – takrat si naredila tisto, kar si v tistem trenutku največ zmogla! Z današnjim razmišljanjem in z današnjim razumevanjem bi verjetno naredila kaj drugače. Ampak! Takrat si bila tista mala Hana v tistem trenutku! Takrat nisi zmogla in nisi znala razmišljati na ta način, na kakršnega razmišljaš danes! In si mu prisluhnila najbolj in največ kot si znala in zmogla! Saj si tudi ti samo človek! Z vsemi svojimi vrlinami in vsemi svojimi pomanjkljivostmi! Nisi bog in nisi vseved! Si samo človek… Glede žalosti in živeti življenje naprej… Skozi take in podobne občutke sem šla tudi sama, pred kratkim… Ne vem, kako bolečino in žalost doživljaš in izražaš ti. Jaz sem svojo bolečino nosila sama in nosila sem jo v sebi. Na začetku sem jo celo zanikala. Nisem ji dopustila, da bi se izrazila. Potem je bila včasih prehuda in mi je na trenutke »ušla iz vajeti«, prišla je na dan, izrazila se je v vsej svoji mogočnosti in bala sem se, da me bo pokopala pod seboj… Vendar me ni, veš! Preživela sem tudi tisto grozno bolečino, ki je divjala po meni in mi grozila, da me bo zmečkala pod seboj… Potem sem ugotovila, da moram bolečino in žalost dati iz sebe, da je ne smem tlačiti v sebi. Ker je tudi to del žalovanja in tudi to je del osvobajanja človeka ali pa njegove duše, če tako želiš. In če bi jo tlačila v sebi, bi iz mene planila na dan v nekem drugem trenutku in morda na kakšen drug način… In bolečina je ostala. Še vedno je. In je tudi še enako velika. Le, da sem se zdaj naučila, kdaj jo »spustim« iz sebe. Ponavadi to naredim zgodaj zjutraj, ko še vse spi, ko je še vse mirno in je okoli mene sama tišina. Takrat grem na pokopališče in tam pustim čutiti bolečini, da počasi pride in se razbohoti v vsej svoji veličini. Potem jo čutim. Dolgo časa jo samo čutim in potem počasi, počasi prične usihati… Kot bi me on počasi pomiril, mi dal vedeti, da me ima rad, da je tam in da je z menoj… Še vedno, četudi ga ne morem več objeti s temile rokami, četudi ne morem več zlesti v njegov objem s temle telesom, četudi ga ne morem več poljubiti s temi ustnami… Ampak je tam… Ga čutim… In počasi počasi mi prav on vrne mir v mojo dušo… Me pomiri, odvzame bolečino in me usmeri v nov dan… V nov dan, kjer me čakajo nove radosti, novo veselje, novo zadovoljstvo… Na drug način, seveda. Pa vendarle mi da to moč, da se s ponosom, da sem to, kar sem, zazrem v novo jutro in odkorakam novemu dnevu naproti… In verjemi, da tudi zate sije novo jutro in da se tudi zate zbudi nov dan, mala Hana! Verjemi, da je vredno živeti in biti ravno to, kar si – mala in močna mala Hana! Mala Hana, ki je zmožna stopiti preko vseh občutkov krivde, preko vseh obtoževanj same sebe. Ker ta mala Hana ve, da nič od tega ni res! Mala Hana ve, da se je vredno zbuditi v novo jutro, da je vredno stopiti v nov dan… Tisoč misli je še v moji glavi, tisoč občutkov je še v mojem srcu, ki bi ti jih rada delila s teboj, če ti s tem lahko olajšam del bremena, ki ga nosiš, mala Hana. In rada bom to storila, če ti lahko pomagam, veš! Srečno! m. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 26.08.2002 at 23:30:35 Hmmm, to je to. In tle sem jest tudi zraven. (če bo M. dovolila)..... Edi |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Miska on 26.08.2002 at 23:36:05 Ena mičkena napakica, Edi... Ne, če bo m. dovolila. Ampak če bo mala Hana dovolila... Včasih je težko o sebi in svoji bolečini govoriti bolj podrobno tule pred vsemi... Nekomu to ne prestavlja velikih težav, nekomu pa... In morda kdo lažje pove, če pove manj osebam in če pri tem gleda osebo v oči... In samo to sem želela sporočiti mali Hani - da smo tukaj, če nas potrebuje... Prav vsi! m. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 27.08.2002 at 08:52:29 Jasno. Točno to sem mislu. Smo tukaj mi. Z veseljem in voljo edi |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by mala Hana on 27.08.2002 at 09:52:04 Miska in Edi, sele danes sem tole prebrala pa seveda ni prepozno. Pravzaprav je ob pravem casu. Jutra me ponavadi napolnijo z novo energijo, tole danes pa je turobno. Ampak kljub temu se, zaradi vas, ne pocutim osamljeno in odrinjeno. Vem, da se bodo v mojem zivljenju stvari morale odvijati drugace, vem, da se bom pocasi lahko celo prikazala med ljudi, ki me obrekujejo in jim pogledala v oci brez obcutka krivde. Vcasih se mi zdi, da sem za vse to premlada, ceprav nisem vec tinejdzerka. Zivljenje se mi je zasukalo za 18o stopinj in vcasih mi stvari uidejo iz rok. Zaznamovana sem. Na srcu in na celu, kamor so mi crni piko zarisali ljudje. S starsi se o tem ne morem pogovarjati, ker jih nocem obremenjevat se s svojim sranjem. Tako oni verjetno mislijo, da sem se ze pobrala, da sem mocna. Pa saj sem, ampak kot si rekla Miska - na momente me zareze in bi se lahko zjokala na ramenu popolnega tujca. Zdaj se prepuscam toku zivljenja, cakam, kaj se mi bo spet zgodilo in poskusam biti pripravljena. Nikoli vec ne bo isto. Verjetno se bom preselila takoj, ko bom imela moznost. Sicer pa komaj cakam oktober, da bom spet v Ljubljani. Tam me vsaj nihce ne pozna in se lahko zjokam tudi kar tako, kjerkoli. Po drugi strani pa me na dom vezejo vsi spomini, vsi kraji, ki sva jih prepesacila. Hotela sem se ze odreci vsem slikam in si obljubiti, da ne bom vec jokala za njim, da ga bom koncno osvobodila, pa nisem zmogla. Prebrala sem, da je dusa tolko casa z nami, dokler se ne poberemo, ampak upam, da ne bo ostal tu za vecno. Minili so 3 meseci in njegovo prisotnost cutim samo na posebno lepih mestih. Hvala vam vsem, mala Hana |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 27.08.2002 at 11:02:16 MalaHana, zato smo tu kjer smo. Vsaj zase lahko tako rečem. Ti pa predlagam, da se registriraš in bomo še kakšno več rekli, pa mail si poslali in tko. Vsekakor se bomo trudili še naprej biti sončkasti, čeprav smo tudi sami ljudlje kamor se kdaj pa kdaj zateče kak nevihtni oblak. Edi |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Miska on 27.08.2002 at 18:30:33 Ja, mala Hana… Včasih je res lažje nasloniti glavo na rame popolnemu tujcu in mu izjokati svojo bolečino… Ne vem ti povedati, zakaj je tako, se je pa to zgodilo tudi meni… Nekdo, ki ga do takrat niti dobro poznala nisem, se je v tistem trenutku, ko je bila bolečina prehuda, da bi jo zmogla zadržati v sebi, znašel tam in bil tako nehote deležen tudi moje bolečine… Mi lahko verjameš, da je tisti nekdo, ki mi je bil skorajda popoln tujec, bil zmožen samo z besedami vsaj za trenutek preseči bolečino, ki se je bohotila v meni? Samo z besedami, h katerim se še danes rada vračam, kadar »zareže«, kakor praviš ti? In ker mislim, da tisti nekdo ne bi zameril, če bi njegove besede, ki so takrat vsaj malce ublažile mojo bolečino, pomagale ublažiti tudi tvojo bolečino, poklanjam njegovo »darilo« tudi tebi… Takole nekako gre: »m., v redu je, da čutiš bolečino, m. v redu je, da čutiš, kar čutiš. Pa naj boli, bolečina je neke vrste spomin. Spomin na vse lepo, na vse nepozabno, na vse prijetno, pa tudi na vse zamujeno ob spoznanju, da ga ni in ga ne bo več mogoče z ničemer nadomestiti… Vem. Nihče ti ne more nadomestiti očeta... Človeka, brez katerega tebe sploh ne bi bilo... Človeka, brez katerega ti ne bi bila ti, njegova m... Kako bi ga vendar mogla tako hitro pozabiti in ne čutiti te bolečine, ne videti pred seboj njegovega nasmeha, njegovega veselja, njegovega ponosa nate? Potolaži te lahko to, da se ni razblinil v nič s tem, ko ste ga pokopali. Živ je še toliko, kolikor je živ v tvojem spominu, spominu tvoje mame in sestre in drugih ljudi, ki so ga imeli na nek način radi. Živ je še, dokler je živ v vaših pogovorih. Živ je lahko in to zelo živ tako, da s svojo podobo in sledjo, ki jo je pustil v tebi, v tvojem srcu, lahko vpliva nate, na tvoja dejanja, na tvoje ravnanje, pa če se tega zavedaš ali pa ne. In lahko še vpliva tudi na dejanja drugih s sledjo, ki jo je pustil v tebi, na tvojem obrazu, v tvojem nasmehu, v tvojih očeh… Razjokaj se. Pusti še danes solzam prosto pot. Vsaj za trenutek ti lahko prinesejo olajšanje… Čez čas bo tvojo bolečino prekrila praznina. Takšna, da bo videti, kot da je nekje v tvoji notranjosti nek prazen prostor, neka črna luknja, ki ti grozi, da te bo celo posrkala vase... Pa te ne bo. Čez čas se bo črna luknja pričela manjšati. Prekrivati jo bodo začele drobne radosti, vanjo se bo vsipal pepel velikih skrbi in čez čas bo črna luknja izginila... Bolečina pa bo še prišla nazaj. Vsake toliko te bo spet obiskala in te spomnila, da še živiš, da še nisi eno s svojo masko... Spomnila te bo na očeta, spomnila te bo na to, kako je sedel in bral časopis, spomnila te bo na tisoč majhnih trenutkov... In takrat bo tvoj oče spet oživel v tvojem spominu. Morda se ti bo kdaj celo nasmehnil, če se mu boš znala nasmehniti nazaj? Ne pozabi, da nisi sama s svojo bolečino. Ne pozabi, da tudi drugi v tvoji bližini čutijo podobno in bodo čutili podobno bolečino... Da je tudi njih ta izguba pretresla, da je pretresla ne samo njih, ampak tudi cel njihov svet. Svet, katerega pomemben del je izginil in ki ga morajo ponovno napolniti… Tudi in predvsem s tvojo bližino. Tudi s tvojo pozornostjo. Tudi s tvojo radostjo in nasmehom. Tudi s tvojimi skrbmi in težavami… Danes se zjokaj. Danes bodi ti. Bodi to, kar si in pusti svoji bolečini, da ti pove, kdo si... Pusti svoji bolečini, da ti pokaže pot, po kateri moraš... Pusti ji, da ti pokaže, kaj v življenju je zares pomembno… Zjokaj se. In poskusi zaspati. Novo jutro lahko prinese nove občutke, nove naloge, nove dogodke, nove spomine... Ampak z njimi se boš ukvarjala jutri… Danes pa pusti, da te ponoči sanje odnesejo tja, kjer si želiš biti… |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by alenka07 on 27.08.2002 at 19:27:46 :) :) :) ...Miška, Miškica... tole je pa tako lepo, mislim, da lepšega darila takrat nisi mogla dobiti... pa tudi mala Hana sedajle ne ... :) ...srce mi tako veli, da tudi tebi se zahvaliti želi... ...da misli blagodejne in vzpodbudne delila si, ko še sama bolečino v srcu nosila si... Hvala Ti, Miška, Miškica :) :-* ...pa ne zameri, če raznežena so moja usteca... ;) :) mala Hana, Hanica, ... prižgala se lučka je na dnu srca... res, v bolečini svoji nisi osamljena, rada te ima, te podpira in nate misli tudi alenkica... :) |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 28.08.2002 at 15:14:26 Draga Mala Hana, Nekaj časa sem manjkala na teh straneh in verjetno se oglašam pozno. Ne vem točno kaj naj Ti napišem...Miška je povedala vse na tisti "pravi" način.Ne bi mogla bolje... Verjetno si prebrala,da sem se tudi sama poslovila od nekoga,ki sem ga globoko ljubila. Potrebovala sem ogromno časa,da sem resnično ČUTILA,da nisem kriva.In ker je okolica vztrajno trdila obratno,je bilo samoobtoževanja še več... Ne dovolim,da bi Te zavajali,Mala Hana!Kar bom povedala se bo najbrž slišalo "trdo",a to je eno izmed prepričan,ki je iz vsega tega kroga potegnilo mene... Veš kdaj si kriv?Kriv si takrat,ko nekomu postaviš pištolo na glavo in pritisneš na petelina. Dolgo časa nisem razumela kako podli so lahko ljudje z svojimi obtožbami.A resnica je,da so prav Ti,ki obtožujejo najbolj prav tako prizadeti. Pogrešajo isto kot pogrešam jaz... A bolečino sproščajo drugače. Kako sem preživljala prve dneve,mesece,leta jaz? Mala Hana,kupila sem si psa...Res! Veliko sem se sprehajala,a nisem prenesla človeka ob sebi,sprehodi z Žanom(tako je ime mojemu zlatemu prinašalcu),so ublažili krče v meni. Kako? Zelo dolgo nisem mogla jokat...Vse me je peklo,dušilo a odrešilnih solz od nikoder.Potem se je začel ritual,ki ga še sedaj občasno ponavljam-navadno takrat,ko mi je najbolj hudo,ko najbolj pogrešam. Odpraviva se pod "košček mojega neba" kot sama pravim kotičku v naravi kjer se najraje zadržujem,kjer me nihče ne moti-preseneti.Žan je neverjetno čuteč kuža,veseli se z mano,ko sem dobre volje in se sočutno stiska k meni,ko opazi da sem žalostna. Vedno naredi kaken ljubek gib,ki ga vzamem kot zaščitno gesto... Skratka-pomaga mi da se izjokam...ker vem,da moram. Kot pravim...tudi jaz sem podobno kot Miška skrivala bolečino,jo držala v sebi,včasih celo ignorirala,a ni šlo... Telo je kmalu opozorilo,da način ni pravi. Rada bi Ti povedala še kaj,pa se mi zdi da lahko samo ponavljam Miškine stavke. Vseeno bi rada da veš,da Ti ponujam tudi svojo pomoč. LP, Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Ponocnjak on 28.08.2002 at 20:39:44 Te dni se prebijam proti zadnjim listom Tibetanske knjige življenja in umiranja, kar vejo že vsi moji prijatelji, ker so se mi začeli že v vsakdanje pogovore vpletati stavki in misli, ki sem jih v njej našel, torej knjige, ki mi je bila strokovno predpisana, kaj hočemo, eni goltajo tablete, jaz imam pa že od nekdaj rajši knjige, črke, no, da ne bo nesporazuma, zdravil pa naj bi se za nečim, kar se strokovno imenuje "nedokončano žalovanje". Čeprav mi nihče od bližnjih ni umrl, pa se mi je kljub temu velikokrat v življenju, ob ljudeh, ki sem jih imel rad, pa so iz takega ali drugačnega razloga odšli iz mojega življenja, včasih zdelo, kot da bi mi na nek način umrli... Čeprav je v knjigi ogromno takega, kar leži popolnoma izven mojega izkustva in dojemanja, pa sem kljub temu dobil nek občutek, da smo z ljudmi, pa naj se imamo še tako radi, smo še tako navezani eden na drugega, se še tako ljubimo, na nek način samo sopotniki skozi življenje, Tibetanci bi tukaj verjetno rekli, potovanju uma skozi dolgo vrsto rojstev in smrti proti razsvetljenju, torej na poti, na kateri naj bi se znebili, kakor pravijo, jeze, želja in nevednosti, razvili pa sočutje. Čeprav ob tej besedi običajno pomislimo najprej na druge, se sočutje do drugih verjetno začne in je sploh možno šele s sočutjem do sebe. Jaz sem si svoja življenjska razočaranja in nesreče "zdravil" z delom, glasbo, družbo prijateljev in knjigami. Ob "izgubah", o katerih sem že prej nekaj napisal, se mi je po dolgih letih tavanja skozi življenje, ko sem v nekem trenutku pred kakšnim desetletjem imel občutek, da je vse, za kar sem do takrat mislil, da je še pred mano, kar naenkrat za mano, ne da bi se sploh zgodilo, prav pred kratkim doživel nekaj, kar je celo temu mojemu žalovanju, tavanju in zgubljenosti dalo smisel... |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by mala Hana on 29.08.2002 at 10:52:21 Knjigo Tibetanska knjiga življenja in umiranja sem prebrala ravno vceraj. Nekajkrat sem ponovila vaje, ki so omenjene in lažje mi je, ker vem (tako je tam navedeno), da me ljubi in mi odpusca za vse , kar sem mu menda slabega storila. Rada bi ga tudi odslovila, a sem mu zaenkrat samo dala vedeti, da mu tudi jaz odpuscam. Celo noc sem meditirala in mu v mislih pomagala in jutro je danes lepse. Katarina tudi jaz si neskoncno zelim psa, a mi trenutne razmere to onemogocajo. Ljudje so lahko s svojimi 'prakticnimi' nasveti prav nadležni in ko ti nekdo rece "nikar ne jokaj" ves, da bi ti bilo bolje biti popolnoma sam. Veliko sem v naravi. Pomirja me. Tam lahko iz zepa potegnem njegovo sliko in tiho zajokam, ter se mu zahvalim za vse kar me je v zivljenju naucil. Pisala vam bom se... hvala vasa mala Hana |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 29.08.2002 at 13:16:27 wrote on 29.08.2002 at 10:52:21:
mala Hana, kot vidiš se je nekaj odgovorov le nabralo. Kar se pa tiče nadležnih ljudi, pa imaš prav, da narediš tako kot čutiš. Ko potrebuješ mir, samoto, jok si ga vzemi z veliko žlico. Seveda pa tudi druženja in čvekanja ne zanemari. Saj veš srednja pot ... Pa le oglasi se še kaj.. Velik sončka Edi |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 29.08.2002 at 14:13:06 wrote on 29.08.2002 at 10:52:21:
to je en od namenov foruma ... |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by mala Hana on 04.09.2002 at 12:44:25 Katarina, rada bi se ti zahvalila za vse, kar si storila zame. Ze na samem zacetku te preizkusnje, pa tudi zdaj. Nekajkrat sem te probala dobiti za pogovor, pa ni šlo. No, pa sva se vseeno našli tukaj na forumu. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 04.09.2002 at 13:10:25 Hana, Dobila sem občutek kot bi se poznali...Kot bi bila nekdo v moji bližnji preteklosti... Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by mala Hana on 04.09.2002 at 13:34:56 Saj ves kdo v resnici sem! Tudi ti si ga poznala... |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by bobubob on 14.10.2002 at 21:20:10 Ubijajo se v glavnem moški. Krive so ženske. Rešitev - videti kokoši kakršne so. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Edi on 15.10.2002 at 23:41:23 wrote on 14.10.2002 at 21:20:10:
Ubijajo se v glavnem tisti, ki ne vidijo drugih rešitev v danem trenutku. Kar sem jest slišal, zvedu, doživu, je bilo razlogov malo morje. Največ zadolženih, drugih vzrokov pa približno enako. In kako zvezo imajo kokoši tukaj? |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by vilma on 25.11.2002 at 02:07:50 Pokopali so štirinajstletnico... Mlado dekle, ki je bila na začetku žviljenja... Odšla je v prostovoljno smrt... Lahko bi bila moja, lahko tvoja hči...Zakaj? Pravijo, zaradi mladostniške neumnosti, ker je v znani trgovini ukradla dve šminiki, a jo je vest zapekla in je prinesla ti dve stvari nazaj... Prosila prodajalko, da ji oprosti in hotela plačati... A jo je gospa kljub temu naznanila možem v modrem, ki so prišli ponjo... Njen strah in sramota, da je naredila nekaj takega, ki ji ne bi nihče prisodil, ni zmogla... Skočila je z najvišjega dimnika... Pognala se je v smrt... Zakaj? Ali je njena duša res na vsak način hotela iz njenega telesa, da je njeno telo končalo na tak način? V čem je smisel? Pustila je pečat... Kakšna je njena naslednja reinkarnacija? Se bo v prihodnjem njena duša le nekaj naučila? Po vsej verjetnosti se bo... Pa vendar, je bila le otrok... |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Bardo_Thodol on 25.11.2002 at 09:44:32 vilma wrote on 25.11.2002 at 02:07:50:
Iz prebranega je moč razbrati, da se ni ubila zaradi kraje, torej zaradi napake, ki jo je popravila, ampak zaradi "sramote", kaj si bodo drugi mislili o njej. Družbeni pritisk, ki nas sili da dajemo prevelik pomen temu, kaj si drugi mislijo o nas, je včasih tako močan, da nekatere privede do najbolj nenavadnih dejanj, tudi do samomora. Eden pomembnih znakov zrelosti je tudi ta, da se tega pritiska otresemo in se bolj opremo na lastno mnenje (o sebi), na lastno vest. Na kratko, veljalo naj bi: "kaj me briga, kaj si drugi mislijo o meni, pomembno je, kaj si jaz mislim o sebi." S tem, ko je premogla toliko moči in prinesla ukradeno nazaj ter se upravičila, bi bila lahko nase kvečjemu ponosna in mnogim za zgled, ne pa razočarana. Nekateri nakradejo neprimerno več, pa se zato nikoli nikomur ne opravičijo. Da je ironija toliko večja, se tem velikim lopovom običajno opravičujejo drugi ter jih kujejo v zvezde, kot uspešneže ... družbena logika je včasih prav bizarna. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by gape on 25.11.2002 at 10:04:30 Bardo_Thodol wrote on 25.11.2002 at 09:44:32:
točno tako ... ko jih jebe ... |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by KarmenA on 25.11.2002 at 10:22:22 Quote:
Quote:
Smisel življenja? "Imeti moramo pogum, da smo lahko nepopolni. Življenje je predvsem dejanje poguma in ne toliko pridobivanje popolnosti. Popolnost je statična, brez prihodnosti, življenje pa je gibanje od minusa k plusu." [Alfred Adler Pomen življenja, prevod l. 1999] To misel razumem tako, da ni prav nič narobe s tem minusom, ki ga mnogi posamezniki kar naprej občutimo. Čeprav si želimo popolnosti vemo, da ta zares ne obstaja, so le njeni približki. Po moje obeta veliko, saj pravi, da jo posveča človeški družini z upanjem, da se bodo njeni člani z njenih strani naučili bolj razumeti sami sebe. Že po kratkem prebiranju sem opazila, da precej govori o družbi in družini, ki sta plod človekovega dela in obratno. Prav vsem nam je težko sprejemljivo dejstvo, da je trpljenje del življenja. In duša tega otroka je verjetno preživela.. Karmen |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by idE. on 25.11.2002 at 16:00:13 vilma wrote on 25.11.2002 at 02:07:50:
Ne njena duša, pritisk ki je popadel njeno dušo, nemoč ob strahu kake posledice sledijo (predvsem starši, okolje). In najbolj žalostno je to, da rečejo, da je to mladostniška nemumnost. Toda koliko jih krade pri teh letih, pa ne skačejo iz dimnikov. Koliko jih prinese domov slabo spričevalo, pa ne skačejo .... Vprašati bi morali njihove starše, skrbnike, naredit kako bolj obširno raziskavo in povezave v zvezi s tem. Tu predvsem tiči vzrok zakaj nekdo stori in nekdo ne. |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Harry on 27.11.2002 at 18:55:49 Quote:
Gospa?........hm...brezdušna pras...a. LP Harry |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by vilma on 27.11.2002 at 23:58:04 Dragi, Harry! Moram ti povedati, da je zanimivo, da starši te nesrečne deklice, nikogar ne obsojajo. Mama je napisala; "Spoštujeva njeno odločitev! Sama se je odločila!" Ne vem... Povej, kaj misliš. Prodajalka, se po mojem tako počuti dovolj kriva... In nima je smisla obsojati... wrote on 27.11.2002 at 18:55:49:
|
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 28.11.2002 at 11:29:57 Strinjam se...nima smisla obsojati. Vsak človek,ki naredi takšno ali drugačno stvar ima vsaj en razlog.Kaj je prav in kaj narobe bi lahko razpredali v nedogled. Sama (kot ostali),težko verjamem,da se je deklica za ta korak odločila zaradi kraje.Tudi o tem kako je sprejela takoimenovano "sramoto" bi se najbrž dolgo pogajali. Vse kar ostane je njena odločitev. Vem,da se je z njo težko sprijazniti,toliko težje ker so verjetno prav vsi prepričani,da bi jo zaradi njene starosti lahko spremenili,če bi le imeli čas. Ja,ta nemoč nad spremembami razžira...Vem to. Vem tudi,da ni lahko.A s časoma,ko se čustveno malo odmaknemo od šoka,dogajanja...ja,takrat prihajajo nove razsežnosti razmišljanja.Predvsem pa takšna,ki nas na začetku ne spremljajo. Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by vilma on 28.11.2002 at 12:00:51 Draga, Katarina, lepo si napisala. Slej kot prej se bodo tudi oni sprijaznili s tem... Veliko sem razmišljala, o tem. Po vsej verjetnosti, so še drugi dejavniki, ki so deklico privedli do te odločitve. Njenih staršev nisem poznala, vem, da je deklica imela težave tudi sama s seboj. Vem, da je bila odlična učenka, a to ne pomeni, da mladostnik nima težav. Dejstvo, da je odšla na tak način, je v meni prebudil razmišljanje, saj imam hčero v njenih letih... In takih zgodb veliko poznam... Imela sem namreč prijateljico, s katero sva res v zadnjih letih izgubili stike. Je psihiatrinja, a se ji je lansko leto tudi njen sin obesil. Bil je star 17 let... Katarina wrote on 28.11.2002 at 11:29:57:
|
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Harry on 28.11.2002 at 12:02:12 Saj je ne obsojam. Obsodila se je sama. Si predstavljam kako je odreagirala, ko je dekle prineslo šminko nazaj. In verjetno ji je močno žal, da je tako odreagirala. In koliko je stara ta prodajalka? Ima svoje otroke? LP Harry |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by Katarina on 28.11.2002 at 12:24:07 Veš,Vilma...ne morem reči,da poznam občutke,ki Te spremljajo.Sama namreč še nisem mama...Moja čustva letijo z druge perspektive. Vem samo nekaj... Odločitev,ki nam niso predstavljene ne moremo spreminjati,pa če bi še tako radi.In naj se sliši še tako banalno,čas res naredi svoje.Dolgo sem se upirala temu,ker enostavno nisem hotela da bi bilo tako.In zato vem,da prav to oklepanje naredi največjo škodo. Kar pa se ljudi tega obsojanja tiče,Harry. Iz izkušenj vem,da so ljudje pač ljudje.Tudi tisti,ki ne morejo pomagati in mogoče prav zato hote ali nehote pritiskajo tam kjer najbolj boli. Iz dolgčasa,prizadetosti ali zgolj dejstva,da raje pospravljajo tuj prag,da le ne bi bilo treba očistiti svojega...saj je vseeno.Resnica ostaja.Prav s tem dodajo še malo pelina prizadetemu. Ne razumi me narobe.Vem,da se samo pogovarjamo,nočem da tole vzameš osebno.Ker enostavno,tako ni mišljeno... pozdravček, Katarina |
|
Title: Re: SAMOMOR Post by vilma on 29.11.2002 at 09:35:12 Ne poznam prodajalke. Mislim pa, da je gotovo imela otroke. V bistvu ima na sebi res težko breme. In kdo ve, kako ga bo rešila... wrote on 28.11.2002 at 12:02:12:
|
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |