Hvala Edi,

vse to si sama že mesece dopovedujem, pa na case se vedno zabredem.
Velikokrat sem ga srecala v sanjah. Enkrat se je kao vrnil iz vojske, drugic spet pa se je vrnil k meni iz skrivalisca in me prosil, naj ge ne izdam. Sanjam, da ga z rokami drzim za obraz kot nebogljenega otroka.
Precej trpim in ga neznosno pogresam!

Knjigo bom ze takoj jutri poskusila dobiti. Pa hvala

Ves Gape, tud meni ni jasno (kot Mojci), zakaj se je to moralo zgoditi meni (ce se je sploh zgodilo meni)? Premisljujem in sploh ne morem dognati, kaj sem delala oz. delam narobe! Zakaj je zato moral umreti meni ljub clovek?

Vsa ta vprasanja lahko vzames kot retorična

LP, Hana

Mala Hana!

Jaz ti ne bom natrosila literature, te so ti natrosili naši fantje dovolj in preveč, da najdeš večino odgovorov na tvoja vprašanja. Bom poskusila kar se da na kratko opisati, kako jaz vidim tele zadeve. Povej, če bom kje prekratka (ali pa predolga), če pa to težje storiš na forumu, pa mi lahko pišeš na mail, ali pa se magari kje dobiva, pa kakšno rečeva na to temo. Prav? Včasih je teža bremena, ki si ga naložimo na rame prevelika, da bi jo zmogli nesti sami. In če je takrat nekje nekdo, ki je pripravljen vsaj poslušati, kaj vse nosimo v svojem srcu, že to malček olajša bolečino. In jaz sem tu, če to želiš. Prav?

Najprej o občutku krivde… Vsak, prav vsak izmed nas sprejema svoje odločitve in je zanje tudi odgovoren! Nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom recimo zdajle postala tole, kar zdajle tipkam, nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom jutri zjutraj sploh vstala iz postelje, nihče se ne more namesto mene odločiti, ali bom jutri poklonila komu lep trenutek… Nihče, mala Hana, nihče! Jaz in samo jaz sem odgovorna za vsa svoja dejanja. In za nobeno mojo odločitev ne more nihče drug prevzeti odgovornosti, ravno tako, kot tudi nihče ne sme imeti občutka krivde za to, kar se dogaja v mojem življenju. Jaz si življenje oblikujem in krojim sama in sama nosim tudi vse posledice svojih dejanj. Enako kot ti, mala Hana in enako kot tvoj fant…

Potem o tem, da boš ti celo življenje plačevala zato, ker mu nisi znala prisluhniti… Glej, mala Hana. Vsakdo v vsakem trenutku naredi največ, česar je v tistem trenutku zmožen. V tistem trenutku si naredila največ, kar si takrat zmogla! Pač nisi zmogla več! Nisi imela takega razmišljanja, kot ga imaš danes, nisi imela takega znanja, kot ga imaš danes, nisi imela takšnih izkušenj, kot jih imaš danes itd. itd. Potem se mi takoj postavi vprašanje, ali se je tvoj fant o tvojih problemih s tabo sploh želel pogovarjati? Vidiš, koliko vprašanj… Ampak vsa vodijo k istemu odgovoru – takrat si naredila tisto, kar si v tistem trenutku največ zmogla! Z današnjim razmišljanjem in z današnjim razumevanjem bi verjetno naredila kaj drugače. Ampak! Takrat si bila tista mala Hana v tistem trenutku! Takrat nisi zmogla in nisi znala razmišljati na ta način, na kakršnega razmišljaš danes! In si mu prisluhnila najbolj in največ kot si znala in zmogla! Saj si tudi ti samo človek! Z vsemi svojimi vrlinami in vsemi svojimi pomanjkljivostmi! Nisi bog in nisi vseved! Si samo človek…

Glede žalosti in živeti življenje naprej… Skozi take in podobne občutke sem šla tudi sama, pred kratkim… Ne vem, kako bolečino in žalost doživljaš in izražaš ti. Jaz sem svojo bolečino nosila sama in nosila sem jo v sebi. Na začetku sem jo celo zanikala. Nisem ji dopustila, da bi se izrazila. Potem je bila včasih prehuda in mi je na trenutke »ušla iz vajeti«, prišla je na dan, izrazila se je v vsej svoji mogočnosti in bala sem se, da me bo pokopala pod seboj… Vendar me ni, veš! Preživela sem tudi tisto grozno bolečino, ki je divjala po meni in mi grozila, da me bo zmečkala pod seboj… Potem sem ugotovila, da moram bolečino in žalost dati iz sebe, da je ne smem tlačiti v sebi. Ker je tudi to del žalovanja in tudi to je del osvobajanja človeka ali pa njegove duše, če tako želiš. In če bi jo tlačila v sebi, bi iz mene planila na dan v nekem drugem trenutku in morda na kakšen drug način… In bolečina je ostala. Še vedno je. In je tudi še enako velika. Le, da sem se zdaj naučila, kdaj jo »spustim« iz sebe. Ponavadi to naredim zgodaj zjutraj, ko še vse spi, ko je še vse mirno in je okoli mene sama tišina. Takrat grem na pokopališče in tam pustim čutiti bolečini, da počasi pride in se razbohoti v vsej svoji veličini. Potem jo čutim. Dolgo časa jo samo čutim in potem počasi, počasi prične usihati… Kot bi me on počasi pomiril, mi dal vedeti, da me ima rad, da je tam in da je z menoj… Še vedno, četudi ga ne morem več objeti s temile rokami, četudi ne morem več zlesti v njegov objem s temle telesom, četudi ga ne morem več poljubiti s temi ustnami… Ampak je tam… Ga čutim… In počasi počasi mi prav on vrne mir v mojo dušo… Me pomiri, odvzame bolečino in me usmeri v nov dan… V nov dan, kjer me čakajo nove radosti, novo veselje, novo zadovoljstvo… Na drug način, seveda. Pa vendarle mi da to moč, da se s ponosom, da sem to, kar sem, zazrem v novo jutro in odkorakam novemu dnevu naproti…

In verjemi, da tudi zate sije novo jutro in da se tudi zate zbudi nov dan, mala Hana! Verjemi, da je vredno živeti in biti ravno to, kar si – mala in močna mala Hana! Mala Hana, ki je zmožna stopiti preko vseh občutkov krivde, preko vseh obtoževanj same sebe. Ker ta mala Hana ve, da nič od tega ni res! Mala Hana ve, da se je vredno zbuditi v novo jutro, da je vredno stopiti v nov dan…

Tisoč misli je še v moji glavi, tisoč občutkov je še v mojem srcu, ki bi ti jih rada delila s teboj, če ti s tem lahko olajšam del bremena, ki ga nosiš, mala Hana. In rada bom to storila, če ti lahko pomagam, veš!

Srečno!
m.

Ena mičkena napakica, Edi... Ne, če bo m. dovolila. Ampak če bo mala Hana dovolila...

Včasih je težko o sebi in svoji bolečini govoriti bolj podrobno tule pred vsemi... Nekomu to ne prestavlja velikih težav, nekomu pa... In morda kdo lažje pove, če pove manj osebam in če pri tem gleda osebo v oči...

In samo to sem želela sporočiti mali Hani - da smo tukaj, če nas potrebuje... Prav vsi!

m.

Miska in Edi, sele danes sem tole prebrala pa seveda ni prepozno. Pravzaprav je ob pravem casu. Jutra me ponavadi napolnijo z novo energijo, tole danes pa je turobno.
Ampak kljub temu se, zaradi vas, ne pocutim osamljeno in odrinjeno. Vem, da se bodo v mojem zivljenju stvari morale odvijati drugace, vem, da se bom pocasi lahko celo prikazala med ljudi, ki me obrekujejo in jim pogledala v oci brez obcutka krivde. Vcasih se mi zdi, da sem za vse to premlada, ceprav nisem vec tinejdzerka. Zivljenje se mi je zasukalo za 18o stopinj in vcasih mi stvari uidejo iz rok. Zaznamovana sem. Na srcu in na celu, kamor so mi crni piko zarisali ljudje. S starsi se o tem ne morem pogovarjati, ker jih nocem obremenjevat se s svojim sranjem. Tako oni verjetno mislijo, da sem se ze pobrala, da sem mocna. Pa saj sem, ampak kot si rekla Miska - na momente me zareze in bi se lahko zjokala na ramenu popolnega tujca.

Zdaj se prepuscam toku zivljenja, cakam, kaj se mi bo spet zgodilo in poskusam biti pripravljena. Nikoli vec ne bo isto. Verjetno se bom preselila takoj, ko bom imela moznost. Sicer pa komaj cakam oktober, da bom spet v Ljubljani. Tam me vsaj nihce ne pozna in se lahko zjokam tudi kar tako, kjerkoli.
Po drugi strani pa me na dom vezejo vsi spomini, vsi kraji, ki sva jih prepesacila. Hotela sem se ze odreci vsem slikam in si obljubiti, da ne bom vec jokala za njim, da ga bom koncno osvobodila, pa nisem zmogla. Prebrala sem, da je dusa tolko casa z nami, dokler se ne poberemo, ampak upam, da ne bo ostal tu za vecno. Minili so 3 meseci in njegovo prisotnost cutim samo na posebno lepih mestih.

Hvala vam vsem,

mala Hana

Ja, mala Hana… Včasih je res lažje nasloniti glavo na rame popolnemu tujcu in mu izjokati svojo bolečino… Ne vem ti povedati, zakaj je tako, se je pa to zgodilo tudi meni… Nekdo, ki ga do takrat niti dobro poznala nisem, se je v tistem trenutku, ko je bila bolečina prehuda, da bi jo zmogla zadržati v sebi, znašel tam in bil tako nehote deležen tudi moje bolečine…

Mi lahko verjameš, da je tisti nekdo, ki mi je bil skorajda popoln tujec, bil zmožen samo z besedami vsaj za trenutek preseči bolečino, ki se je bohotila v meni? Samo z besedami, h katerim se še danes rada vračam, kadar »zareže«, kakor praviš ti?

In ker mislim, da tisti nekdo ne bi zameril, če bi njegove besede, ki so takrat vsaj malce ublažile mojo bolečino, pomagale ublažiti tudi tvojo bolečino, poklanjam njegovo »darilo« tudi tebi… Takole nekako gre:

»m., v redu je, da čutiš bolečino, m. v redu je, da čutiš, kar čutiš. Pa naj boli, bolečina je neke vrste spomin. Spomin na vse lepo, na vse nepozabno, na vse prijetno, pa tudi na vse zamujeno ob spoznanju, da ga ni in ga ne bo več mogoče z ničemer nadomestiti…

Vem. Nihče ti ne more nadomestiti očeta... Človeka, brez katerega tebe sploh ne bi bilo... Človeka, brez katerega ti ne bi bila ti, njegova m... Kako bi ga vendar mogla tako hitro pozabiti in ne čutiti te bolečine, ne videti pred seboj njegovega nasmeha, njegovega veselja, njegovega ponosa nate?

Potolaži te lahko to, da se ni razblinil v nič s tem, ko ste ga pokopali. Živ je še toliko, kolikor je živ v tvojem spominu, spominu tvoje mame in sestre in drugih ljudi, ki so ga imeli na nek način radi. Živ je še, dokler je živ v vaših pogovorih. Živ je lahko in to zelo živ tako, da s svojo podobo in sledjo, ki jo je pustil v tebi, v tvojem srcu, lahko vpliva nate, na tvoja dejanja, na tvoje ravnanje, pa če se tega zavedaš ali pa ne. In lahko še vpliva tudi na dejanja drugih s sledjo, ki jo je pustil v tebi, na tvojem obrazu, v tvojem nasmehu, v tvojih očeh…

Razjokaj se. Pusti še danes solzam prosto pot. Vsaj za trenutek ti lahko prinesejo olajšanje…

Čez čas bo tvojo bolečino prekrila praznina. Takšna, da bo videti, kot da je nekje v tvoji notranjosti nek prazen prostor, neka črna luknja, ki ti grozi, da te bo celo posrkala vase... Pa te ne bo. Čez čas se bo črna luknja pričela manjšati. Prekrivati jo bodo začele drobne radosti, vanjo se bo vsipal pepel velikih skrbi in čez čas bo črna luknja izginila... Bolečina pa bo še prišla nazaj. Vsake toliko te bo spet obiskala in te spomnila, da še živiš, da še nisi eno s svojo masko... Spomnila te bo na očeta, spomnila te bo na to, kako je sedel in bral časopis, spomnila te bo na tisoč majhnih trenutkov... In takrat bo tvoj oče spet oživel v tvojem spominu. Morda se ti bo kdaj celo nasmehnil, če se mu boš znala nasmehniti nazaj?

Ne pozabi, da nisi sama s svojo bolečino. Ne pozabi, da tudi drugi v tvoji bližini čutijo podobno in bodo čutili podobno bolečino... Da je tudi njih ta izguba pretresla, da je pretresla ne samo njih, ampak tudi cel njihov svet. Svet, katerega pomemben del je izginil in ki ga morajo ponovno napolniti… Tudi in predvsem s tvojo bližino. Tudi s tvojo pozornostjo. Tudi s tvojo radostjo in nasmehom. Tudi s tvojimi skrbmi in težavami…

Danes se zjokaj. Danes bodi ti. Bodi to, kar si in pusti svoji bolečini, da ti pove, kdo si... Pusti svoji bolečini, da ti pokaže pot, po kateri moraš... Pusti ji, da ti pokaže, kaj v življenju je zares pomembno…

Zjokaj se. In poskusi zaspati. Novo jutro lahko prinese nove občutke, nove naloge, nove dogodke, nove spomine... Ampak z njimi se boš ukvarjala jutri…

Danes pa pusti, da te ponoči sanje odnesejo tja, kjer si želiš biti…

Draga Mala Hana,

Nekaj časa sem manjkala na teh straneh in verjetno se oglašam pozno.

Ne vem točno kaj naj Ti napišem...Miška je povedala vse na tisti "pravi" način.Ne bi mogla bolje...

Verjetno si prebrala,da sem se tudi sama poslovila od nekoga,ki sem ga globoko ljubila.
Potrebovala sem ogromno časa,da sem resnično ČUTILA,da nisem kriva.In ker je okolica vztrajno trdila obratno,je bilo samoobtoževanja še več...

Ne dovolim,da bi Te zavajali,Mala Hana!Kar bom povedala se bo najbrž slišalo "trdo",a to je eno izmed prepričan,ki je iz vsega tega kroga potegnilo mene...

Veš kdaj si kriv?Kriv si takrat,ko nekomu postaviš pištolo na glavo in pritisneš na petelina.

Dolgo časa nisem razumela kako podli so lahko ljudje z svojimi obtožbami.A resnica je,da so prav Ti,ki obtožujejo najbolj prav tako prizadeti.
Pogrešajo isto kot pogrešam jaz...
A bolečino sproščajo drugače.


Kako sem preživljala prve dneve,mesece,leta jaz?
Mala Hana,kupila sem si psa...Res!
Veliko sem se sprehajala,a nisem prenesla človeka ob sebi,sprehodi z Žanom(tako je ime mojemu zlatemu prinašalcu),so ublažili krče v meni.
Kako?
Zelo dolgo nisem mogla jokat...Vse me je peklo,dušilo a odrešilnih solz od nikoder.Potem se je začel ritual,ki ga še sedaj občasno ponavljam-navadno takrat,ko mi je najbolj hudo,ko najbolj pogrešam.

Odpraviva se pod "košček mojega neba" kot sama pravim kotičku v naravi kjer se najraje zadržujem,kjer me nihče ne moti-preseneti.Žan je neverjetno čuteč kuža,veseli se z mano,ko sem dobre volje in se sočutno stiska k meni,ko opazi da sem žalostna.
Vedno naredi kaken ljubek gib,ki ga vzamem kot zaščitno gesto...
Skratka-pomaga mi da se izjokam...ker vem,da moram.

Kot pravim...tudi jaz sem podobno kot Miška skrivala bolečino,jo držala v sebi,včasih celo ignorirala,a ni šlo...
Telo je kmalu opozorilo,da način ni pravi.


Rada bi Ti povedala še kaj,pa se mi zdi da lahko samo ponavljam Miškine stavke.
Vseeno bi rada da veš,da Ti ponujam tudi svojo pomoč.


LP,
Katarina

Knjigo Tibetanska knjiga življenja in umiranja sem prebrala ravno vceraj. Nekajkrat sem ponovila vaje, ki so omenjene in lažje mi je, ker vem (tako je tam navedeno), da me ljubi in mi odpusca za vse , kar sem mu menda slabega storila. Rada bi ga tudi odslovila, a sem mu zaenkrat samo dala vedeti, da mu tudi jaz odpuscam. Celo noc sem meditirala in mu v mislih pomagala in jutro je danes lepse.

Katarina tudi jaz si neskoncno zelim psa, a mi trenutne razmere to onemogocajo. Ljudje so lahko s svojimi 'prakticnimi' nasveti prav nadležni in ko ti nekdo rece "nikar ne jokaj" ves, da bi ti bilo bolje biti popolnoma sam. Veliko sem v naravi. Pomirja me. Tam lahko iz zepa potegnem njegovo sliko in tiho zajokam, ter se mu zahvalim za vse kar me je v zivljenju naucil.

Pisala vam bom se...

hvala

vasa mala Hana