Quote:Ciao Amstel,
Jest sem se pred casom spraseval, zakaj za vraga so ti Grki tolk zakompliciral s to resnico, kaj za vraga jih je tolk bolelo, da so jo tako postavili na piedestal v sredisce vsega spoznavnega. Bi znalo biti, da mora imeti res neko pomembno vlogo.
Jest to vlogo vidim predvsem na podrocju komunikacije in druzbenih odnosov.
Vsaka komunikacija ne poteka v nekem vakuumu, ampak je potrebno za desifriranje in razumevanje poznati cel kontekst, da lahko posamezno sprocilo zares razumemo in uporabimo. Zato nam bodo verjetno pesmi kitov se dolgo uganka, saj se verjetno nihce ne zna postaviti v vlogo kita, ki krizari po oceanu in kaj se njemu zdi pomembno.
Skratka komunikacija poteka znotraj nekega komunikacijskega konteksta, resnica pa je tista funkcija, ki nam razmeji kaj spada v ta komunikacijski kontekst in kaj ne. Recimo ce recem: "Amstel je blond" bo vsak ki to bere in te pozna, takoj pomislil: "To pa ni res". Skratka, ta izjava ne spada v sliko ki jo imajo bralci foruma o Amstel in vsak bo najbrz pomislil, da ima bp nekaj za bregom.
Resnica je tako zame neka pogodba, ki jo sklenem s sogovorniki in deluje na vec nivojih. Brez razlikovanja med pravimi in laznim, bi verjetno zelo tezko vzpostavili abstraktne kategorije kot so recimo barve, ki so bile vzpostavljene s konsenzom in pa vse kar je definirano predvsem metaforicno. Skratka resnica je orodje s pomocjo katere se vzpostavljajo vse tiste kategorije, v katere se ne moremo ravno zaleteti z nosom, skratka ki niso neposredno izkusljive. V primeru, da napisam, da "Ljubezen je kot kupcek dreka" boste verjetno vsi pricakovali, da bom nadaljeval in da sem si spet zmislil kaksen vic, v primeru, da ne, pa bi se vam prizgala opozorilna lucka -- zadeva je zunaj konteksta, nekaj je narobe, bp bluzi.
Na naslednjem nivoju pa resnica kot pogodba doloca, kaj je v nekem odnosu -- komunikaciji sprejemljivo in kaj ne. Zato imajo glasniki edine prave resnice tudi vedno moc dolocanja, kaksno vedenje je sprejemljivo in kaksno vredno seziga na grmadi ali napotitve na kaksen goli otok. In prav zato jih tako pogosto zmoti bolj odprt (liberalen, postmoderen, blabla ...) pogled na svet.
Prehod iz vecih osebnih resnic proti eni se dogaja ko nastajajo skupnosti, ki za svoje delovanje potrebujejo skupni kontekst. "Sem drzavljan Republike Slovenije" bi 15 let nazaj pomenilo obisk pri ravnatelju, danes pa je to resnicna izjava, zaradi katere bi mulca kvecjemu kdo potrepljal po ramenu.
Univerzalna resnica, ki je jedro vsake religije postane zares univerzalna, takrat ko je univerzalno sprejeta v univerzalni skupnosti. Do takrat pa se bo treba zadovoljit z mnozico partikularnih resnic, svojih malih resnic, ki jih bo lahko celo toliko, kolikor bo razlicnih odnosov v katere se bomo spuscali.
Ce jih bo morda kaj manj, pa ni vprasanje resnice, temvec integritete. Slednje pa je precej tezko dosect in obdrzat.
lp bp
Tud moje spozanje je, da je resnica spoznavna samo znotraj družbenga konteksta, zato se tud cev lajf prizdevam, da bi na tej resnici tud sam participiral. Resnice človk v bistvu ni možn ločit od zavesti o njej. Te dve stvari sta eno. Zavest je družbena kategorija, je posameznik sploh ne bi imel, če ne bi bi bil socialen produkt, ker ma tud zavest o seb kot posamezniku socialno skreirano. Kreacija zavesti se začne z interkacijo pri mami pa atu in se nadaljuje preko intercije z vrstniki pa skoz institucije do države in globalne zavesti, do kozmosa pa boga al pa kašnega drugega univerzalnega principa/logosa. Zavest je simbolna, jo ustvarjena z jezikovno in znakovno/simbolno konvencijo, da je lahko lokalno/globalno univerzalna. Ker je naša zahodna civilizacija za kriterij univerzalnosti vzela čutno osnovo zavesti, materijo, ji uspeva bit skor univerzalna. Materialano/čutno deluje tud če je v elektronski obliki kot podoba. Materialno osnovo zavesti je določu že aristotel, ko je dušo definirov preko vzajemnega delovanja petih čutov, zato ni čudno, da nam je antična resnica tolk bliz. Ampak fascincija nad materialno resničnostjo se z informacijsko dobo nekak končuje, zavest pa se iz sidriranja v materiji seli s sidriranje v energiji, iz zunanje na notranjo percepcijo, iz čutne v nadčutno sfero, od aristotela k platonu, od mehanike h kibernetiki, od od empirije k veri... Posledica tega premika je tud spoznanje, da je 'vse v zavesti', da je resnica izenačena z zavestjo o njej, da je izven nje ne obstaja. To spoznaNje je posledica napora psihoanalitikov, ki so se podal vrtat v zadnje čiste izvire resnice v globino nezavednega in pa zlorab družbenih ideologov, ki so enegrgijo iz teh vrelcev resnice skanliziral v zavest fokla v skladu z lastnimi inetresi. To, da resnica nima več svojega zadnjega zatočišča, je dost dobr sprevidu orwel, ki je velikemu bratu pripisal inteligentno spoznaje, da obstaja med zavestjo in resnico takšna enotnost, da se s prevzemom nadzora nad zavestjo da resničnost kreirat po želji, na novo, ne samo za tukaj pa sedaj, ampak tud za nazaj.
Tko da to, da je v 'vse v zavesti' je po moje čist lahko ena čist sprejemljiva resničnost samo pod pogojem, če si bi jo vsi ljudje sposoben ozavestit kot resnico. Ker je nismo (si tega ne dopustio, da lahko drug drugmu ostajamo objekt manipulacije), pa tavamo od ene absolutne renice do druge v razponu od živalske do božanske. Samo da ni človeška, pa smo srečn, ampak tud to je človeško, jebi ga. .
Home
Pages: 
