spet sm se prekopu čez en konec knjige

povzetkiči:

V vsakem od sedmero teles, fizičnem, eteričnem, astralnem, mentalnem, duhovnem, kozmičnem in nirvaničnem je ustrezen proces pojav vstopa in izstopa. Kar zadeva mentalno telo, je pojav vstopajoče in izstopajoče misli pojav iste vrste kakor vdih in izdih. Vsak trenutek misli prihajajo v vaš um in odhajajo iz njega. . .

Vitalna energija obstaja v polarnostih. Nikoli ne obstaja na enem polju. Ne more! In kadarkoli se trudite to doseči, se trudite zaman.

Nobeno telo ne more obstajati brez tega procesa - vstopanja in izstopanja. Ne more; prav kakor fizično telo ne more obstajati brez vstopajočega in izstopajočega diha.

Eterično telo je vselej v konfliktu, kajti moralno izbiranje je iz njega naredilo pekel.

Človek, ki je spoznal polarnost, je spokojen, je v ravnovesju. Ve, da se tako mora zgoditi, zato niti ne poskuša ljubiti, kadar ni ljubeč, niti ne ustvarja sovraštva.
Je samo priča. Pravi: "To je tako kakor vdih in izdih."

Tretje telo je astralno telo. Enako kakor imamo pri eteričnem telesu "vplive", ima astralno telo "magnetične sile". Njegov dih je magnetizem.

Potem je še četrto telo, mentalno telo: vsrkavanje misli in iztiskovanje misli.

V petem telesu - kako to povedati? Atmosfera za peto telo je življenje, prav kakor so misel, dih, magnetična sila, ljubezen in sovraštvo atmosfere nižjih teles.

Smrt je na petem nivoju, v petem telesu.

V petem telesu, ko življenje in smrt prihajata k vam - ko življenje prihaja in odhaja - ne morete biti navezani na nikogar. Če ste navezani, če ne sprejmete polarnosti v njeni celovitosti, zbolite.

Do četrtega telesa to ni bilo tako težko, a dojeti smrt in jo sprejeti kot drugi vidik življenja, je najtežja možna stvar.

Pri šestem telesu postanejo stvari še težje, kajti šesto telo ni več življenje. Pri šestem telesu - kako naj povem? Po petem telesu "jaz" odpade, ego odpade. Ega ni več; postanete eno z Vsem. Zdaj tisto, kar prihaja in odhaja, ni več vaše, kajti ega ni več.

Šesto telo ni egocentrično; je kozmično. In v šestem telesu je znano vse o stvarjenju - vse, o čemer govorijo vse religije sveta. Ko nekdo govori o stvarjenju, govori o šestem telesu in o znanju, povezanim z njim. In ko govori o vesoljnem potopu, o koncu, govori o šestem telesu.

Celo v šestem telesu se navežemo: "Človeštvo ne sme umreti!" Toda vse, kar je rojeno, mora umreti, celo človeštvo mora umreti.

Ti trije tvorijo tritnurti, trojico Brahma, Višnu in Maheš ali Šiva.

V sedmem telesu postanejo stvari še težje. Buda je imenoval sedmo telo nirvana kaja, telo razsvetljenja, kajti resnica, absolutno, je v sedmem telesu. Sedmo telo je zadnje telo, tako da tam celo stvarjenja in uničevanja ni, temveč le bivanje in nebivanje.

V sedmem telesu sta dih bivanje in nebivanje - obstoj in neobstoj.

Pri sedmem telesu je treba izbrati bivanje ali nebivanje ali jezik zanikanja ali jezik pritrjevanja. In samo ti dve izbiri sta. Ena je Budova izbira, pravi: "Nič ne ostane," druga pa je Šankarjeva, ki pravi: "Vse ostane."

Zato je prana energija - kozmična energija - in prvikrat se z njo seznanimo v fizičnem telesu. Najprej se manifestira kot dih, nato pa se manifestira kot dih v drugih oblikah: vplivih, magnetizmu, mislih, življenju, stvarjenju, bivanju. Tako se nadaljuje in če se ga človek zave, potem ga vselej preseže in doseže tretjo točko. V trenutku ko dosežete tretjo točko, presežete tisto telo in vstopite v naslednje telo. Iz prvega vstopite v drugo telo in tako naprej.
Pri tem preseganju obstajajo telesa vse do sedmega telesa; po sedmem telesu pa je breztelesnost. Tedaj postanete čisti. Tedaj niste več razdeljeni; tedaj niste nič več polarnost. Tedaj je advaita, ne dvoje: tedaj je enost.

http://www.gape.org/gapes/prispevki/files/osho-meditacija-umetnost-ekstaze.htm#s...

Razsvetljenje: neskončen začetek

Meditacija je potovanje navznoter. Potovanje je neskončno, neskončno v smislu, da se vrata odpirajo in kar naprej odpirajo. . . Dokler vrata sama ne postanejo vesolje. Meditacija vzcveti in cveti, dokler razcvet sam ne postane vesolje. Potovanje je neskončno: začne se, a se nikdar ne konča.
V razsvetljenju ne obstajajo stopnje. Ko enkrat je, potem je.

Trenutek je popoln: trenutek odvrženja ega - trenutek odstranitve ega, trenutek brez ega - je popoln. Kar zadeva vas, je popoln. A kar zadeva morje, kar zadeva božansko, je to le začetek in konca ni.

Nevednost nima začetka, toda ima konec. Razsvetljenje ima začetek, toda nikdar se ne konča. In obe točki postaneta eno; obe sta eno. Začetek razsvetljenja in konec nevednosti je ena sama točka. Je ena sama točka, nevarna točka z dvema obličjema; eno lice gleda k brezzačetni nevednosti, drugo lice gleda k začetku brezkončnega razsvetljenja.

Tako dosežete razsvetljenje, a ga vendar nikdar ne dosežete. Pridete do njega, padete vanj, postanete eno z njim, toda še zmeraj obstaja širno neznano.

Tako dosežete razsvetljenje, a ga vendar nikdar ne dosežete. Pridete do njega, padete vanj, postanete eno z njim, toda še zmeraj obstaja širno neznano.

poznavanje razsvetljenja pomeni, da ste prišli do točke, kjer je skrivnost postala najvišja.

razsvetljenje ima dvoje konotacij. Prvič, umirajoči um - um, ki je na koncu, um ki bo umrl, um, ki je prišel do svojega vrhunca, um, ki je prišel do svojega konca - dojame razsvetljenje.

Ko um izgine, tedaj se dogodi resnično razsvetljenje.

Vse, kar se da povedati, ne more biti resnično. Tisto, kar se lahko pove, ni resnično in resnice se ne da povedati. Samo toliko se lahko pove in samo toliko je resnično.

To je kakor plamen, plamen v svetilki, ki bo vsak trenutek ugasnila. Tema se spušča: prihaja tema, kroži vse bliže in bliže. Plamen umira, prišel je do samega konca svojega obstoja. Tedaj pravi: »Zdaj je tema.« in ugasne. Tedaj je tema postala popolna in celovita. Toda zadnjo trditev umirajočega plamena je spoznal plamen: tema ni bila popolna, kajti plamen je še bil, svetloba je še bila. Temo je dojela svetloba.
Svetloba pa v resnici ne more dojeti teme. Svetloba lahko dojame samo svoje lastne omejitve, onstran tistega pa je tema. Tema je prihajala vse bliže in bliže, luč je umirala. Zmogla je še zadnjo trditev: »Umrla bom,« in nato je bila tema. Tema je prihajala in prihajala. Tedaj je luč izrekla svojo zadnjo trditev in ugasnila, tema je bila popolna. Trditev je bila resnična, toda ni bila Resnica.
To je razlika med resničnim in Resnico. Resnica ni trditev. Plamen je izginil in vlada tema. To, je Resnica. Zdaj to ni trditev: tema je. Trditev je bila resnična, ni bila neresnična. Bila je resnična: tema je prihajala, pritiskala, obkrožala. A kljub temu je trditev še zmeraj izrekla luč. In trditev, ki jo izreče luč o temi, je lahko največ resnična - ni pa Resnica.
Ko uma ni več, je Resnica spoznana: ko uma ni, Resnica je.

kako doživljati tukaj in zdaj?

proti temu obstaja samo pot, pomoje ga lahko tukaj in zdaj v njegovi popolnosti in neskončnosti - enosti, doživiš šele ob razsvetljenju, tistem ta pravem, ko se združiš z bogom ... in tam lahko tud ostaneš.

Ko si razsvetljen,takrat samo tiho si,nič ne sprašuješ,nič ne poveš,ker veš,da nič ne veš,da je vse nič.Samo tiho sediš in se smejiš,takrat te ne zmoti nič,ne hrup sveta,ne hrup uma,ki ga ni,vse ustvarjamo si popolnoma sami,nihče nas ne sili,nihče nam ne grozi,nič ni kar bi nas spravilo iz tira,ker tega,praktično ni.
Ko spoznali bomo tišino svojega uma,takrat se bomo samo   .